Vid Kmetič je samozaposlen v kulturi - književnik, Mariborčan v najširšem in najglobljem pomenu besede. Najpogostejša tema njegovih del in njegovega delovanja je prav Maribor s svojo zgodovino, s svojim družbenim, kulturnim, športnim in družabnim utripom. Na Rajzefibru je programski urednik Festivala sprehodov in Mladega festivala sprehodov, zadolžen je tudi za razvijanje novih produktov kreativnega/kulturnega turizma, sodeluje pa tudi pri ostalih programih Društva Hiša!, kot so: Živa dvorišča, Lumina, Vilinsko mesto, Iskrenja in drugi. Je ustanovni član Društva Trafika, ki s svojim kulturno programom oživlja trafiko ob Mestnem parku. V njej ekipa zanesenjakov z odmevnimi razstavami in dogodki pripoveduje zgodbe o mariborskem medijskem prostoru nekoč in danes. Vida dnevno srečujemo na ulicah kot skrbnega varuha in zapisovalca mestnega dogajanja. Zanima se za arheologijo, piše članke za Večer. In piše knjige. V svojem pisanju je odkrit, pronicljiv, duhovit, zabaven a obenem neusmiljeno kritičen do vsega in vseh, ki si to kritiko zaslužijo.

15. septembra 1989 je zaključil s služenjem vojaškega roka v Kumanovu, dobro leto zatem smo imeli plebiscit in pol leta kasneje smo postali samostojna država. Ko gleda nazaj, se mu zdi, da so tisti časi minili bliskovito hitro.

Vid Kmetič, kako ste kot otrok, ki je odraščal v socialističnem Mariboru, sami doživljal tiste dneve?

Kot nekdo, ki je prvih dvaindvajset let življenja preživel v nekdanji skupni državi, gledam na tiste čase nekoliko širše. Že to, kako je ta država razpadla, na kakšen (krvav) način ... Kaj vse se je v prvi polovici devetdesetih let dogajalo na Hrvaškem ter v BiH, pa na primer dejstvo, da so se nekateri moji sovojaki, ki so bili skupaj v isti kasarni, le nekaj let kasneje znašli na nasprotnih straneh bojne črte in najbrž nekateri drug na drugega celo streljali ... Vojne so vedno zlo in v njih ni zmagovalcev, le poraženci. 

Kako se spominjate trenutka, ko je JLA prvič napadla? Kakšna so bila pričakovanja glede razpleta dogodkov med ljudmi?

No, v Mariboru se je vse skupaj začelo že konec maja s pekrskimi dogodki, pa z ugrabitvijo poveljnika Teritorialne obrambe Vzhodnoštajerske pokrajine Vladimirja Miloševića in njegovega sodelavca, Milka Ozmeca, ter na žalost tudi s smrtjo Josefa Šimčika, ki ga je na Ljubljanski ulici povozilo vojaško oklepno vozilo, ki je zapeljalo v množico.

Iz tega negotovega obdobja se sam najbolj spomnim dneva, ko so iz ene izmed vojašnic poskušali s topovskimi izstrelki zadeti RTV oddajnik na Pohorju. Stanoval sem v devetem nadstropju in z balkona, obrnjenega na jug, se je natančno videlo, kam so padali izstrelki. Če se ne motim, so takrat poškodovali nosilno vrv pohorske vzpenjače, oddajnika pa niso zadeli.  

Ali je bilo med ljudmi čutiti strah, paniko?

Zagotovo je bilo v zraku mnogo negotovosti, o kakšnem strahu ali paniki pa ne bi mogel govoriti. Vsaj ne pri tistih, s katerimi sem imel takrat stike.

Na plebiscitu so bili Slovenci kar enotni. Ali je bilo osamosvojitveno vzdušje v Mariboru kot tradicionalno upornem mestu, kaj specifično, drugačno od Ljubljane ali preostalih mest?

Maribor je bil med desetdnevno vojno sila specifičen. Sam sem takrat stanoval na levem bregu in tam, z izjemo tega, da so bili zaprti lokali in ulice nekoliko bolj prazne, se je zdelo kot neko navadno obdobje, ko gredo Mariborčani na morje. Edino Gic je imel odprto svojo čajnico in takrat smo ji nekaj časa v šali pravili Café René, po seriji Allo, Allo.

Desni breg pa je bil nekaj povsem drugega. Tam je bila seveda večina vojašnic in na vsakem vogalu so stali teritorialci ter pripravljene barikade, za primer, če bi na ulice zopet krenili tanki.

Kako danes za nazaj po 33 letih gledate na te dogodke? Kakšna je trenutno podoba Slovenije v primerjavi z vašimi takratnimi predstavami?

Kot sem že omenil, na to obdobje gledam s širše perspektive. Nikakor se ne morem omejiti zgolj na dogajanje v Sloveniji, navsezadnje smo verjetno vsi imeli prijatelje in znance, marsikdo tudi sorodnike, v drugih delih Jugoslavije, ko je ta krvavo razpad(a)la. Celo prvo polovico devetdesetih let smo zato z zaskrbljenostjo spremljali novice s Hrvaške in iz BiH. Od tam smo odprtih rok in src sprejeli tudi veliko beguncev in mislim, da je to eno izmed poglavij Slovenije, na katero lahko gledamo z velikim ponosom. Begunci so postali naši sosedje, sodelavci, prijatelji, njihovi otroci so tukaj obiskovali vrtce in šole, marsikdo si je tukaj ustvaril novo (lepše) življenje. 

Če smo lahko na to ponosni, pa nam vsekakor ne more biti niti malo v čast izbris več kot 25.000 ljudi iz registra stalnega prebivalstva Slovenije.

Glede predstav, ki smo jih imeli takrat pa ... kaj pa vem … takrat je bilo popularno prepričanje oziroma obljuba, da bomo mala Švica, čeprav se mi zdi, da si postati "Švicar" ni nihče želel, pa naj se je to slišalo še tako nobel. Po 33 letih lahko (pogojno) rečem, da nas večina najbrž živi bolje (tudi bolj kvalitetno?), kot smo prej, je šlo pa marsikaj po poti in v smer, ki pušča kar nekaj grenkega okusa; osamosvojitev sama pa že dolgo ni več last vseh nas (spomnimo, da je ZA na plebiscitu obkrožilo 88,5 % volilnih upravičencev), ampak zgolj peščice, ki so si jo vzeli zase – na nek način tudi to sprivatizirali, prepričani, da so nas lastnoročno, tako rekoč z golimi rokami, osamosvojili oni … In zgolj oni. Sami proti vsem. Mislim, da je Slovenija danes od takratnih želja (in sanj) tako oddaljena, da se jih niti več dobro ne spomnimo, ampak plavamo v nekakšni meglici samozadovoljstva in egocentričnosti, večkrat tako gosti, da ne vidimo več niti sočloveka.