Aleksander Nagy, Ivan Schmiderer, Josip Leskovar in Alojzij Juvan. Le nekaj bolj pomembnih, ampak širše manj znanih županov, ki so vodili Maribor v obdobju od 1850 do 1941. Obdobje, ki ga zajema zajetna monografija Mariborski župani 1850-1941: Snovalci sodobnega mesta ob Dravi. Izdalo jo je Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča v Mariboru, izšla je pri Založbi Pivec, slovesno pa je bila predstavljena v Viteški dvorani Pokrajinskega muzja Maribor. »Biti v vlogi župana, ko prebereš knjigo, je še bistveno večji izziv,« je povedal župan Saša Arsenovič.
Vsem vidna skupna želja o viziji
Aktualni mariborski župan, ki nadaljuje delo, začeto z Jožefom Altmannom leta 1798 (pred tem so mesto vodili mestni sodniki), pravi, da ga je knjiga tako navdihnila kot marsičesa tudi naučila. »Predvsem tega, da ni prav, da zaradi različnih zgodovinskih danosti pozabljamo na ljudi, ki so to mesto dobro misleč gradili in jim je marsikaj uspelo, da danes živimo v mestu, kot ga imamo.«
Marsikaj se je zdaj v tej knjigi razkrilo o resnicah, ki smo jih iz različnih razlogov morali kdaj pozabljati ali ker so bile nemško govoreče ali ker so bile strankarsko pripadne v prvi Jugoslaviji. Se pa vsem predstavljenim županom vidi skupna želja, pri čemer so bili eni bolj, drugi manj uspešni, o viziji in gradnikih, ki so omogočili gradnjo novih. Ko to prebiramo, čutimo dgovornost, ker smo mi v tej vlogi in nihče drug, da lahko in mora mesto spreminjati na bolje. Nisem se ustrašil take knjige, še večji izziv je, da skušamo v tem času narediti čim več.
Arsenovič sicer pravi, da ga je zgodovina mesta vedno zanimala že v vseh fazah šolanja. »Marsikaj se je zdaj v tej knjigi razkrilo o resnicah, ki smo jih iz različnih razlogov morali kdaj pozabljati ali ker so bile nemško govoreče ali ker so bile strankarsko pripadne v prvi Jugoslaviji. Se pa vsem predstavljenim županom vidi skupna želja, pri čemer so bili eni bolj, drugi manj uspešni, o viziji in gradnikih, ki so omogočili gradnjo novih. Ko to prebiramo, čutimo dgovornost, ker smo mi v tej vlogi in nihče drug, da lahko in mora mesto spreminjati na bolje. Nisem se ustrašil take knjige, še večji izziv je, da skušamo v tem času narediti čim več.«
»Nismo tu zaradi dolgih odstavkov«
In kako je gledati portrete nekdanjih pomembnih županov, ko si sam župan Maribora? Portret in kratki odstavki so nemara na koncu vse, kar ostane v zgodovinskem zapisu. »Dobro, saj tega ne delamo zato, da bi imeli dolge odstavke,« nam je na naše vprašanje odgovoril Arsenovič. »Želimo ustvariti boljše življenje in naš cilj je povečati število prebivalcev ne le v mestu, ampak v regiji, ker sta mesto in zaleje povezana in pomagata drug drugemu.«
Pa je imel kakšno številko v mislih, koliko ljudi naj ima Maribor? »Imeli smo minimalno rast pred koronavirusom, ne gre pa tu le za moj oziroma politični vpliv, ampak tudi gospodarstva, ki zdaj trpi. S to ekipo želimo z izvajanjem projektov, ki jih je več kot sto v vrednosti več kot sto milijonov, česar v mojem življenju še ni bilo, pokazati sebi, da zmoremo in da bi nagovorili investitorje, kako brbota potencial. Tako, kakor se je potencial našel v Mariboru nekoč, ko je šlo za industrijo, v katero so vlagali ljudje iz Dunaja ali Prage.«
Avstrijska ustavna doba in prva Jugoslavija
Časovni okvir v monografiji ni bil izbran naključno, četudi zajema dve zelo različni obdobji: avstrijsko ustavno dobo in ustanovitev Kraljevine SHS, kasneje Kraljevine Jugoslavije. Funkcija župana je bila leta 1850 z avstrijsko ustavno dobo začrtana na novo in zamišljena tako, da v veliko pogledih velja še danes. Monografija, pri kateri je sodelovalo 17 zgodovinarjev, se konča z nemško okupacijo Maribora med drugo svetovno vojno.
