Za mariborskim županom Sašem Arsenovičem je dobra polovica drugega županskega mandata. V pogovoru z njim, ki smo ga deloma posneli tudi v video obliki, smo se dotaknili njegove vizije glede drugega največjega mesta in projektov, ki so v teku ali so šele v fazi načrtovanja. Odgovarjal je tudi na nekoliko bolj osebna vprašanja. 

Začela bova z identiteto mesta Maribor. Ta se je v zadnjih letih zagotovo spremenila. Če je bil Maribor nekoč industrijsko mesto, je zdaj  drugače. Se mi zdi, da nekdo, ki zadeve spremlja od zunaj, hitro gotovi, da je bilo veliko narejenega v mestnem jedru, na Lentu, na področju kolesarske mobilnosti. Pa me zanima, gospod Arsenovič, kakšno identiteto mesta si želite doseči skozi te projekte?

Hvala, da je to opaženo. To me veseli tudi v vsakodnevnih sprehodih z mnogimi prebivalci, ki so ponavadi tiho. Je pa prav, da tudi vedno nekoga nekaj moti, saj nas to ohranja v formi in navdihuje. Je pa dobro, če to skomuniciramo na univerzitetnemu mestu primeren način. Naša vizija je bila povečati število prebivalcev v regiji. Okrog nas so večja mesta; prestolnica, Gradec, ki se neskončno hitro razvija, Zagreb ... veliko je nekih konkurentov. Mi pa smo dovolj veliki, da že imamo vse, kar imajo veliki, nas pa je mogoče malo manj. Veseli pa me, da smo od leta 2018 do danes povečali število začasno in stalno prijavljenih prebivalcev za približno tri tisoč. Torej si ljudje želijo tukaj živeti. 

Veseli me, da so to rezultati prizadevanja celotne ekipe; od javnih zavodov, holdinga do zaposlenih na občini, vseh, ki jih imenujem družina Maribor. Zavedamo se naše odgovornosti, da moramo narediti svoje naloge.

Ne samo, da z izvajanjem projektov zagotavljamo denar v obtoku, da zagotavljamo delovna mesta, ampak da s tem nagovarjamo tudi večjo stanovanjsko gradnjo. Maribor je bil lani drugi, kar se tiče prodanih stanovanj v Sloveniji. To je seveda logično, ker smo drugi največji, ampak do zdaj ni bilo tako. Vesel sem, da smo prodali takorekoč vsa zemljišča v poslovni coni Tezno, kjer bodo tudi delovna mesta. Prodali smo tudi dve zemljišči v območju, kjer bo kmalu podhod Ledina, ki bo povezal Razvanje s Teznom.

Veseli me tudi večji obisk samih meščanov. Eno nedeljo, ko je bil Čarobni december, sem dobil informacijo, da je Nigradovo parkirišče na Lentu polno. Šel sem pogledat, od kod so ti ljudje. Velika večina avtomobilov je imela mariborske registracije, torej imamo Mariborčani radi svoje mesto in smo na njega ponosni. To znamo povedati tudi drugim. Vesel sem, da se nekateri vračajo tudi iz Ljubljane in tukaj odpirajo podjetja ter se zavedajo, da je kvaliteta življenja v Mariboru zelo, zelo visoka. 

Torej se na nek način zgledujete po avstrijskih mestih. Ali kdaj tudi zavijete po nasvet v Ljubljano?

Pravzaprav se ne zgledujemo, zavedamo se, da si vsa mesta prizadevajo biti v tem, kar so, čim boljša. Tako kot si hišnik v soseski prizadeva, da bi vse delalo, ali pa koncierž v hotelu, da bi lahko svojemu gostu povedal, kam naj gre ali ne gre na koncert ali sprehod, si tudi mesta prizadevamo.

Sploh pri velikih mestih, na primer v Madridu, Münchnu, New Yorku, obstaja velika konkurenca in se borijo zato, da bi mladi, nova podjetja, nove tehnologije prehajali k njim. Zavedajo se, da bodo s tem vedno "up-to-date" s trendi, s čimer bodo sebi zagotavljali delovna mesta. Mislim, da je čas, da se tudi mi tega zavemo. Da smo dolžni reči hvala tistim za nazaj, ki so mesto zgradili, predvsem pa, da znamo gledati deset, dvajset let naprej in da si zagotovimo obstanek. Če bi nas bilo več, bi seveda lažje izvajali projekte. 

