Tadeja Dobaj: Z možem si rečeva “vsak dan je praznik”

Tadeja Dobaj je tista nasmejana gonilna sila mariborske Zveze prijateljev mladine, ki poskrbi, da se med drugim dedek Mraz vsako leto spusti s Pohorja. Če bi jo bilo potrebno opisati z eno samo besedo, bi bila ta verjetno navdih, s pozitivno energijo, zdravim navihanim smislom za humor in pripravljenostjo na sodelovanje namreč poskrbi, da so projekti izpeljani, predlogi slišani in soustvarjalci zadovoljni. Pred izzivi ne “zmrzne” temveč hitro najde rešitev, še posebno, če je za to potrebno sodelovanje, ki ga je po njenem mnenju med soljudmi premalo.

Izzive v življenju sprejme z odprtimi rokami in kljub temu, da živi na podeželju, ima Maribor rada in ga tudi dobro pozna.

Vaše delo je posvečeno predvsem mladim. Bi lahko rekli, da je Maribor mesto, kjer je lepo preživljati mladost, je mesto, ki je mladim prijazno?

Je. Maribor ima kakovosten sistem izobraževanja, mnoge mladinske organizacije, kjer si lahko mladi nabirajo znanje in izkušnje izven sistema formalnega izobraževanja, imajo možnosti za različne športne aktivnosti, udeleževanja kulturnih dogodkov, razvijanja najrazličnejših potencialov. Če se znajdejo v stiski imajo na voljo oblike pomoči in podpore, tako javnega sistema kot nevladnih organizacij.

Še vedno pa sem pod vtisom druženja z mladima Afganistancema, ki sta sodelovala v letošnjem projektu 100 ljudi 100 čudi, ki se je zaključil novembra. Gre za natečaj za najboljši slogan proti nestrpnosti, katerega namen je mladim približati katero od skupin drugačnih, ki živijo med nami in promovirati strpnost do vseh oblik drugačnosti. Letošnja tema je bila Afganistan, k sodelovanju pa smo povabili 19-letnega Mohammada, sicer perspektivnega boksarja in 26-letno Farido, borko za pravice afganistanskih žensk in mladih.

Ko sem spoznala zgodbi teh dveh mladih ljudi, ki prihajata iz okolja, kjer nista imela možnosti za normalno odraščanje in nikakršne perspektive, bi rada našim mladim sporočila, naj bodo srečni, da so se rodili v Mariboru. Želim si, da bi se zavedali, da nimajo vsi mladi na svetu možnosti živeti v miru, se svobodno družiti, izobraževati, razvijati svoje talente in uresničevati svoje sanje in želje.

Ko sem spoznala zgodbi teh dveh mladih ljudi, ki prihajata iz okolja, kjer nista imela možnosti za normalno odraščanje in nikakršne perspektive, bi rada našim mladim sporočila, naj bodo srečni, da so se rodili v Mariboru.

Bi lahko izpostavili kake posebnosti, ki jih Maribor ima, ki ga delajo specifičnega?

Vsako mesto ima svoje specifike, svojo zgodovino, svoje kulturne posebnosti. Maribor ni izjema. Morda je še najbolj posebno, najbolj mariborsko to, da mesto leži pod vznožjem Pohorja, zaradi katerega imajo mladi lahek dostop do zimskim športov in dejavnosti v naravi skozi celo leto, hkrati pa na dosegu roke tudi veliko priložnosti za druženja, ki so značilna za urbana okolja.

Se mladi skozi leta spreminjajo, se spreminjajo njihove potrebe, pričakovanja?

Gotovo se potrebe in pričakovanja spreminjajo, pač v luči družbenih sprememb. A tiste osnovne potrebe ostajajo enake – varnost in ljubezen znotraj družine, sprejetost med vrstniki in želja po zaživeti samostojno življenje.

A tiste osnovne potrebe ostajajo enake – varnost in ljubezen znotraj družine, sprejetost med vrstniki in želja po zaživeti samostojno življenje.

Kateri del Maribora vam je posebej pri srcu, kateri del najraje obiščete?

