Na nedavno objavljen članek Zakaj Maribor ne bo dobil večnamenskega romskega centra? smo v naše uredništvo prejeli odziv mariborske Epeke, znanstvenoraziskovalnega združenja za umetnost, kulturne in izobraževalne programe ter tehnologijo. Štefan Simončič je zapisal, da je prispevku več navedb, ki po njihovem mnenju ne odražajo dejanskega stanja.
"Res je, da je Mestna občina Maribor v času izvajanja programa Večnamenskega romskega centra (VNRC) prostore na Gorkega 34 oddajala v brezplačen najem. Od takrat pa se je situacija bistveno spremenila. Danes za iste prostore plačujemo relativno visoko najemnino, kljub temu da so stari, energetsko potratni in zahtevajo visoke stroške vzdrževanja - tudi po naših vlaganjih v preteklosti. To močno omejuje obseg programov, ki jih lahko izvajamo, posledično so ti osiromašeni in manj obsežni, kot bi sicer bili." Iz priloženega računa je razvidno, da je najemnina za avgust znašala 640 evrov.
Simončič nadaljuje, da se na razpis za nov VNRC (večnamenski romski center, op. a.) niso prijavili, saj ta sploh ni bil namenjen Mariboru, kjer delujejo. "Smo pa načrtovali prijavo, ki pa ni bila na voljo za Podravsko regijo."
"Pri izvajanju programa socialne aktivacije za romske ženske (2019-2022) pa smo naleteli na drug velik izziv: močno nasprotovanje patriarhalnih struktur znotraj lokalne romske skupnosti in romskih društev, ki se predstavljajo kot njeni predstavniki. Ker smo se skupaj s CSD in Zavodom za zaposlovanje trudili za vključevanje in opolnomočenje Rominj, smo bili izpostavljeni ostrim pritiskom - na naše zaposlene, partnerje, ministrstvo in celo na same udeleženke, ki so želele sodelovati. Takšno okolje je bilo eden ključnih razlogov, da se na zadnji razpis nismo prijavili, saj pogoji za izvedbo v Mariboru - tako z vidika stroškov, podpore kot kadrovskih kapacitet - enostavno niso bili ustrezni. Dolgoročno delo z najbolj ranljivimi, predvsem romskimi ženskami, ki se soočajo z multiplo diskriminacijo, ostaja izjemno zahtevno. Te se še vedno soočajo s številnimi težavami - zgodnjimi porokami in nosečnostmi, odrezanostjo od širše družbe ter velikimi ovirami pri vključevanju v izobraževanje. Pri tem pa se soočamo ne le s šibko podporo lokalnih oblasti in prostorskimi težavami, temveč tudi z ostrim nasprotovanjem tistih struktur znotraj romske skupnosti, ki jim ohranjanje neenakopravnega položaja žensk ustreza."
Priložili so še izsek končnega poročila o izvajanju programa SA+ za Rominje, posredovanega na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, v katerem natančneje opisujejo težave, s katerimi so se pri implementaciji soočali.
Opis težav pri implementaciji operacije in izvedeni ukrepi za odpravo težav (če so le te obstajale)
Ključno težavo je tekom celotnega izvajanja programa predstavljal nabor udeleženk, ki bi se želele vključiti v projekt in posledično nedoseganje kazalnika učinka. Nezmožnost zapolnitve skupine pripisujemo večim dejavnikom. Romska skupnost je večkrat izrazila, da projekta ne podpira; v letih 2021 in 2022 smo pred Komisijo za romska vprašanja (ustanovljena s strani MOM) zagovarjali projekt ter poslušali o tem, da so tovrstni programi popolnoma nekoristni za romsko skupnost, da Rominje ne potrebujejo podpore, saj so samostojne in uživajo enake pravice kot vsi ostali ter posedujejo znanja in kompetence, so pismene, ipd., kar bi sicer bilo čudovito, a smo tekom programa večkrat opazili, da temu ni tako, saj se je v program vključilo kar nekaj udeleženk, ki niso bile pismene oz. so bile zelo slabo pismene, o manku osnovnih kompetenc pa lahko govorimo pri 90% vključenih.
S strani vplivnih oseb znotraj mariborske romske skupnosti so bile ženske, ki so se želele vključiti v program, večkrat pozvane, naj tega ne storijo, kar kaže na prisotnost patriarhalnih vzorcev v skupnosti, ki to močno zavirajo. Tudi sami smo bili v času programa večkrat soočeni s tem, da moški pripadniki žensk niso pustili v program. Eden izmed predstavnikov romske skupnosti nas je npr. verbalno napadel, da njegova žena pač ne bo hodila v program, saj se nas čisto nič ne tiče, kako ona živi, da nas naj čisto nič ne briga, če je doma tepena. Nekdanja udeleženka, ki je za vključitev želela motivirati svojo hči nam je povedala, da si je dekle želelo vključitve v program, a ji je njen tast prepovedal, da se vključi, ipd. Tekom programa smo bili večkrat deležni groženj s strani pripadnikov romske skupnosti, ki je, ironično, tokrat delovala precej enotno.
Zaključujejo, da bo Združenje Epeka, so.p. kljub tem oviram tudi v prihodnje stremelo k opolnomočenju romskih žensk in drugih ranljivih skupin v Mariboru, vendar "menimo, da je nujno, da se ob tem soočimo z realnimi pogoji dela, ki so za tovrstne programe trenutno zelo oteženi."
