Nekatere ženske zaznamujejo težke življenjske zgodbe že v času njihovega otroštva, nekatere se srečujejo z nasilnimi partnerji, spet druge z nasiljem na delovnem mestu. Zaradi nasilja, ki so ga doživljale pa so se bile nekatere primorane zateči v institucionalno varstvo. Varna hiša Maribor je večletni, razvojni socialnovarstveni program, ki ga izvaja Center za socialno delo Maribor. Namenjena je ženskam in otrokom, ki preživljajo nasilje v svojih družinah. 

Uporabnicam nudijo varno bivanje, individualno svetovanje in psihosocialno pomoč ženskam in otrokom, ki jo izvajajo v obliki socialno varstvenih storitev osebna pomoč in prva socialna pomoč. Pomagajo jim pri zagotavljanju osnovnih življenjskih dobrin, pomoč jim nudijo pri urejanju različnih pravic – jih seznanjajo z zakonodajo, postopki, pravicami.

Varna hiša Maribor bo novembra praznovala 28 let delovanja, njeno temeljno poslanstvo pa je nuditi varno bivanje in zagotoviti psihosocialno pomoč in podporo. »Letos novembra bomo imeli polnih 28 let. Tako smo na tem področju že kar nekaj časa in smo kot program že kar prepoznani in potrebni za ženske žrtve nasilja,« nam v uvodu pogovora pove vodja Varne hiše Maribor Lidija Ovčar. 

Dovolj je izjava o doživljanju nasilja

Zaradi tajnosti lokacije varne hiše je prvi stik ogrožene z ustanovo vedno po telefonu, ali pa se za osebno srečanje z žrtvijo nasilja dogovarjajo s pomočjo institucij (Krizni center za žrtve nasilja v družini, Center za socialno delo…). V primeru, da doživlja akutno nasilje, ji ponudijo možnost umika v Krizni center za žrtve nasilja, kjer lahko biva tri tedne in kjer ugotovi, kaj si želi za naprej. Z žensko nato izdelajo varnostni načrt in skupaj s pristojnim Centrom za socialno delo tudi oceno ogroženosti žrtve.

»Vsako grožnjo vzamemo resno. Imamo ničelno toleranco do nasilja, kar pomeni, da vsako nasilje prijavimo. Pomembno je, da se ne slepimo in pogledujemo stran, ampak da reagiramo in stremimo k družbi brez nasilja.«

Za sprejem v program pa ženski ni potrebno prikazati nikakršnih dokazov, saj je dovolj le izjava ženske o nasilju, ki ga doživlja. »Ko ženska pokliče in pove svojo zgodbo o nasilju, ji mi verjamemo. Če prepoznamo akutno doživljanja nasilja, to pomeni veliko stopnjo ogroženosti, jo v istem trenutku napotimo, da se umakne v Krizni center za ženske žrtve nasilja, kjer lahko biva brezplačno, njeno bivanje pa je omejeno na tri tedne,« nam pojasni Ovčarjeva in poudari, da je sprejem v program prostovoljen, kar pomeni, da lahko uporabnice program kadarkoli tudi zapustijo. 

Varnost in tajnost lokacije sta prioriteti

Z vsako žensko imajo pred namestitvijo osebni svetovalni razgovor. Na razgovoru ima ženska možnost predstaviti svojo zgodbo, ob tem pa jo seznanijo tudi s pravili in pogoji bivanja. V Varni hiši namreč veljajo določena pravila skupnega življenja, ki zagotavljajo uporabnicam pravico do zasebnosti, in nekatere prepovedi: prepoved obiskov, uživanja alkohola in drugih drog, prepoved izdaje lokacije, prepoved nasilja v medsebojnih odnosih, ki jih je potrebno dosledno upoštevati in s katerimi se mora ženska pred namestitvijo strinjati.

Naša sogovornica nam pojasni, da sta tajnost in varnost lokacije izjemno pomembna, zato vse uporabnice vseskozi opozarjajo na to in jih učijo o samo zaščitniškem vedenju. »Torej, kaj lahko stori, da se počuti varno, tudi ko zapusti lokacijo. Potrebno je razumeti, da morajo ženske vseeno v službo, po opravkih in tako dalje. Tu jih učimo, kako reagirati, če storilca srečajo. To je izjemno pomembno. Če je oseba resnično ogrožena, ji konkretno svetujemo, da pokliče policijo, se umakne v množico ljudi in se tako skrije, vse pa je seveda odvisno od okoliščin v katerih se znajde,« poudari. 

Lokacija varne hiše je poleg tajnosti tudi drugače zavarovana. »Imamo vzpostavljen varnostni sistem in zagotovljeno 24-urno varovanje, smo pa tudi fizično prisotne. Varovanje poteka izključno v tem primeru, če bi se zgodilo, da pride storilec do lokacije in recimo preskočil ograjo. Žal nimamo takšnega varovanja, da bi jih osebno spremljali, zato je ta samozaščita tako pomembna,« pojasni in doda, da se jim v 27 letih delovanja ni velikokrat zgodilo, da bi storilec žrtvi sledil do lokacije, a kljub temu veliko pozornost posvečajo prav ozaveščanju uporabnic, kako pomembna je tajnost lokacije.

