50-letnemu Tomiju Černezelu iz Ulice bratov Greifov 11 v Mariboru življenje ni prizanašalo. Sprva je stanoval v tretjem nadstropju in takrat ga dejstvo, da blok nima dvigala in da je zunanje stopnišče brez dostopa za invalide, ni posebej motilo. Lahko se je normalno gibal, res pa je, da je po očetu podedoval sladkorno bolezen in bil zadnjih 15 let na inzulinu.

Najprej so mu podkolensko amputirali levo nogo

Pred približno štirimi leti pa se je vse spremenilo. "Na prstih leve noge sem opazil pikico, ki se je kasneje odprla. Zdravniki so mi najprej, ker so hoteli obdržati celo nogo, odrezali prst. Ker se rana ni celila in sem imel neznosne bolečine, so mi kasneje v bolnišnici nogo podkolensko amputirali," nam pove Tomi. V Rehabilitacijskem centru Soča so mu izdelali nožno protezo in takrat je s pomočjo bergel še lahko hodil. Ker je imela družina v lasti še majhno garsonjero v pritličju, se je iz tretjega nadstropja preselil nižje in si na ta način prihranil mučno vzpenjanje po stopnicah. 

Ostal je tudi brez desne noge

V lanskem letu pa je sladkorna bolezen udarila še po desni nogi. Zgodba se je ponovila, sprva so mu kirurgi odstranili prste, sam je sicer želel, da mu nogo amputirajo pod kolenom. "Na to sem bil pripravljen. Moj oče je bil namreč zaradi sladkorne bolezni brez obeh nog. Gensko sem šel po njegovih stopinjah."

V začetku letošnjega junija se je Tomiju stanje močno poslabšalo. Njegova desna noga je bila vsa ledena, kot iz zmrzovalnika, pove. Ko protibolečinske tablete niso več pomagale, so mu nogo najprej odrezali pod kolenom. Ker se šivi niso hoteli zaceliti, pojavila pa se je tudi gangrena, so mu po 14 dneh nogo znova rezali, tokrat nad kolenom. "V tisti jezi sem zdravnikom dejal, naj me pustijo, da umrem. Potem pa sem se po pregledu na Soči vendarle odločil za poseg. Kmalu je bilo videti, da se je rana začela celiti," razlaga s solzami v očeh. 

[[image_1_article_70109]]

Kopalnice ne more uporabljati 

Kljub temu da Tomi zadnja štiri leta stanuje v pritlični garsonjeri, mu zaradi vseh operacij ni lahko. Stanovanje je veliko le 16 kvadratnih metrov, s tem, da kopalnice po amputaciji desne noge zaradi preozkih vrat sploh ne more uporabljati. Z invalidskim vozičkom se namreč ne more zapeljati vanjo. Protezo za levo nogo sicer ima, na drugo še čaka, saj se mora rana na levi nogi povsem zaceliti. Ker je nogo amputirana nad kolenom, ga skrbi, ali bo protezi sploh lahko še uporabljal. 

[[image_4_article_70109]]

Majhna soba je hkrati spalnica, kuhinja in kopalnica

Tako je 13 kvadratov velika soba hkrati spalnica, kuhinja in kopalnica. Za vsakodnevno higieno skrbi kar pri kuhinjskem koritu za pranje posode, in to kar sam. Sam tudi kuha, velikokrat tudi pospravlja. Perilo pere v kuhinji na roke, pralni stroj, ki je v kopalnici, je zanj nedostopen. V tem tednu je sicer začel koristiti  storitev pomoč na domu. Ta naj bi prihajala dvakrat tedensko po eno uro. 

[[image_2_article_70109]]

[[image_3_article_70109]]

Do osebne asistence ni upravičen 

Pred časom je na Centru za socialno delo Maribor zaprosil za osebno asistenco, vendar je bila njegova prošnja zavrnjena. Menda zato, ker so ocenili, da pomoči ne bi potreboval več kot 30 ur tedensko. Bi pa bil osebni asistent še kako dobrodošel; pomagal bi mu pri vsakdanjih opravilih in tudi pri prehodu čez stopnice. 

