Za šolarje in dijake so se začele težko pričakovane in zaslužene počitnice. To naj bi bil čas brezskrbnih dni in veselja, po drugi strani pa so starši pred številnimi dilemami: kdaj naj njihov otrok ali mladostnik odhaja v posteljo, koliko obveznosti naj mu naložijo, kako ga naj odvrnejo od pametnih naprav in podobno. 

Za odgovore na vsa ta vprašanja smo se obrnili na mag. Tadejo Batagelj, univerzitetno diplomirano psihologinjo, sicer direktorico Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor.

Ali naj bodo za otroke polete počitnice res počitnice v pravem pomenu besede ali naj vendarle imajo določene obveznosti? Če da, katere?

Starševska obveznost naj bo spoštovanje duha in namena počitnic, kar predpostavlja tudi manj postavljanja zahtev in prepovedi ter več dovoljenj, pa tudi več svobodnega prostora brez pravil. Sicer pa se je z otroki načeloma dobro sodelovalno pogovoriti in dogovoriti, kakšna bo okvirna struktura njihovega počitniškega vsakdana in kakšne naj bodo njihove zadolžitve, da bodo vsaj skromno prispevali k družinski skupnosti, razvijali ali utrjevali dobre navade, samostojnost in odgovornost. Pričakovanja staršev glede tega naj bodo počitniško prilagojena, dogovor z otroki ali mladostniki pa res v duhu soglasja glede minimalnih in razumnih obveznosti.

Počitnice so odličen čas, da se otroci odpočijejo od šole, hkrati pa razvijajo samostojnost in spretnost pri domačih opravilih, kar pa je v pomembni korelaciji tudi z učnimi navadami in učno učinkovitostjo. V vse to lahko spretno (in do določene mere neopazno) vključimo tudi ponavljanje osnovnih šolskih veščin (pisanje, računanje, branje). Na začetku počitnic določimo, kakšne naloge in zadolžitve bo imel otrok med počitnicami pri domačih opravilih (razvojni starosti primerna gospodinjska opravila, pomoč babici in dedku, če živita blizu, skrb za hišnega ljubljenčka ipd). V ta namen lahko uvedemo počitniški dnevnik, kamor zjutraj vpišemo, kaj naj otrok ta dan postori (tako vadijo branje), otroci pa naj v zvezek zapišejo, katere od nalog so zmogli in kaj morda ne, predloge za prihodnje dni. Vsak dan pa naj zapišejo tudi, kaj lepega in zanimivega se je zgodilo (na ta način vadijo pisanje). Mlajši otroci lahko tudi kaj narišejo, nalepijo, izrežejo (s tem vadijo grafomotoriko). Zadolžitve lahko vsebujejo tudi nakup v trgovini; otroci naj imajo dostop do določene količine tedenskega "gospodinjskega denarja", pri čemer bodo morali načrtovati porabo in računati, koliko so porabili in koliko denarja je še ostalo (vadimo računanje). 

V kolikšni meri naj starši otroke v času počitnic vpisujejo v razne počitniške programe, tabore, letovanja, ...? Kdaj je tega preveč?

Otrokom je treba najprej prisluhniti, slišati in razumeti njihove počitniške potrebe in želje, nato jim pomagati razumeti naša pričakovanja, priložnosti in realne omejitve, nakar se z njimi dogovoriti, kam vse, če sploh kam, bi se vključili. Preveč bi bilo, ko bi bil preobremenjen otrok, starši, družinski proračun ali pa vsi skupaj.

Otrok vsekakor ne silimo v take programe, raje jih spodbujajmo, informirajmo, opogumljajmo, če še nimajo izkušenj in se morda v bojazni obotavljajo. Po drugi strani pa otrokom, ki bi se najraje vključili kar v vse, pomagajmo omejiti počitniške apetite in izbrati stvari, ki so najbolj primerne zanje in za družino.

Je dobro za otroka, da je ves čas vključen v določene aktivnosti, da mu "načrtujemo" vsak dan?

Starševsko skrbno načrtovanje otrokovih počitniških dni brez sodelovanja z otrokom načeloma ni dobro zanj. Počitnice je treba načrtovati skupaj, del tega načrta pa naj bo tudi puščanje prostora za sprotno nenačrtnost in za počitniški prosti tek z obdobji brez vključenosti v aktivnosti. Šele potem lahko govorimo o počitnicah v pravem pomenu besede. 

Ali je prav, da otrok (osnovnošolec) v počitniškem času hodi v posteljo bistveno kasneje kot v času pouka in potem vstaja ob deseti, enajsti uri dopoldne?

Starši lahko glede tega prilagodimo pričakovanja ter pridemo naproti našim otrokom in mladostnikom. Kot pri večini stvari, glede katerih se je dobro dogovarjati in ostajati v razumnih mejah, je tudi glede počitniške ure odhoda na spanja in ure počitniškega zbujanja smiselno upoštevati naslednje načelo: ni treba, da je čisto tako, kot bi radi starši, hkrati pa ne more biti čisto tako, kot bi rad otrok ali mladostnik, ki bi pogosto najraje ob ekranih prebedel počitniško noč. Pri tem pa naj bodo starši tisti, ki bodo kljub počitnicam spodbujali primerni spalni ritem - otroci in mladostniki potrebujejo od osem do deset ur spanja na noč, manj ali več kot to ne vpliva dobro na njihovo energetsko opremljenost in počutje tekom dneva.