Lahko kakšno dobro prakso prenesete tudi iz prestolnice?

Seveda. Hvala županu Jankoviču in profesorju Koželju za leto 2019. Vedno so odprti in povedo, kako oni delajo. Ampak ni samo Ljubljana, so tudi druge mestne občine, ki imamo podobne izzive. Smo pa analizirali tudi graški holding in njihovo pojmovanje 'Haus Graz', 120 podjetij, ki generirajo razvoj, prav tako München, Hamburg. Torej opazujemo dobre prakse povsod in skušamo potem pogledati, kaj bi lahko bilo, glede na našo kulturo in velikost, smiselno pri nas. 

Če zdaj povem en primer. Premajhni smo, da bi lahko vsak šport imel svojo dvorano. Vesel sem, da imamo sedaj  vse košarkarje v eni dvorani, pa vse odbojkarje v drugi, da mladi vidijo svoje idole, prve ekipe. Imamo pa tudi Ledno dvorano, ki pa bi seveda morala nekoč postati vsaj multišportna dvorana. Zdaj je potratna, zamaka. Maribor ne more participirati, niti takrat ne, ko si želi Slovenija organizirati recimo Evropsko prvenstvo v košarki leta 2029. Po drugi strani pa ne moremo zgraditi nečesa, kar potem ni finančno vzdržno. Zato želim, da naredimo multifunkcijski objekt.

Enega takega smo si ogledali v Münchnu. Upam, da bomo uspeli s pomočjo vlade, ki ima posluh in se zaveda našega razvojnega zaostanka med regijami v Evropi, in Ministrstva za gospodarstvo, šport in turizem. Potem bi lahko z organizacijo več dogodkov na vseh nivojih - kultura, šport, poslovna srečanja - v isti dvorani pomagali ustvariti dodano vrednost v regiji. 

Omenili ste državo. Koliko si lahko pri odpiranju vrat v vlado pomagate s tukajšnjimi poslanci in na primer z Matevžem Frangežem, državnim sekretarjem na gospodarskem ministrstvu, ali na primer z Andrejem Rajhom, državnim sekretarjem na infrastrukturi?

Zelo različno. Pri enih je čutiti več energije, proaktivnosti, zavedanja. Seveda morajo delati za celo Slovenijo, pa vendar, nočem zdaj reči 'Maribor first'. To se od njih vsekakor pričakuje, konec koncev so bili tudi izvoljeni v upanju, da bodo nekaj naredili tudi za regijo. Lena Grgurevič, Gibanje Svoboda, se zelo trudi, Srečko Đurov, Matevž Frangež. Bi si pa na infrastrukturi seveda želeli več rezultatov, ne pa tega, da ne gre. Ker to, da ne gre, vemo. Cilj pa je, kako nekaj narediti. Upam, da bodo tudi na Ministrstvu za infrastrukturo, drugi človek je tam gospod Rajh, končni premiki na zahodni obvoznici, na Ledini, na tunelu in na vseh vzdrževanjih, ki stojijo.

Krajani Malečnika čakajo na novo cesto, na prenovljen most?

Kadar čakajo občani Malečnika, čakajo vsi Mariborčani. Seveda je pa na območju Malečnika. Maribor je en. 

Središče mesta res cveti, so pa predeli, ki so ujeti v prejšnjem stoletju. Recimo Pobrežje, Magdalena, Radvanje?

Pri Magdaleni je bil verjetno lapsus, saj se razvija neverjetno hitro, tam je ogromno projektov. Ne samo podvoz Ljubljanska, ampak še vsa druga infrastruktura, samo še Pekarna tam ostaja v nekih drugih časih. 

Vsi se razvijajo. Če bi gledali leto 2018, so vsi dobili bistveno več kot kadarkoli prej. V resnici smo realizirali 20 let stare projekte. Če omenim aglomeracijo, nič od tega ni bilo v centru. Dvorana Tabor vemo, kje je, ni v centru, obnovljena atletska dvorana ni v centru, 20 milijonov investicij na Pohorje ni v centru, ceste, na primer v Ruperčah, ki smo jih sicer gradili prepočasi, prav tako niso v centru. Te diferenciacije jaz ne zaznam, ko se pogovarjam z župani drugih mest. Da bi bilo neko polariziranje, kak je center in kaj ne. To je bolj neka politična igrica.