Sicer po rodu nisem Mariborčanka, a imam mesto, v katerem delam in preživim velik del svojega življenja, rada. Spomnim se, kako imenitno se mi je zdelo, ko sem začela obiskovati Prvo gimnazijo, takrat Srednjo družboslovno šolo, in se iz manjšega mesta voziti v “veliko” mesto. Skozi leta sem nato v Mariboru preživljala vedno več časa, spoznavala vedno več ljudi in se nazadnje v mesto tudi preselila.

V vsakem obdobju življenja mi je bil pri srcu kak drugi del mesta. Ko sem študirala na Ekonomsko-poslovni fakulteti je to bil Bruc (ha, ha), ko sem študirala zgodovino na Pedagoški fakulteti, me je privlačil celotni historični center mesta in posebej Pokrajinski muzej, kjer sem dobila priložnost za študentsko delo kot vodička, ko sem si ustvarila družino, sem s sinom najraje zahajala v Lutkovno gledališče … Danes sicer živim na deželi, a če si izberem svoj najljubši del mesta, je to gotovo skrivnostna judovska četrt z znamenito sinagogo in s pogledom na Vodni stolp in Stari most.

Ste ljubiteljica kave ali čaja? Kje si najraje privoščite skodelico tega opojnega napitka?

Kava, podaljšana, brez dodatkov. Najpogosteje v kafiču čez cesto v bližini ZPM Maribor, če pa je čas in priložnost, rada zavijem tudi kam drugam, še posebej, na kak prijeten vrt. Nazadnje sem pila kavo z mojo najljubšo “kofetarsko” prijateljico Jadranko na dvorišču Muzeja narodne osvoboditve. Estetske skodelice, prijazna postrežba in historično ozadje. Res fajn.

Nazadnje sem pila kavo z mojo najljubšo “kofetarsko” prijateljico Jadranko na dvorišču Muzeja narodne osvoboditve. Estetske skodelice, prijazna postrežba in historično ozadje. Res fajn.

Kaj pa kulinarika, kaj je za vas tipično nedeljsko kosilo in, ali si ga uspete privoščiti?

Imam srečo, da moj mož dela doma in rad kuha. Prijazno poskrbi, da je pozno popoldne, ko se vrnem iz službe, kosilo na mizi. In to odlično kosilo, z domačimi sestavinami, brez industrijsko predelane hrane. Večino zelenjave in sadja pridelamo sami, tudi meso in mesne izdelke, vlagamo, kisamo, … Kar ne pridelamo sami, kupimo pri okoliških kmetih.

“Vsak dan je praznik”, si rečeva, ko sedeva h kosilu, najini odraščajoči otroci pa, kadar pridejo domov, najprej vprašajo, kaj bo dobrega za kosilo.

Čez vikend kuhava oba – jaz priloge in solate, mož meso. Ob nedeljah običajno zakurimo krušno peč in poleg nedeljskega kosila, iz nje zadiši tudi domač kruh. “Vsak dan je praznik”, si rečeva, ko sedeva h kosilu, najini odraščajoči otroci pa, kadar pridejo domov, najprej vprašajo, kaj bo dobrega za kosilo.

Kaj pa kozarček rujnega, imate morda najljubšo sorto vina?

Ni kosila brez kozarca dobrega vina. Sorta ni tako važna, da le paše k okusu hrane. Raje imam polsuha in rdeča vina, za desert pa včasih tudi kaj bolj sladkega. Zadnja leta so mi vse bolj všeč t. i. oranžna vina, ki so pridelana na ekološki način z daljšo maceracijo.

Na vaši poti se lahko pohvalite z mnogimi uspehi, nenazadnje ste bili nominirani za osebnost štajerske. Kaj pa sami smatrate za največji osebni uspeh?

Nominacija mi pomeni veliko, saj pove, da moje dobro delo opazijo tudi drugi. Najbolj sem ponosna na že omenjeni projekt 100 ljudi 100 čudi, ki sem ga zasnovala, ko sem se zaposlila pri ZPM Maribor. V 15-ih letih je na delavnicah sodelovalo skoraj 9.000 mladih, oddanih je bilo več kot 7.000 sloganov.

