“Za nami je strašen dan. Doživeli smo že marsikaj. Nismo pa se še soočili z zadevo, da bi nam pred očmi na veterini v hudih mukah poginjal pes in lastnik ne bi pustil evtanazije.”

“Za nami je strašen dan. Doživeli smo že marsikaj. Nismo pa se še soočili z zadevo, da bi nam pred očmi na veterini v hudih mukah poginjal pes in lastnik ne bi pustil evtanazije,” so v pretresljivem zapisu na družbenem omrežju Facebook zapisali v Društvu za zaščito živali Maribor.

Gre za eno najbolj travmatičnih izkušenj

V društvu so skušali pomagati staremu psu, ki je očitno že leto dni bolehal za rakom na črevesju. Proti koncu je bilo njegovo življenje le še ena velika muka. Njegov lastnik je bil starejši gospod, ki si zdravljenja za psa zaradi lastne socialne stiske ni mogel privoščiti. A prav tako ni dovolil evtanazije, češ da mu bo preveč hudo.

 

Dve uri so ga gledali umirati v grozljivih mukah

Kot so zapisali v društvu, gre za eno najbolj travmatičnih izkušenj, ki jo bodo težko prebrodili. Pes je v grozljivih mukah umiral kar dve uri, a lastnik o evtanaziji ni hotel niti slišati, kljub temu da ga je zanjo prosilo in prepričevalo vso osebje društva.

“Ni mu bilo več pomoči (pes ni mogel niti stati, samo ležal je, voda je zalivala pljuča in notranje organe, odpovedovalo mu je srce, s telesno temperatura preko 41, iz anusa mu je viselo verjetno rakasto tkivo in tekla tekočina, telo najprej sploh ni sprejelo infuzije, ker je imel tako izredno povišan pritisk,” pripovedujejo v društvu.

Zgodba je precej pretresljiva. Spodaj si jo lahko preberete v celoti.

Ne bomo na dolgo in široko…. želeli smo le pomagati, se odzvali na pomoč in peljali starega gospoda in njegovega ubogega velikega starega psa, (kateri naj ne bi mogel hoditi, leži in komaj diha in gospod ga ne more peljat nikamor in ima že več dni težave) k veterinarju. In smo ju odšli iskati na dom, zraven spakirali še hrano, spravili psa in gospoda v avto in na pot. Prispemo do veterine. Pes je bil v zelo slabem stanju a kljub vsemu smo na začetku naredili vse, da bi psu lahko kako pomagali a se je brž izkazalo, da je kompletna zadeva nerešljiva.
Ni mu bilo več pomoči (pes ni mogel niti stati, samo ležal, voda je zalivala pljuča in notranje organe, odpoved srca, temperatura preko 41, iz anusa mu je viselo verjetno rakasto tkivo in tekla tekočina, telo najprej sploh ni sprejelo infuzije, ker je imel tako izredno povišan pritisk….). Začela se je kalvarija epskih razsežnosti….Pes je umiral, lastnik pa ni dovolil evtanazije.

Gledal je kako njegov pes nemočen leži na mizi. Pes se je dušil. Postajal vedno bolj moder in imel je čisto bele sluznice. Hlastal je za zrakom. Kot bi se utapljal. Jasno je bilo, da umira v hudih mukah. Lastnik pa ni dovolil evtanazije. Cela gruča ljudi, od stroke do ljubiteljev, se nas je trudila, prepričevala lastnika, rotila, razlagala, objasnjevala, prosila, vse….samo, da bi dovolil, da mu skrajšamo muke, da bi psu pomagali. Nismo mogli gledati tega, bilo je pregrozno, evtanazije pa lastnik ni dovolil, četudi smo povedali tudi, da itak vse plačamo mi. Lastnik je tudi socialni problem. In je psa le gledal in rekel, da bo njemu hudo. Pes pa je ležal v svoji slini, ki je penasto tekla iz ust in blazno hlastal za zrakom…a kmalu vedno počasneje…umiral nam je pred očmi. Okoli dve uri…Grozno na smrt. Kako se je le počutil pes. Grozljivka.
Na pomoč je bila poklicana veterinarska inšpekcija. Odredili so evtanazijo psa a nesrečni revež je prej v hudih mukah poginil na mizi.
Strošek 91 evrov smo pokrili mi, ker gospod ni imel čisto nič denarja.
Mi rabimo nekaj dni, da se sestavimo nazaj. To je bila zelo pretresljivo grozljiva izkušnja. To bomo vsi prisotni težko prebrodili, ker še nihče ni videl kaj takšnega, da človek gledal svojo žival kako v mukah umira in ji ne dovoli pomoči.
A, bomo mogli prebroditi, seveda. Vsi. Ker to je naše delo, poslanstvo.
To delimo z vami zato, da sporočimo slednje:

Ni dovolj, da ima človek rad žival. Le ljubezen ni dovolj. Ni dovolj, če človek dobi hrano za psa, da ta ni lačen. Živali je treba nuditi več kot hrano in vodo. Predvsem pa nuditi tudi veterinarsko oskrbo, ko je ta potrebna. Žival ne more povedati kaj jo tare, kaj jo boli. Ne more iti k zdravniku. Ljudje pa čakajo do konca, “sej bo že”… In ko se žival sesuje je prepozno. In ta pes je veterinarsko pomoč potreboval vsaj že pred letom dni. In najhuje je, da se je pes res mučil. Pa še huje je, da stari ljudje zaradi zdravstvenih in drugih razlogov niso več čisto razsodni in prištevni. In v tem primeru tudi ni bilo prvič, da je isti človek tako “do konca” pustil svojega psa …Reksi je bil že tretji zapored. Potrebno je imeti v glavi tudi zdravo mejo. In vedenje, da oskrba živali pomeni tudi strošek, ki si ga (sploh za velikega psa) človek težko privošči, če nima praktično niti zase. Pri živalih imamo še ta privilegij, da jim hude muke lahko olajšamo z evtanazijo. Reksi je umrl v hudih mukah. Pred našimi očmi in pred človekom, ki je bil njegov … na veterinarski mizi. Praktično na mizi odrešitve, tako blizu pomoči, a nismo smeli nič, ker se gospod ni strinjal. Pa lahko bi mu skrajšali strašansko trpljenje. Trpel je in to zelo.

Človek, včasih je potrebno, da sebe postaviš na drugo mesto in trpečo žival predse. Tvoja čustva pred fizičnim trpljenjem živali nimajo mesta! Niti ne bi smela biti dovoljena. Egoizem je pa najhujša človekova lastnost. Ker se ljudje premalo znajo postaviti v kožo trpečega. Na vseh področjih. In vedno razmišljajo le nase- “meni bo hudo, jaz hočem tak”…Okoli sebe pa ne vidijo niti blazno trpečega bitja, ki ga “imajo radi”. To ni ljubezen. Daleč od tega.

Ljubi Reksi – počivaj v miru, zdaj brez bolečin. Oprosti, da ti nismo mogli pomagati. Ostajaš v našem spominu za večno.
Zbogom in zares oprosti.

*Strošek v višini 91 evrov bomo poravnali mi, ker gospod nima denarja…. Če lahko pomagate pri kritju stroškov, vas srčno prosimo, da lahko dalje pomagamo živalim.

Prosimo, za vse negativne komentarje, za katere vas zasrbijo prsti, da se jih vzdržite. Ker je že itak dovolj hudo.