Morda te delitve izvirajo iz zgodovine, ko so res v tem ozkem delu centra živeli v glavnem Nemci. Bili so lastniki industrije, se odločali na podlagi kapitala in imeli edini volilno pravico. Ti časi so že zdavnaj mimo.

Moj oče je živinozdravnik. Spomnim se, kako sem z njim hodil po Mariboru, tudi ponoči, na telitve. Tam, kjer danes stojijo bemveji in mercedesi, so bile še domače živali, ki jih je sicer žal v našem okolju premalo. Je pa res, da je potrebno najprej urediti prostor, kjer je največ ljudi. Tako kot doma; če ni dovolj denarja za celo hišo, najprej uredimo prostor, kjer se družina druži, to je jedilnica, potem dnevno sobo in morda kasneje še vrt.

Tudi v centru se kdaj zapre kak lokal, podjetniki potarnajo nad visokimi najemninami. Obstaja bojazen, da bi se lahko sicer čudovit center spremenil v kuliso brez prave vsebine?

To me vprašate danes, ko še tako polno, kot je zdaj, ni bilo še nikoli. Naj spomnim na Čarobni december, ki je trajal en mesec, pa na RedBull Flugtag, na martinovanje ali na praznik Stare trte ali na vsak dan, ko je sonce, na Lent. Mislim, da so gostinci lahko izjemno zadovoljni, bi si pa želel poleg gostinske ponudbe, ki je je po moje relativno dovolj, še kake trgovske, storitvene, kulturne. Manjka nam rokodelstvo. 

Je pa seveda normalno, da se kaj zapre. To je življenjsko obdobje vsakega podjetja, nikoli ni za večno tukaj. Prihajajo in odhajajo zaradi starosti, slabših konceptov ali zaradi lastnih problemov. Tisti, ki pa znajo, pa se veselijo razvoja mesta, ker je v njem bistveno več ljudi. Če pa so ljudje, lokalno gospodarstvo lažje preživi. 

MBajk je zagotovo zgodba o uspehu. Zanima me, kje so meje tega sistema oziroma ali razmišljate, da bi ga nadgradili z regionalnim pečatom? Torej, da bi to mrežo v sodelovanju s sosednjimi občinami razširili tudi izven Maribora?

Želimo biti in tudi smo vedno bolj kolesarsko mesto. Če izhajamo iz tega, kar je v največji meri dokazal OFEM 2023, torej, da smo majhno kompaktno mesto, kar nam je logistično zelo pomagalo, da smo bili uspešni pri organizaciji tega multišport dogodka v samostojni Sloveniji. V 15 minutah lahko del mesta dosežemo peš, še večji krog v tem času, če uporabimo kolo, še večjega pa z javnim potniškim prometom, zato smo zdaj šli v spremembo linij. 

V širši viziji je približno 65 do 70 postaj, da bi z njimi pokrili celotno mesto. Zelo me veseli, da smo iz prvih 17 danes že na 34 postajah. Do konca leta jih bo gotovo 40. Gremo še na Pobrežje in Tezno, torej, dve mestni četrti, kjer je največ prebivalcev, bosta lahko participirali v tem sistemu.

Zato me vedno vsak MBajk veseli in še posebej hvala gospodarstvu, ki to razume in podpira mobilnost v mestu. Ne samo svojih strank, ampak tudi v svojih zaposlenih. To je v bistvu tisti ključ, s katerim potem zmanjšujemo pritisk prihodov ljudi v mesto z avtom.

MBajk je robustno kolo in ni primerno za dolge razdalje, sploh pa ne v naši konfiguraciji terena. Delam bolj na tem, da bi imeli vseslovenski projekt, ne samo na območju kohezijske regije Vzhodna Slovenija, katere predsednik sem, ali samo Pohorja ali Štajerske, izposoje, souporabe električnih koles. Ker nekomu, ki recimo pride ob reki Dravi iz Italije, Avstrije in je namenjen na Hrvaško, je čisto vseeno, kje so meje med občinami. Mi moramo tukaj vzpostaviti slovenski mobilni sistem z električnimi kolesi. S tem bi dejansko spodbudili tudi obstoji tistih, ki so na kmetijah, razvoj vinogradništva, dostop do Kamnice in dela Pohorja, ki je obdan z vinogradi. Da ne govorimo o Malečniku. Tam z MBajkom ne prideš gor, ampak samo dol. 