Leta 2012 je projekt potekal tudi čezmejno, v 40-ih slovenskih in hrvaških mestih, razmišljam pa že o novi nadgradnji v naslednjih letih. Če se ozrem v bolj bližnjo preteklost, pa sem ponosna tudi na pisano ograjo v obliki interaktivnih hišk pred vhodom v Dom ustvarjalnosti mladih. Pa tudi na igrani film V koči dedka Mraza, ki smo ga posneli s Televizijo Maribor, da naši najmlajši niso bili prikrajšani za prihod starega dobrega moža s Pohorja, dogodka, ki ima gotovo najdaljšo tradicijo v mestu.

Kaj je bil doslej za vas največji izziv, najtrši oreh?

Vse kar delam, mi predstavlja izziv. Rada snujem nove projekte, razmišljam o tem, kako obstoječe projekte in programe narediti drugače in bolje. Moja dobra lastnost je tudi, da ne zmrznem, ko se pojavijo ovire in problemi, ki pri organizaciji dogodkov niso prav redki. V trenutku preklopim na »program za iskanje rešitev« in nekako se potem že izteče.

Moja dobra lastnost je tudi, da ne zmrznem, ko se pojavijo ovire in problemi, ki pri organizaciji dogodkov niso prav redki. V trenutku preklopim na »program za iskanje rešitev« in nekako se potem že izteče.

Poznani ste kot organizatorka dedka Mraza, tistega legendarnega s Pohorja. Imate pri njem kake posebne privilegije, morda prvi dobite darilo?

Dedek Mraz pravi, da je najlepše darilo to, da nas obišče, da s seboj prinese dobro voljo, prijazno besedo in objem, da pove skrivnostne zgodbe s Pohorja … In tudi jaz tako mislim. Čeprav zame čas prihoda dedka Mraza pomeni veliko dela, je to vendarle prijetno in častno delo. Biti vez med pravljičnim in resničnim svetom je tudi velika odgovornost, saj je treba čim več pravljičnosti dobrega starega moža, škratov, gozdnih živalic in pohorskih vil prenesti v dolino, v svet, ki pravljice potrebuje bolj kot kadarkoli prej.

Biti vez med pravljičnim in resničnim svetom je tudi velika odgovornost, saj je treba čim več pravljičnosti dobrega starega moža, škratov, gozdnih živalic in pohorskih vil prenesti v dolino, v svet, ki pravljice potrebuje bolj kot kadarkoli prej.

Kot tesna sodelavka dedka Mraza, ste mu letos verjetno že zaupali svoje želje. Česa si letos najbolj želite?

Za naše glasilo Prijatelj, ki bo izšlo ob koncu leta, sem napisala, da si želim, da bi vsak imel koga rad in da bi tisti nekdo imel rad tudi njega.

Bi lahko rekli, da ste z Mariborom in življenjem v njem, zadovoljni?

Zadovoljna sem takrat, ko sodelujemo, mislim tako na organizacije kot posameznike, ko vsak s svojim znanjem in izkušnjami prispeva k skupnemu dobremu, ko odpiramo prostor za nove ideje in da takrat, ko se žanjejo rezultati, nihče, ki je sodeloval, ni pozabljen.

Kje še vidite neizkoriščen potencial, kaj bi bilo mogoče izboljšati?

Prav tega sodelovanja bi moralo biti več. Ne smemo stati vsak za svojim plotom in si misliti, da smo najboljši in da vse najbolje vemo. Vsak ima svoje izkušnje in znanje, s konstruktivno in spoštljivo medsebojno komunikacijo pa lahko izboljšamo marsikaj. Res je, da gre enostavneje in hitreje, če nekdo samo ukaže “tako in tako bo”, a dolgoročno dobrih rezultatov tako ne more biti, ljudje so vedno bolj nezadovoljni in kot taki ne morejo biti osebno srečni niti koristni svojim bližnjim in širši skupnosti.

Kako vidite Maribor 2030, kaj si zanj želite?

Upam, da bodo do takrat mlade sile marsikaj spremenile na bolje, jaz pa bom takrat že blizu penzije in uživala na svojem vrtu, kjer svoj prosti čas preživljam najraje.