Salzburški dvorec, ena najpomembnejših mariborskih meščanskih hiš, s svojo bogato zgodovino priča o burnih obdobjih mesta. Sredi 14. stoletja zgrajen dvorec je skozi stoletja doživljal številne prenove in spremembe lastnikov. Največji arhitekturni pečat je na dvorcu pustil baročni slog, ki mu je dal njegovo današnjo prepoznavno podobo.
Reprezentančna podoba dvorca delno ohranjena še do danes
Stavba je eden najlepših baročnih dvorcev v Mariboru. Njegovo fasado poudarja štuk z jermenastimi ornamenti, s poslikavami, ki so bile delno uničene, in štukaturami pa je bila bogato opremljena tudi njegova notranjost. Dvorec je leta 1601 preživel veliki požar, ki je uničil veliko večino tedanjih mestnih stavb.
V 18. stoletju je dvorec predstavljal mesto srečevanja mariborske salonske družbe, med letoma 1834 in 1864 pa je bil sedež nemškega bralnega društva – meščanski kazino. Ob izgradnji trgovske hiše Merkur in poslovne zgradbe Večer je dvorec izgubil dvorišče in s tem svojo nekdanjo arhitekturno celoto.
Posest v lasti salzburške nadškofije že v 14. stoletju
Dvorec je nastal sredi 14. stoletja, zato je v osnovi srednjeveški. Sedanjo podobo je dobil v 17. stoletju, fasado pa okoli leta 1725. Dvorec je imela v lasti salzburška nadškofija, v njem pa je bil vse do začetka 18. stoletja sedež nadškofijske uprave, ki je imela v mestu svoje posesti. Ime je dvorec torej dobil po nadškofiji, ohranilo pa se je vse do današnjih dni.
V začetku 18. stoletja je dvorec pridobila družina Frauenbach, od njih pa okoli leta 1720 pl. Filipiči, ki so ga prenovili v baročen dvorec. Filipiči so imeli dvorec v lasti do leta 1778, nakar je prešel v last pl. Rosenbüchlov, zatem pa Bancalarijev in Mandelesteinov. Med letoma 1826 in 1941 ga je imel v lasti šentpavelski samostan, zaradi česar je poznan tudi kot Vetrinjski dvor in se ga pogosto napačno povezuje z bližnjim Vetrinjskim dvorom, pojasnjuje umetnostna zgodovinarka Tina Košak.
