Velika noč velja za najstarejši in največji krščanski praznik. Na ta dan kristjani praznujejo Jezusovo vstajenje od mrtvih oziroma zmago življenja nad smrtjo. Za nami so najsvetejši dnevi v bogoslužnem koledarju: veliki četrtek, ko se Cerkev spominja Jezusove zadnje večerje z apostoli; veliki petek, ki je v znamenju podoživljanja Jezusovega trpljenja; in velika sobota, dan celodnevnega čaščenja Jezusa v božjem grobu. Na ta dan odnesemo k blagoslovu velikonočne jedi. Ko se stemni, je čas za praznovanje vigilije, ki obsega slavje luči, bogato besedno bogoslužje ter krstno in evharistično bogoslužje. Velikonočna vigilija se ne sme začeti pred začetkom noči, končati pa se mora pred zoro velikonočne nedelje. 

Ne kristjani velikega petka, temveč kristjani velike noči 

Na današnjo veliko nedeljo se verniki zberejo pri vstajenski procesiji, ki se nato nadaljuje s slovesno mašo. Ko se vrnemo iz cerkve, se celotna družina zbere pri velikonočnem zajtrku, ki pa je vedno nekaj posebnega, na kar opozori mariborski nadškof Alojzij Cvikl: "Ta zajtrk moramo znati jesti. Moral bi biti slovesen z lepo pripravljeno mizo, prižganimi svečami in cvetjem v vazi. Ko sem bil otrok, je oče, potem ko se je družina zbrala za mizo, najprej zmolil, kar nas je med seboj zelo povezalo, čutili smo veselje. Včasih nam očitajo, da smo kristjani velikega petka, kar pomeni, žalostni, potrti, črnogledi. Moramo pa biti kristjani velike noči, za katere je značilno, kot je dejal papež Janez Pavel II., da je naša pesem aleluja, pesem veselja in upanja. Slednje v sebi nosijo blagoslovljena velikonočna jedila, ki potem prinesejo tudi blagoslov v hišo."

"Nekaj, kar je blagoslovljeno, na sebi nosi božje znake."

"Meso kot jagnje, kruh kot tisto, od česar živimo, hren, ki predstavlja žeblje, pirhi kot Kristusove kaplje krvi, vino, ki je spomin na Jezusovo kri, hkrati pa je to praznična pijača, s katero nazdravljamo in si zaželimo vse najboljše. To je nekaj, kar nas povezuje in povzdigne slovesnost. Ljudje potrebujemo zunanja znamenja, preko katerih prihajamo do sporočil. Tako nas ta velikonočna jedila popeljejo v skrivnost velike noči."

Nadškof Cvikl v nadaljevanju poudari veličino velikonočnih praznikov. "Sveto pismo nam predstavi tri korake. Prvi je božje vstopanje med nas - to so božični prazniki, naslednji je jagnje, ki odjemlje naše slabosti, gre v trpljenje in umre - to so prazniki velikega tedna, in na koncu vstali med nami, ki predstavlja življenje."

[[image_1_article_64652]]

Smrt - vrata v novo življenje

Velika noč je gotovo, tako Cvikl, največji krščanski praznik, saj tukaj stoji in pade naša vera. Ta se rodi na velikonočno jutro, ima pa tri korake. Prvi je prazen grob na velikonočno jutro, ki vzbuja fantazijo. Marija Magdalena sporoči učencem, da je grob prazen, nakar do njega tečeta Peter in Janez. Sledi drugi korak; Peter vstopi v grob in vidi, da Jezusovega trupla niso ukradli, saj so povoji in prtiček v grobu lepo zloženi. Kljub videnem še ne veruje, nakar vstopi še Janez, za katerega pravijo, da je bil človek srca. Ko je videl, je takoj veroval. Tretji korak pa je, da razumemo, kaj velika noč pomeni za nas. Dejansko nam spremeni življenje. Verujemo, da je Jezus premagal smrt, zadnjega sovražnika, in da živi. Smrt tako postanejo vrata v novo življenje, ki je drugačno od tega, ki ga mi živimo. Tudi Jezus je po vstajenju iz materialnega vstopil v duhovno dimenzijo, ki jo z našimi očmi ne vidimo. Zato je to stvar vere."