[[image_5_article_70109]]

Največji problem so stopnice

Še največjo težavo pa za Tomija v tem trenutku predstavlja premagovanje zunanjih stopnic. Te namreč nimajo klančine, kar pomeni, da je Tomi, če želi zapustiti blok in se odpeljati na svež zrak, povsem odvisen od dobre volje sosedov in prijateljev. "V poštev bi prišla klančina. Še najbolje, da ne bi motila ostalih stanovalcev, takšna, ki bi jo bilo mogoče zložiti," predlaga. 

[[image_6_article_70109]]

Kako pa stopnice premaguje sedaj? Od URI Soča ima najemu ima posebno napravo, na katero je potrebno namestiti invalidski voziček, nato pa se lahko s pomočjo te naprave spusti po stopnicah. Tega ne more storiti sam, največkrat mu pomaga sosed: "Imam soseda, ki dela v Avstriji. En teden zjutraj, drugi teden popoldne. Ko je dopoldne doma, pelje otroka v vrtec, jaz pa ga počakam zunaj, seveda če je lepo vreme, in ga prosim, da na voziček namestiva tisto napravo in da se zapeljeva po stopnicah." Če tega soseda ni, mora za pomoč prositi koga drugega. Ta oseba pa potem znova potrebuje kar nekaj časa, da se seznani z delovanjem naprave. 

Najem pripomočka ga mesečno stane 180 evrov, ta znesek je bil zdaj subvencioniran, ali bo tudi v prihodnje, ne ve.  Če ne bo, bo to izključno njegov strošek.

Tomi je sicer invalidsko upokojen in prejema invalidski ter varstveni dodatek. Mesečno to znese okoli 750 evrov. Iz tega zneska plačuje najemnino za prej omenjeni pripomoček, hrano in tekoče stroške. Ob koncu meseca mu ne ostane veliko. 

Stanovanjsko zadrugo Smreka, ki je upravljalec njegovega bloka, je sicer zaprosil za ureditev klančine. "V Smreki so mi povedali, da moram za postavitev klančine zbrati podpise 15 lastnikov stanovanj v bloku, oni pa bodo potem proučili, ali je izvedba klančine sploh mogoča," pojasni Tomi. 

Ker soglasij lastnikov ne zmore zbrati na način, da bi vsakemu pozvonil na vrata, je zaprosil upravljavca bloka, da mu pripravi posebno listino. Nato pa bo ob popoldnevih pred blokom čakal sostanovalce in jih prosil za podpis. Na ta način bo skušal pridobiti njihovo soglasje v primeru ureditve (zložljive) klančine. 

[[image_7_article_70109]]

Dolgoročna rešitev je stanovanje, prilagojeno invalidom 

Še najboljša rešitev za Tomija pa bilo drugo, po možnosti neprofitno stanovanje, primerno za invalida, do katerega pa menda nima pravice, saj je že lastnik stanovanja. "Pripravljen sem prodati stanovanje, vendar pod pogojem, da bi lahko po prodaji v tem stanovanju ostal še toliko časa, da najdem drugo namestitev. Plačevanja najemnine ne bi zmogel, tako da bi potreboval kakšno subvencijo. So pa mi na nepremičninski agenciji povedali, da takšnih stanovanj v Mariboru ni. Bom pa se prijavil na razpis za neprofitna stanovanja na Pobrežju. Ali so med njimi tudi takšna, prilagojena invalidom, pa ne vem."

Podal je tudi vlogo za bivanje v domu starostnikov. Tako v Mariboru kot na Ptuju so ga zavrnili, saj še ni star 65 let. 

Tomi se tako obrača na dobre ljudi, ki so pripravljeni pomagati. Najhitrejša rešitev bi bila zložljiva klančina, za nakup katere pa sam nima denarja.  Da pa bi lahko živel človeka vredno življenje, pa gotovo potrebuje stanovanje, prilagojeno za invalide. Če lahko kakorkoli pomagate, ga pokličite na telefonsko številko 070 534 931.