Govorite o 15-minutnem mestu brez zastojev, o spremembah javnega potniškega prometa. Te spremembe so zdaj že zaživele. V naše uredništvo dnevno prejemamo kritike tega novega sistema. Je strategija dobro premišljena, ste z njo zadovoljni, jo boste prilagodili?

Prejšnji sistem linij ni bil nikoli revidiran, ampak je nekako organsko rastel in se ni prilagajal spremembam, niti na področju poseljenosti, niti potreb. Zato smo naredili veliko analizo, s tem smo se ukvarjali dve leti, in že takrat upoštevali 600 sprememb.

Verjamem, da bo sistem kot celota zagotovo boljši, hitrejši in bolj učinkovit. Mestna občina Maribor kljub temu, da je podfinancirana, subvencionira potniški promet z 10 milijoni na leto, to je 800 tisoč evrov mesečno, ali skoraj 30 tisoč na dan oziroma tisoč na uro.

Zato je seveda pomembno, kaj lahko naredimo, da bo sedaj čim več ljudi uporabljalo javni potniški promet. Za 30 evrov na mesec, kolikor znaša avtobusna karta, je mogoče, da zaposleni, ki prihaja na delo v Maribor iz regije z avtomobilom, parkira izven centra mesta in se potem z avtobusom odpelje v službo. 

Če vse te stvari skombiniramo, se zavemo, da je nujno, da smo šli v prenovo. Hvala vsem, ki javno izrazijo pomislek z učinkovitostjo voznih redov. Vsega ne bomo mogli narediti naenkrat, je pa sistem živ in končno smo se ga lotili, tako kot OPN-ja. 

Če se je do zdaj na neki relaciji ob določeni uri vozil samo en potnik, ne more pričakovati, da bo vse prilagojeno njemu. Če pa bomo vsi več uporabljali avtobus, pa bomo lahko vozne rede še dopolnjevali. Zato smo šli tudi v digitalizacijo, imamo nove validatorje. Kdor ima predplačilo, lahko voznino plača, ne da sploh uporabi telefon. MBajk nam je dokazal, da, če je nekje neka dobra aplikacija, začne sistem delovati.

Zato si želimo vso to znanje, ki nam ga lahko omogoča digitalizacija, prenesti, da bo uporabniška izkušnja boljša in nas bo potem več na avtobusih. In da bi ljudje to tudi doživeli, tudi tisti, ki so mogoče skeptični in imajo še neke stare slike o avtobusih, ki so nekoč bolj ropotali. To takrat ni bilo tako 'in', si bil večji frajer, če si prišel v mesto s svojim avtom. Danes pa si po mojem frajer, če se usedeš na javni potniški promet. 

Pričakujemo seveda cel kup odzivov in potem verjamem, da bodo se tako strokovne službe na občini kot v Marpromu znali odzvati, da bo skupnostno najboljše. 

Če greva nazaj na identiteto mesta. Se vam zdi, da je Maribor še vedno gospodarsko razvito mesto?

Tu bi si seveda želeli več. Veseli me, da je država dala nekaj ministrstev sem. Upam, da še pride kakšna agencija ali sedež HSE ali pa takšne stvari, s katerimi bi država poskrbela za to, da se ljudje iz te regije ne vozijo po nepotrebnem v Ljubljano. Po drugi strani pa bo potrebno še boljše povezati in naslavljati kadre, ki tukaj diplomirajo in jim v tej regiji zagotavljati delovna mesta preko državnih sistemov, ki imajo za to denar.

Mi smo tukaj naš del po mojem oddelali, sicer še zdaleč ne do konca. Vedno bomo hoteli biti še boljši in bomo tekmovali z drugimi regijami, ki nam na nek način kradejo naše kadre. Pred časom sem delal en žalostni izračun, po katerem 27 tisoč Slovencev dela v Avstriji, od tega se jih dnevno tja vozi 16 tisoč.

Dodana vrednost na zaposlenega v Sloveniji je okrog 60 tisoč evrov. To pomeni, da naši ljudje  v avstrijskem gospodarstvu letno ustvarijo 1,8 milijarde evrov dodane vrednosti. To je tisto, kar bi morala država naslavljati in izkoristiti kadrovski potencial celotne severne meje, Koroške, Štajerske in še bolj Prekmurja.

Hvala Leku iz skupine Sandoz, da je v Lendavi izvedel največjo investicijo. To je, vemo, po avtocesti zelo malo časa, bistveno manj kot do Ljubljane. 