»Ne samo zaradi nje, temveč tudi zaradi nas in celotne skupine oseb, ki tu bivajo. Imeli smo denimo primer, ravno v moji izmeni, se je zgodilo, da je bivši partner, nekako vedel, da je ženska nameščena pri nas in ji je iz službe sledil in jo tudi izsledil v neposredni bližini. V tem primeru je bilo potrebno posredovanje in interveniranje pristojnih institucij. Konkretno v takšnih situacijah z žensko takoj naredimo razbremenilni pogovor, v primeru veljavnosti Ukrepa prepovedi približevanja pokličemo policijo in ustrezno ukrepamo z institucijami, da zagotovimo varnost,« nam pojasni sogovornica in doda, da se v določenih primerih osebe tudi premesti na druge lokacije varnih hiš po Sloveniji.

Uporabnice so si lahko v veliko oporo

Uporabnice vodijo lastno gospodinjstvo in same skrbijo za otroke. Med seboj si pomagajo pri organizaciji vsakodnevnega življenja ali varstvu otrok. Vsaka ženska dobi v uporabo svojo sobo, kuhinja, dnevni in sanitarni prostori so skupni. »Bivanje tu v resnici poteka čisto običajno. Ženske hodijo v službo, otroci v vrtce in šolo, študentje hodijo na študijske obveznost …,« pojasnjuje sogovornica. 

Čeprav je pomembno izpostaviti, da vsaka ženska v varno hišo pride s svojo zgodbo, pa jih veže ena stvar – izkušnja z nasiljem. Tako so si uporabnice med bivanje lahko v veliko oporo. »Tu se lahko stkejo neke prijateljske vezi in tako nastanejo homogene skupine uporabnic. Ravno sedaj imamo tak primer, ko skupaj kuhajo, pečejo, si pomagajo pri varstvu otrok in se vidi ta homogenost skupine. Vsaka je prispevala k temu, da so prišle do skupnega cilja. Res smo veseli, ko imamo takšne izkušnje. Včasih v skupnosti ni najlažje in je potrebna velika mera potrpežljivosti, zato smo veseli, da gre tej skupini tako dobro.«

Vedno večja kompleksnost problematike

V Varni hiši Maribor se največkrat srečujejo s psihičnim in fizičnim nasiljem, zelo pogosto je spolno nasilje pa tudi ekonomsko. »Moram pa tudi poudariti druge oblike nasilja, kot sta zalezovanje in zanemarjenje, s katerimi se tudi tukaj srečujemo, sicer mogoče v manjših številkah,« pravi sogovornica in nadaljuje, da zaznavajo trend pridruženih težav, s katerimi se soočajo uporabnice. 

»Tu imam v mislih eksistenčne težave, torej stanovanjski problem, ekonomski problem, brezposelnost. Zelo veliko pa opažamo tudi pridruženih duševnih stisk. Tudi pri storilcih opažamo nov trend, in sicer je manj prisoten alkoholizem, bolj pogosto pa so storilci uporabniki različnih substanc – marihuane, sintetičnih drog … Imeli smo tudi primere, ko so bili storilci prepoznani kot sostorilci pri kaznivem dejanju. Vedno večja je torej kompleksnost problematike tako pri žrtvah kot tudi pri storilcih. Tako moramo k rešitvam res pristopati celostno,« nam pove sogovornica.

»Vsaka zgodba ženske, ki je nameščena v varno hišo, je edinstvena.

Spomnim se denimo gospe, ki je 52 let doživljala hude oblike nasilja, največkrat spolnega, kar nas je res šokiralo.

Zelo se me je dotaknila tudi zgodba 18-letne punce, ki je prišla k nam zaradi nasilja s strani očeta in je skozi proces pri nas prepoznala hudo spolno zlorabo.

Ali pa primer 77-letne gospe, ki se je k nam zatekla zaradi nasilja lastnega sina.

To so zgodbe, ki so že sedaj, povedane na plastičen način, zelo hude. Moramo pa vedeti, da se ženske, ki delijo svoje zgodbe, tako ponovno srečajo z bolečino, spomini, z manj prijetnimi čustvi, z izgubami (hiše-doma, njim pomembnimi osebami, ki so morda ostale doma). Če ženska ne želi povedati več o izkušnji nasilja, mi ne vrtamo in spoštujemo njeno odločitev. Saj mi nismo raziskovalci, mi smo tisti, ki poskušamo s psihosocialno pomočjo lajšati stisko in jim pomagati pri predelavi določenih škodljivih vzorcev.«

Zgodbe, s katerimi se srečujejo v varni hiši, se tako dotaknejo tudi zaposlenih. »Včasih se zalotim, da tudi doma razmišljam, kaj bi še lahko naredili, kako bi ji lahko še pomagali. To delo zelo težko delaš samo osem ur in nato odklopiš. To je pri našem delu skoraj nemogoče. Poudarila bi tudi, da imamo pri nas res čudovit kolektiv, kar je izjemno pomembno. Tako lahko veliko dilem oziroma svojih osebnih trenutnih obremenitev, s katerimi se srečujemo, delimo in razčistimo že v kolektivu.«