Velka noč pomeni, da bo na koncu zmagalo dobro, da ne bodo slavili smrt, sovraštvo in nasilje, ampak življenje in ljubezen. Vemo, da bo konec dober. 

"Na veliko noč ni bilo nobenih obiskov, ta dan je bil rezerviran za našo družino"

Podobno kot božični prazniki, ki se nas morda zaradi novega rojstva nekoliko bolj dotaknejo, tudi velikonočni izgubljajo na svoji družinskosti. Razlogi se skrivajo v komercializaciji praznikov in v odhajanju ljudi na počitnice. Nadškof Alojzij Cvikl pravi, da je bila  v njegovem otroštvu velika noč celo  bolj družinska kot božič: "Čeprav smo bili skromna družina, smo morali za ta praznik obleči nekaj novega; novi čevlji, hlače, srajca. Sodelovali smo pri tikratni aleluji, vstajenjski procesiji in nato slovesni sveti maši. Nato pa čimprej domov, kjer nas je čakal zajtrk, ki se ni smel začeti, dokler se ni celotna družina zbrala pri mizi. Na veliko noč ni bilo nobenih obiskov, ta dan je bil rezerviran za našo družino, vzeli smo si čas drug za drugega. Na velikonočni ponedeljek pa so sorodniki prihajali k nam in mi k njim. Pisanko pa smo dobili na belo nedeljo." Po mnenju našega sovornika Slovenci še veliko damo na blagoslov jedi in v soboto množično prihajamo v cerkve in pred kapele, nič manj pomemben pa ni naslednji korak - skupni velikonočni zajtrk. 

Omrežja ne morejo in ne smejo nadomestiti živih srečanj

Ker so danes povsem drugačni časi, ko veliko informacij prejemamo preko družbenih omrežij in drugih kanalov, nas je zanimalo, ali je Cerkev na tem področju naredila dovolj, da se približa mladim. Cvikl odgovarja, da verjetno premalo, čeprav se tudi na tem področju stvari premikajo. Ob letošnjem letu molitve recimo v mariborski stolnici uporabljajo YouTube kanal, nekateri duhovniki ljudi, zlasti mlade, nagovarjajo preko raznoraznih omrežij, primer je Martin Golob. S tem po Cviklovih besedah ni nič narobe, nikoli pa omrežja ne morejo in ne smejo nadomestiti živih srečanj. Drugače je pri bolnih in onemoglih ljudi, ki ne morejo v cerkev. "Za takšne ljudi so omrežja način, da doživijo praznike. Za vse ostale pa velja, da spremljanje svete maše preko televizije, radia in spleta ni tako doživeto. Posebej pri velikonočnih praznikih na obredih kot skupnost začutimo veselje in drug drugega utrjujemo v veri. Potem pa gremo domov in to širimo. Če ni druženja, skupnosti, občestva, potem se ljudje zapiramo vase, česar je tako ali tako preveč."

Med mladimi obstaja želja po duhovnosti 

Cvikl ugotavlja, da je v sedanji generaciji mladih več želje po duhovnosti, saj je družba, v kateri živimo, zelo konfliktna, ljudje hodimo drug mimo drugega in se slabo poslušamo. "Če mladim na primer ponudimo romanje, ki je hkrati tudi potovanje, se bodo za to hitro odločili. Ker je zadaj iskanje. Starejši pa so za razliko od mlajših, ki iščejo vero kot odnos in skupnost, bolj vezani na tradicijo." V mariborski stolnici tako mladi ob sredah zvečer sodelujejo pri sveti maši, poleg tega ima Maribor kot edino mesto v Sloveniji univerzitetno župnijo, veliko pa jih sodeluje v organizaciji Karitas mladih Maribor.

Ob koncu mariborski nadškof sklene, da naj bodo prazniki tisti, ki nas povezujejo, in to ne glede na naše versko, politično ali kakšno drugo prepričanje. "Država je tudi ena družina. Ne glede na naše razlike, bi morala pripadnost narodu iti preko vsega.  Da se bomo znali skupaj poveseliti in podpreti drug drugega. Večji kot bo naš delež, bolj bomo živeli v miru in slogi."