Upam, da bomo tudi tukaj znali odreagirati in zgraditi primerne institucije znanja; fakultete za farmacijo, stomatologijo in biotehniške znanosti, ki bodo zagotavljale kadre za to investicijo. Oni so to postavili zelo pametno, na mejo med Avstrijo, Hrvaško, Madžarsko in Slovenijo. Upam, da bo tam delalo največ Slovencev. 

Ali so še vedno rezerve pri sodelovanju občine in univerze?

Zelo dobro sodelujemo. So pa rezerve v tem, koliko smo hitri in učinkoviti. Upam, da bo uspela Univerza v Mariboru zgraditi vse tisto, kar so si sami zastavili, torej Innovum. Vladi se zahvaljujem, ker prihaja v Maribor največji podatkovni center, ki bo prav gotovo dajal nekaj novih delovnih mest in morda tudi poskrbel za delno segrevanje vode za naš vročevod z odpadno toploto.

Izzivi so veliki, mislim pa, da smo sedaj ta trend odhodov ustavili, da možgani bolj krožijo. Eden izmed ukrepov je tudi vedno bolj polna mednarodna osnovna šola, ki je namenjena ravno kadrom, ki pridejo začasno v Slovenijo, in to skupaj z otroki. Veseli me vedno večji vpis. Zato smo tudi šli tja. Do sta razumeli recimo OTP banka in tudi država, ki sedaj skupaj (z občino) sofinanciramo zunanjo telovadnico, ki bi jo ta šola že zdavnaj morala imeti. Zdaj pa jo bo zaradi mednarodne osnovne šole tudi dobila. 

Glede napovedanega superračunalnika smo slišali, da zadeve niso ravno takšne, kot so bile obljubljene s strani predsednika vlade?

Po mojih informacijah je projekt zelo živ, kakšna je pa časovnica, pa ne vem. Verjamem pa, da bo v Mariboru. 

Ste župan, ki je na to mesto prišel iz gospodarstva. Kaj vas je bolj spremenilo; županovanje ali obdobje prej?

Spremenilo? Na boljše ali na slabše?

Povejte oboje.

Ne ukvarjam se s tem, kako se spreminjam. Bolj se ukvarjam s tem, koliko lahko s čudovitimi sodelavci v tem času, ko smo aktivni, naredimo. Zelo me veseli ustvarjanje, izvedba projektov, ne glede na to, če so veliki, mali. Slika se počasi sestavlja in Maribor ni več mesto, ki bi ne imelo poguma, samozavesti, samospoštovanja. Hvala Mariborčanke, Mariborčani, vsi, ki pomagate, da smo šli naprej.

Žal pa tudi Maribor kaj izgublja, na primer Zlato lisico. Pojavile so se ideje o pokritem smučišču. Ga potrebujemo ali je bolje iti letni turizem, vsaj v spodnjem delu Pohorja?

Maribor je zaradi podnebnih sprememb v zadnjih desetih letih sedemkrat izgubil Zlato lisico, kar je bilo z vidika načrtovanja tekmovanj na FIS-u izjemno težko. Na nek način jih razumem. Ampak Zlata lisica bi lahko bila tudi v kakih drugih panogah, na primer v trekingih, maratonih, downhillu ... Ta brand, ker je zelo močan, bi lahko uporabili v drugih športnih panogah.

Si pa seveda želimo, hvala Marpromu, ki je letos dokazal, da se da smučati, da bomo gostili Svetovno prvenstvo v alpskem smučanju za invalide. Vabim vse, da skupaj navijam za te junake, ki ljub izzivom gledajo naprej in so borci. 

Tudi mi se borimo, da bi tukaj ohranili smučarijo. Letos so lahko delale smučarske šole in se je tako še ena generacija naučila smučati. Kaj bo pa čas pokazal glede dvorane, ko še vedno upamo, da se bodo trendi obrnili in se ozračje ne bo več segrevalo, pa ne vem. Verjetno bomo enkrat prišli do situacije, ko se bomo zavedli, da na tej višini pač snega več ni, ker ga letos tudi na dva tisoč metrih ni. Takrat pa bomo morali pogledati, kam to umestiti.