Med šolskim letom predvsem mladostniki pogosto ne spijo dovolj, zato je privlačna ideja, da bi to nadoknadili med počitnicami. Vendar spanja ne moremo opraviti na zalogo ali nadoknaditi za nazaj. Če dovolimo mladostnikom, da spijo do kosila, to negativno vpliva na njihov cirkadiadni ritem (notranjo uro). Spanje dolgo v dopoldan bo prestavilo njihovo zaspanost na kasnejše večerne ali nočne ure, zvečer ne bodo zaspani in bodo bedeli dolgo v noč, kar bo imelo domino učinek na prebujanje naslednje jutro. Ta začarani krog se potem lahko nadaljuje iz dneva v dan in vpliva ne le na porušeno spalno rutino, temveč tudi na počutje in zmanjšano aktivnost preko dneva, kar pa lahko vpliva na znižanje razpoloženja in na zatekanje k prekomerni rabi ekranov in poživil (kava, coca cola, čokolada). Srečajmo se torej nekje na sredini, kjer se lahko strinjamo, da kompromisni dogovor upošteva obe strani in da je v mladostnikovo korist.

Verjetno je največji izziv staršev, kako otroke odvrniti od pametnih naprav. Koliko znaša še sprejemljiv čas, ki ga 12-letnik v času počitnic dnevno preživi na telefonu (tablici, računalniku)?

Veljavne nacionalne strokovne smernice nam za to starostno skupino na splošno priporočajo omejevanje dnevne uporabe ekranske tehnologije na uro in pol. Izrazita večina otrok in mladostnikov bo v počitniškem času zaslone pričakovano uporabljala bistveno nad priporočeno mero. Tudi glede tega lahko starši počitniško prilagodimo pričakovanja in jim pridemo bolj naproti, a se vendarle zavedajmo svoje odgovornosti, da otroci in mladostniki potrebujejo naše usmerjanje, podporo in pomoč pri tem, da dajo ekran malo na stran.

Naj počitniški dan napolnijo tudi z drugimi doživljajskimi, ustvarjalnimi, družabnimi, razvedrilnimi, zabavnimi, poučnimi, rekreativnimi in podobnimi vsebinami, ali pa končno tudi s starim dobrim dolgočasenjem, ki slej ko prej pobudi kratkočasne ideje.

Pogosto pomaga dogovorjeno pogojevanje uporabe ekranov z nekaj razumnimi pričakovanji, vključno s poštenim načelom, da bodo ekrane lahko tudi naslednji dan uporabljali v istem obsegu, ko jih danes odložijo ob dogovorjenem času.

V izjemno pomoč je seveda tudi starševski zgled glede uporabe ekranske tehnologije. Če so pravila življenjska in realna, sporočena in uveljavljena na pozitivno avtoritativen in kolaborativen način, ne bodo spodkopavala našega odnosa, posledično bodo otroci in mladostniki bolj sodelovali.

Ali naj otroci šolo v teh dveh mesecih čisto "obesijo na klin" ali naj osvojeno znanje (ob koncu počitnic) tudi utrjujejo?

Med počitnicami je pomembno, da si otroci res odpočijejo od šole in šolskih obveznosti. Kajti le tako bodo lahko učinkovito delali naslednje šolsko leto. Otroci naj imajo vsaj šest tednov odmora od šole, v zadnjih dveh tednih pa večina otrok že začne razmišljati (in nekateri se tudi veseliti) novega šolskega leta in zadnja dva tedna v avgustu sta čisto dovolj za kratko ponovitev šolskih snovi. Ko rečemo kratke, mislimo enote, dolge po 15 do 30 minut dnevno nekaj dni na teden.

V praksi opažamo, da včasih starši in učitelji o počitnicah razmišljajo tudi kot o možnosti dodatnega časa, da otrok nadoknadi manjkajoče znanje. Še posebej pogosto se to zgodi pri otrocih, ki imajo učne težave. To so predvsem otroci, ki s težavo usvajajo šolski program ali pa imajo katero izmed specifičnih učnih težav, kot so disleksija, disgrafija, diskalkulija. To pa so ponavadi tudi otroci, ki šole ne obiskujejo radi in ki morajo v usvajanje znanja vlagati več časa in napora že med šolskim letom. Zato še bolj potrebujejo počitek in čas za »nešolske« vsebine.

Tukaj želimo opozoriti na nevarnost, da če je klasičnega šolskega učenja med počitnicami preveč, se lahko zgodi, da bo otrok 1. septembra začel »šolsko« nespočit in posledično manj učinkovit. V primeru, ko želijo starši na lastno željo ali na predlog učitelja nadoknaditi manjkajočo snov, predlagamo, da se tega prav tako lotijo šele v drugi polovici avgusta.