Težko opišem, koliko se je v mojem življenju spremenilo, ko sem prvič zares začela vlagati čas vase. V svoje telo, počutje in kondicijo. Prej sem bila oseba, ki se je gibanju izogibala in si govorila, da to pač ni zame. Danes vem, da ni šlo za gibanje, ampak za to, da nisem verjela, da zmorem. Delno morda tudi, da tega truda nisem vredna.

»Idi v Formo, tam ti bo super, tam te bodo fajn zrihtali«

Naj najprej jasno povem, bila sem na operaciji želodca za izgubljanje teže. Po celoživljenjski borbi s kilogrami sem po Covid-19 epidemiji prišla do točke, ko se je telo ob PCOS, hudi spalni apneji in drugih zdravstvenih problemih, ki jih prinese takšna debelost, začelo boriti proti meni. Ko mi je specialistka dejala, da je bariatrična operacija edini način, da se neham vrteti v začaranem krogu, me je zdravnica takoj napotila in sem vedela, da bo to pač stvar, ki jo bom kljub strahu morala dati skozi.

[[image_4_article_84086]]

A operacija ni magična rešitev. Zame je bila brca v rit, ki sem jo potrebovala. Po celem življenju izogibanja telovadbe sem se začela zanimati za fitnes - samo zato, da bi ob veliki izgubi teže minimalizirala količino odvečne kože. To je bila takrat moja edina motivacija, da sem se 'spravila' v fitnes kljub velikemu strahu.

Fitnes Forma ima med Mariborčani in okoliškimi prebivalci sloves in oglas, ki se piše kar sam. Ker je bila to zame velika odločitev, sem vse spraševala, kam naj gre čisti začetnik, in največkrat je bil odgovor "Idi v Formo, tam ti bo super, tam te bodo fajn zrihtali".

Kar so vsi govorili z lahkoto, je bilo meni takrat skoraj nepredstavljivo. Fitnes se mi je zdel prostor za samozavestne, izklesane ljudi - ne zame.

Domačnost, ki jo prinese dober odnos in znanje ekipe

Ne morem komentirati, če je Fitnes Forma res tako edinstven fitnes, kot mislim, da je, saj v drugega nisem šla. A dvomim, da ti vsak fitnes daje takšen občutek domačnosti. Da se lahko človek, ki se ni počutil domače niti v svoji koži, nekje počuti tako domače? Pravi čudež.

Mene je v sklopu sodelovanja z našim medijem pod okrilje vzela Ines Potočnik, vodja Fitnesa Forma. Ob začetku mi je razložila, kakšne vadbe bi mi priporočila in sestavila plan. Moj edini cilj je bil, da delava čim več vadb, ki bi pripomogle k odpravi odvečne kože, saj je bil to tudi strah, ki me je pripeljal tja. Ines me je poslušala, hkrati pa sestavila vadbe, ki mi bodo na dolgi rok pomagale s kondicijo, dobrim počutjem in zdravjem. Že od začetka mi je prilagajala vadbo tako, da sem se hkrati delno počutila, kot da umiram, ampak nikoli nisem imela občutka, da česa ne zmorem.

[[image_2_article_84086]]

Sedaj vidim, kako ključno je to, da ti lahko telovadba 'pride pod kožo.' Minilo je namreč eno leto, jaz pa sem končno našla šport oziroma vrsto gibanja, pri kateri sem vztrajala več kot par tednov ali mesecev.

Oseben pristop zveni dobro, a kaj zares pomeni?

Fitnes Forma je fitnes, v katerem tako Ines, kot njen oče Mirko, poznata ime prav vsakega, ga z nasmehom pozdravita in med vadbo prijazno, na posebej šaljiv in/ali razumevajoč način, popravita vsakega, ki potrebuje pomoč. Na način, ki je prilagojen vsakemu, saj vsakega tudi tako dobro poznata. Na način, na katerega se še tisti, ki smo prišli najmanj samozavestni vase in v svoje telo, počutimo dobro. Sta srce in glava svojega družinskega fitnesa in razlog, zakaj lahko ob vsaki vadbi srečaš ogromno čudovitih ljudi, med katerimi jih je tudi veliko, ki tam trenirajo že leta.

Domačnost zame ni pomenila lepih besed, ampak to, da nisem bila nikoli izgubljena ali potisnjena čez mejo, ki je nisem zmogla. In da kljub svoji slabi kondiciji tam nisem nikoli imela negativnega občutka o sebi.

Telo me ne ovira več v vsakdanu, ampak podpira

Enostavno gre za odnos, ki ga je zelo težko najti in opisati. Težko je tudi ubesediti hvaležnost, ki jo prinaša s seboj. Ne le, da sem v celotnem procesu hujšanja izgubila že 70 kilogramov, to je samo stranski produkt širšega pokazatelja zdravja.

[[image_1_article_84086]]

Kilogrami so številka. Še vedno jih imam 105. Prava sprememba je bila v tem, da me telo ni več oviralo pri življenju, ampak me je začelo podpirati. Nič več visokega pritiska, hude spalne apneje, hudih težav s PCOS … Predvsem pa imam energijo, da lahko prav zaživim. In imam samozavost, a ne zaradi videza, ampak zaradi občutka, da delam nekaj odličnega zase.

Seveda se to ne zgodi z danes na jutri. Zame je bila vztrajnost pri gibanju vedno največji problem. Ampak res je, kar sem vedno zanikala - ko prideš v ritem, najdeš nekaj ustreznega zase in najdeš nekoga, ki te pri tem podpira, se vztrajnost več ne zdi nekaj nemogočega.

Niso pomembne ne teža, ne diagnoza, ne preteklost

Danes ne hodim v fitnes zato, ker bi sovražila svoje telo, ampak zato, ker ga končno spoštujem. Ne zato, ker bi morala, ampak ker želim. In če sem se lahko jaz, ki sem se gibanja bala vse življenje, naučila vztrajati, potem resnično verjamem, da obstaja prostor za vsakogar. Ne glede na težo, diagnozo ali preteklost. Včasih je dovolj že to, da si dovoliš narediti prvi korak - v okolju, kjer te vidijo kot človeka, ne kot projekt.

Tu nisem bila problem, ki ga je treba popraviti, ampak oseba, za katero je ekipi v fitnesu mar.  Zato me spodbujajo in vodijo. Ravno zato lahko sedaj iskreno rečem »Idi v Formo, tam ti bo super, tam te bodo fajn zrihtali«.