Tip se mi je zalepil na »rit« avta. Ono. V bistvu je bil že v kuferamu. Krilil je, najbrž rohnel, se vsake toliko s kazalcem močno in v kratkih presledkih sunkovito dotaknil čela tik nad levo obrvjo. Čeprav je, medtem ko voziš, težko brati z ustnic čez »rikvercšpegl«, se je dalo razbrati, da se večina besed začenjalo na f in p. Začel je tam pri avtobusni postaji pred upravno enoto na Razlagovi in krilil vzdolž Krekove.

Zavijanje v desno pri rdeči luči? Ne, ne bi več, hvala.

Le pet križišč od petka, 3. septembra

Ne vem, ali že imate svojo izkušnjo z novostjo v prometu, zavijanje v desno pri rdeči luči, ki je vstopilo v veljavo v petek, 3. septembra. Ne, ne povsod. Kakor najbrž (ne) vemo, je v Mariboru takih križišč le pet. Eno od teh je tudi to na križišču Ulice heroja Staneta in Razlagove ulice. Malo višje gor je še eno morda malenkost manj zafrknjeno, ko se Krekova sreča s Strossmayerjevo, ki ima še eno opcijo pri srečanju s Slovensko, kjer tudi ni ravno optimalna situacija. Ker že to križišče pri občini, zahvaljujoč dokaj visoki živi meji pred Hutter blokom, ni ravno optimalno pregledno. Pa še tako je. Tradicionalno zagamano.

Namreč, že poprej je bila kar pogosta praksa, da so občani, ki so želeli parkirati tik pred občino, korajžno zavijali z Razlagove desno na Ulico heroja Staneta in parkirali kar tako, da so prečkali vozni pas na levo. Saj razumete, ne? Da so parkirali avto tako, da so pravokotno na občino. Tik pred semaforjem. Ne, ni optimalno. In že poprej je to delalo težave, saj je manever kar oster, prometa tam med tednom ne manjka in lahko pride do zastojev, kar posledično privede do kregarije, bistva vseh težav. Potem je pa tu še ekstremno dolg zeleni val, če prihajate po Ulici heroja Staneta, ki je relativno dolg tudi za pešce. Še ena potencialno nehvaležno živčna situacija.

Prvi. Septembrski. Ponedeljek.

No, nova opcija je zdaj še dodatno zakomplicirala stvari. Gotovo bo zelo dobrodošla zvečer in med vikendi, ko tukaj res ni ravno veliko prometa in si se pogosto res v prazno načakal, senzorji na semaforjih gor ali dol. Ampak med tednom? Ne vozim ravno kdo ve kako veliko, ampak v ponedeljek – vem, prvi septembrski ponedeljek je ekvivalent petka trinajstega – sem šel sem in tja, pa naletel pri (ex) Qlandii pri krožišču, kjer so še vedno nekaj pospravljali, na voznika, ki mi je gladko vzel prednost in se želel stiščati na moj pas. Uf. Blizu.

Kar je bila le uvertura v mojo prvo izkušnjo z novo opcijo. Ura je bila, kaj pa vem, okrog poldneva. Preko semaforjev sem ugotovil, da bo še več kot debelo minuto čakanja. Odštevalniki so lahko sicer dobr(odošl)a stvar, lahko pa ti tudi dvignejo dekl. V tistem trenutku, ko dalj časa ni bilo nikogar, ki bi pripeljal z leve, sem pomislil, če dejansko poznam pravilo. Hm. Kako že gre? Eeeeem. Nimam pojma. V bistvu… Pri rdeči greš lahko desno, če je tu ta znak. Je? Je. Kdaj pa lahko zaviješ? Verjetno kadarkoli, če je pač prosto.

In je bilo. Zapeljal sem malo bolj naprej in reeeees pogledal če kdo pride. Nobenega. Najbrž je bila gori na križišču s Prešernovo ravno rdeča. Še enkrat pogledal. Nobeeeenega. In speljal.

Komaj četrti dan

Ne ravno tako, da bi gume škripale, če že, bi kvečjemu od tega, ker pač ta avto res kar precej rabi. Pogledal sem tudi večkrat, če pride kak pešec ali kolesar, prav slednje sem tokom poletja večinoma tudi sam. Nikjer. Nobenega. Torej? Nič narobe, se že peljemo, glej kako kul novost je to, v bistvu zelo dobrodo…

Bam! Nista bili dve sekundi in mi oni tip že našteva vse po spisku. Omejitev tam je, kot vemo, 30 na uro. V ogledalu sem ga imel takoj. Ni vozil 30. In priletel je s tako jezo, takim srdom, da si bil jezen ne nase, morda ne celo toliko nanj, ampak na to, da pač vsi ne vedo, kje so taka križišča in kje ne. Tip najbrž res ni vedel, da je tam možen tak manever. Ki bi bil varen, če se ne bi tudi njemu kam mudilo. Saj. V veljavo je vstopilo v petek, zdaj pa ponedeljek. Četrti dan. Komaj.

Torej: piflanje

Ampak najbolj, kar te pri tej novi opciji, ko se pomiriš, »zdrma«, je tvoja lastna neučakanost. Ker saj. Slej ko prej bi bila spet zelena tudi zate, ne? Koliko? Minuta, minuta pa pol? Je vredno? Samo zato, ker lahko? E, pa smo tam. Tako kot so številni delali kroge, ko so prišli čez Glavni most in ugotovili, da je Koroška zaprta (enako velja tam pri Strossmayerjevi), tako bo tudi tukaj traaaaajalo, da bomo, kot bi rekel Toporošič, »na izust« zapomnili vseh pet križišč.

Torej, ne bo šlo drugače. Napiflat se jih moramo. Ker sicer bo slej ko prej tole lahko tudi precej nevaren, če ne kar tragičen »ni vedel/a«.

Zato gremo kar skupaj. Pet križišč v Mariboru omogoča zavijanje v desno pri rdeči luči. Pet. To so: križišče Krekova – Strossmayerjeva ulica; križišče Ulica heroja Staneta – Razlagova ulica; križišče Šentiljska cesta – Šubičeva ulica; križišče Slovenska – Strossmayerjeva ulica in križišče Puhova–Vzhodna ulica. In še to zgolj ob pogoju, »da se predhodno prepričajo, da iz njihove leve ne prihaja vozilo. Vozniki, ki se bodo v zgoraj naštetih petih semaforiziranih križiščih kljub rdeči luči odločili za zavijanje v desno, morajo biti izjemno pozorni na pešce, kolesarje in druge udeležence v prometu, in sicer iz obeh smeri«.