Delamo analizo prostora, kje bi to bilo čim manj moteče za tiste, ki že sedaj Pohorje uporabljamo 365 dni. Se pravi, ne vidim tega nujno točno na stadionu. Bilo bi pa "fajn", da bi imel Maribor odgovor na spremenjene podnebne razmere in da bi nekaj naredili. Vendar spet ne zaradi enega tekmovanja, to mora biti vzdržen projekt. Energetsko bo to izjemno zahtevno, to si lahko privoščijo v Dubaju z nafto, ki prihaja iz peska. Jaz tega vira zaenkrat ne vidimo. Se pravi, pomembno bo, kako to umestiti, da ne bo motilo dejavnosti, ki jih izvajamo celo leto.

Je, gospod Arsenovič, kakšna stvar v Mariboru, ki vas osebno zelo frustrira, ki jo želite spremeniti, vendar se hkrati zavedate, da sprememba čez noč ni mogoča?

Splošno zavedanje vseh, da samo, če bomo spoštovali tiste, ki se trudimo, in bomo skušali pri tem participirati in sodelovati - ne kot posamezniki, ampak kot regija, bomo tekme tudi zmagovali. Verjamem, da imamo tu ogromno posameznikov, če grem na nogomet, ki znajo čudovito "driblat", so zelo hitri in imajo odlične obrambe. Vendar, samo če nas vseh enajst funkcionira, lahko na koncu damo več golov, kot jih dobimo. 

Vse, kar smo do zdaj naredili, smo samo zato, ker smo stopili skupaj. Ali v Partnerstvu za Pohorje, na Pohorju, na atletski dvorani ...Tu je bilo ogromno ljudi, na katere ni niti nihče pomislil: od inšpektorjev, upravnih enot, uradnikov, ki so kdaj delali noč in dan, izvajalcev, arhitektov ... Hvala vsem tem.

Velikokrat je tudi tako, da če nekdo, ki je 'nepomemben', svoje naloge ne bi naredil, projekt na koncu ne bi bil uspešen. Isto je pri pogovorih, kako dobiti več denarja za skladnejši regionalni razvoj, ali pri prizadevanjih za boljšo zdravstveno oskrbo na območju UKC. Četudi je to državna stvar, mora sodelovati tudi občina, prav tako vsi drugi deležniki. Marsikdo bo moral pozabiti na svoj trenutni interes v zameno za dobrobit širše skupnosti. 

Verjetno je bila kdaj tudi kakšna vaša politična odločitev bolj impulzivna, morda celo, vzemimo za primer zaporo Starega mostu, samovoljna. Je torej nujno potreben, če želimo v tem mestu nekaj premakniti, kdaj tudi trši pristop?

Če ne bi bilo moje trde kože, predvsem pa zavedanja, da je to, kar delam, dolgoročno prav, potem bi imeli še danes avtomobile tako na Lentu kot na Glavnem trgu in na Cafovi. Pa si jih želimo? Nekdo se je pač moral postaviti za to. 

Kar se pa tiče zapore Starega mostu, je bil ta projekt zelo dober in je prav, da je trajal tako dolgo. Ker smo na koncu ugotovili, zakaj so zastoji še zastali. Če tega poskusa ne bi bilo, ne bi nikoli vedeli, kaj moramo narediti, če bomo hoteli nekoč most pri razvoju mesta za motorizirani promet zapreti.

Zdaj bo to težje, ker ne moremo sprejeti proračuna, ker še ni sprejet zakon o financiranju občin. Sicer je v obravnavi, hvala poslancem Svobode, da so to spravili na februarsko sejo, ki bo žal marca. Vemo pa, kaj moramo narediti. To cestišče mora postati nekaj bolj urbanega, moramo še umakniti tisti robnik, da bo še več prostora za kolesarje na cesti, in potem vzpostaviti tudi vertikalne povezave, to je dvigalo na to sedaj najbolj obljudeno točko v mestu - nabrežje Lenta. To je proces, v juliju in avgustu, ko nas je manj, bo verjetno spet zaprto, čez čas pa bomo videli, kam bo to prišlo. Seveda, če bom prej rešili še vse druge prometne izzive, da čep ne bo nastajal tam, kjer vsekakor ne sme, to je na območju UKC-ja, ker bi s tem ogrožali življenja. 

Torej, če mislite, da je rešitev dobra, jo zagovarjate ne glede na morebitne kritike?

Ja, vse to je normalno. Še nikoli ni nihče naredil nobene spremembe brez kritik. To je pač del procesa. Važno pa je, kako to skomunicirati. Upam, da bomo pri tem boljši, da se bodo ljudje čutili bolj vključene. Vedno pa bo seveda nekdo z nečim nezadovoljen, ker bo nekaj izgubil ali pa ne bo razumel širine procesa oziroma projekta. 