Darko Friš, dekan Filozofske fakultete v Mariboru in predsednik zgodovinskega društva dr. Franca Kovačiča, je povedal, da imena Nagyja, Shmiderjerja, Leskovjara in Juvana, torej tistih mariborskih županov, ki veljajo za najpomembnejše inovatorje podobe našega mesta, večini meščanov in meščank ne zvenijo kaj prida znano.
Darko Friš, dekan Filozofske fakultete v Mariboru in predsednik zgodovinskega društva dr. Franca Kovačiča, je povedal, da imena Nagyja, Shmiderjerja, Leskovjara in Juvana, torej tistih mariborskih županov, ki veljajo za najpomembnejše inovatorje podobe našega mesta, večini meščanov in meščank ne zvenijo kaj prida znano. »Kaj šele, da bi jih povezovali z zgradbami ali ustanovami v Mariboru. Zato želi biti monografija privlačna spominska podpora za izgubljeni zgodovinski spomin.«
Kaj mora imeti dober župan?
Friš je v govoru zastavil tudi odgovor na vprašanje, kaj potrebuje dober župan. »Vizijo in močno osebnost, kar so štirje najpomembenjši župani imeli. Schmiderer in Juvan sta povrhu s pridom izkoriščala podžupanske izkušnje in nadaljevala delo uspešnih predhodnikov.«
»Vizijo in močno osebnost, kar so štirje najpomembenjši župani imeli. Schmiderer in Juvan sta povrhu s pridom izkoriščala podžupanske izkušnje in nadaljevala delo uspešnih predhodnikov.«
Je pa, kakor je izpostavil Friš, še ena mariborska, ne pa zgolj mariborska posebnost: hudi spori med slovensko in nemško govorečimi župani ter šibkost Maribora kot člena trianonskega trikotnika, ampak ti graditelji so kljub svojim nespornim zaslugam za me mesto dobili nalepko tujih političnih voditeljev. »Nikakršne potrebe ni, da bi takratni časovno ustvarjeni vatlji bili veljavni še danes. So del enotne mariborske zgodbe.«
Sloga jači, nesloga tlači
Ali kot je v svojem govoru sklenil rektor mariborske univerze Zdravko Kačič, da se nekaj lahko vselej naučimo iz preteklosti. »Zaradi aktualnosti bi rad ponovil besede Antona Martina Slomška, za katere pravijo, da so bile zadnje iz njegovega delovanja na področju civilne družbe, ki je zadonel leta 1862 ob prvi obletnici ustanovitve Jugoslovanske čitalnice v Mariboru: Sloga jači, nesloga tlači!«
Mesto se je v času županovanja obravnavanih županov hkrati počasi širilo in doseglo pravo prostorsko eksplozijo v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Že sam pogled na seznam županov v času med 1850 in 1941 potrjuje podmeno o odprtosti in navsezadnje večkulturnosti Maribora. Mestni poglavarji so imeli med drugim korenine v severni Italiji, južni Nemčiji, Slavoniji ali na Dolenjskem. Nekaj jih je bilo rojenih tudi v Mariboru. Kar nekaj se jih je na županski stolček povzpelo, potem ko so opravljali pomembno vlogo v administraciji svojih predhodnikov, dva med župani iz avstrijske ustavne dobe sta bila tudi bližnja sorodnika.
17 avtorjev
Posamezne prispevke so napisali Stane Granda, ki je mariborske mestne voditelje umestil v širši kontekst razvoja županske vloge na Slovenskem, Martin Bele, Anton Ravnikar, Andrej Hozjan, Roman Mirnik, Aleš Maver, Žiga Oman, Boštjan Zajšek, Vinko Skitek, Gregor Jenuš, Dragan Potočnik, Gregor Antoličič, Darko Friš, Mateja Matjašič Friš, Nina Gostenčnik, David Hazemali in Ana Šela. Večina avtorjev prihaja z Oddelka za zgodovino mariborske Filozofske fakultete.
