Mariborski otok je zaradi svoje edinstvene ekosistemske pestrosti zavarovan kot naravni spomenik. Zaradi človeškega vpliva je njegova današnja podoba, zlasti po izgradnji Hidroelektrarne Mariborski otok, že precej spremenjena. Otok še danes ostaja priljubljena točka za kopalce in sprehajalce, raziskovanje njegove malo znane zgodovine pa je vredno pozornosti.

Rečni otok domnevno nastal že v ledeni dobi

Nastanek otoka, popolnoma naravnega izvora, so povzročile brzice na Dravi, kjer je danes jez Hidroelektrarne Mariborski otok. Prečno položene plasti iz trdega staromiocenskega marinskega laporja so zgradile podvodne čeri. Na tem mestu se Drava zadnjič zoži, preden se dolina odpre v Dravsko polje in tako gorska reka postane umirjena ravninska voda.

Omenjeni prag iz trdih kamnin je Dravi naglo jemal moč, tako da je reka tu odložila večino plavnega materiala. Otok je aluvialna tvorba, kar pomeni, da je domnevno ob koncu najmlajše ledene dobe nastal z rečnimi naplavinami.

Zaradi svoje edinstvene naravne sestave in bogatega ptičjega habitata je od leta 1951 zavarovan kot geomorfološki in botanični naravni spomenik, kjer domuje 75 vrst ptic, od tega 31 vrst gnezdilk.

Nekoč znan kot Felberjev otok

Ime Mariborski otok se je začelo uporabljati šele ob dograditvi letnega kopališča leta 1930, ki deluje še danes. Do takrat je bil otok znan pod imenom Felberjev otok, in sicer po Andreju Felberju in njegovi ženi Ani Mariji, ki sta ga leta 1748 odkupila od Henrika Adama grofa Brandisa.

Nekdanja površina otoka je bila od današnje večja približno za četrtino. Visoka voda je leta 1946 ob gradnji bližnje Hidroelektrarne Mariborski otok odnesla del otoka, zato so kasneje na zahodni strani, v smeri elektrarne, naredili betonski pomol, ki se na koncu zaključi z vodobranom. Ta preprečuje nadaljnjo erozijo v primeru visokih voda.

Skrivnosti kačje kraljice in njene zlate krone

Kopališče Mariborski otok je gradilo gradbeno podjetje Jožeta Jelenca in Vladimirja Šlajmerja. Najprej so morali zgraditi pontonski most čez Dravo, ki pa ga je zaradi narasle reke odneslo. Med gradnjo naj bi delavci našli gnezdo z več kot dvesto gadi, zaradi česar naj bi podjetje dolgo imelo težave pri iskanju novih delavcev.

O kačah na otoku sicer obstajajo številne legende, med katerimi je najbolj znana prav gotovo ta o kačji kraljici z zlato krono, ki je bivala na otoku, gadi pa naj bi skrbno čuvali njen zaklad. Kačo naj bi pomirili le trije zlatniki, ki so jih ljudje po legendi morali vreči v reko, kar naj bi storili tudi delavci kopališča. Po še eni izmed ljudskih zgodb naj bi limbuška graščakinja na vsak način želela kronico kačje kraljice, zato je tistemu, ki ji jo prinese, obljubila kar svojo roko. Mnogi mladi fantje naj bi zaradi želje po poroki z graščakinjo v vodnih vrtincih izgubili življenje.