Kako si vi predstavljate Maribor čez deset, dvajset let? Kaj mesto še potrebuje?

Želim si več inovativnosti, več delovnih mest z višjo dodano vrednostjo, da bi v mestu ostalo več mladih in jih mogoče tudi več prišlo v nekaj  izjemno čistega, zelenega, z zelo kvalitetnimi stanovanji v vseh nivojih; od socialnih do dostopnih, do tudi morda bolj ambicioznih. Z dobrimi stanovanji namreč naslavljamo tiste, ki imajo kapital in bodo mogoče zgradili tovarno v okolic Maribora. Ni potrebno, da je v Mariboru, dovolj je, da je v širši regiji, vsaj v Podravju. Vesel sem, da je Palfinger v Ormožu. Žal ta razvoj ni bil možen zaradi vodovarstvenega območja v Razvanju, ampak je pa vseeno v neposredni bližini.

Žalosti me, da imamo bistveno več smrti na leto kot novorojenih otrok. Ko pa sem govoril o tem, da nas je več, sem mislil tiste, ki želijo živeti v mestu. Torej smo zanimivi nekomu, ki potem tukaj najde službo in kupi stanovanje. Seveda pa si želim povečati nataliteto, da bi nas bilo več. In da bi mladi, ki končujejo šolanje, sploh ne razmišljali o tem, da bi nekam odšli, temveč da bi želeli ostati tukaj. Da bi tisto, kar so se v tem okolju naučili in našli še na najboljših univerzah v tujini, znali aplicirat v domačem okolju zaradi otrok. 

Je tudi predor pod mestom v tej viziji?

Seveda je, zato, ker ne moremo spreminjati stvari, ki so bile zgrajene skozi stoletja. V tem ozkem prostoru med našimi čudovitimi griči in reko Dravo je malo prostora, tam je vsa infrastruktura. Ne moremo vseh šol, stadiona in še česa seliti ven, da bi tu bilo manj frekvence.

Zato ta rešitev z dvokilometrskih predorom. To ne bi bila neka črna luknja. Je sicer pod zemljo, vendar bi imela navezave do vsaj garažne hiše pod Ljudskim vrtom, ki jo načrtujemo. Vidim tudi, da je v osrednji Sloveniji očitno denarja dovolj za ogromne gradnje, ki jih seveda tudi podpiram, tako železnico kot ceste.

Ne podpiram pa tretjega pasu avtoceste, ker mislim, da je potrebno nekaj ozdraviti. Ne pa, da tam, kjer imamo preveč ljudi na eni točki, omogočiti, da jih bo še več. Da tudi druge regije, ne samo Maribor, naredimo bolj konkurenčne, da bodo ljudje ostali ta in da se ne bodo vsi vozili v Ljubljano. 

Predor je šel že skozi tri faze. Bilo je tudi podpisano pismo o nameri z ministrom Vrtovcem, zdaj pa mora država narediti svoj del naloge. V kolikor pa ne bodo oni, kar bi lahko in morali, pa bomo sami pristopili k temu. Še vedno si bom prizadeval in delal z vsemi strokovnimi službami na tem, da razogljičimo zgornji del mesta in da gre tranzit na teh 'ubogih' dveh kilometrih med Koroškim mostom in bob stezo pod mestom. Študija izvedljivosti in revizija sta bili narejeni, 50 milijonov stane. Da se, vidimo koliko denarja imamo za Teš, da ne naštevam še drugih stvari. 

Glede na povedano je torej idej in ciljev še veliko. Ali to pomeni, da se na tem mestu vidite tudi po koncu drugega mandata? Ali o tem še ne razmišljate?

Seveda razmišljam. Polovica drugega mandata je mimo, šest let smo tukaj, vedno več je sodelavcev, ki si želijo delati in verjamejo, da bomo projekt, ko ga enkrat začnemo delati, tudi dokončali. Uporabniška izkušnja je dobra, idej je zagotovo dovolj še za en mandat, ampak naprej moram zmagati volitve doma, potem pa, če dobim tam kljukico, pa bodo o tem odločali občani. Če mi bodo verjeli, da bodo tudi novi projekti izvedeni. 

Torej nimate idej o državni ali celo evropski politiki?

Ne, to pa sigurno ne.