Jesen je zakorakala tudi na mariborskega “kramarja”. Čeprav so nas danes še malo razvajali sončni žarki in se je čez dan ogrelo tudi nad dvajsetico, je bilo zjutraj kar sveže. Jesensko vzdušje je bilo tudi na parkirišču, kjer je bilo, na moje veliko začudenje, še kar nekaj prostih mest, celo v neposredni bližini tezenskega bolšjaka. Pa tudi tistih zgodnjih in najbolj zagnanih kupcev ni bilo vse do devete zjutraj. Morda tudi zato, ker je bilo eno tistih “friških” juter.
Drage bralke, dragi bralci, “Najboljše z bolšjaka” je nova rubrika znotraj Maribor24, ki je namenjena eni izmed posebnosti našega mesta, ki jo vsi tako dobro poznamo – bolšjemu sejmu. Kaj vse se dobi na bolšjaku, kje se splača “handlat” in še vse ostalo, kar spada zraven, bo del Najboljšega z bolšjaka. Pa brez skrbi, nič narobe, če se z vsebino ne strinjate, prispevki so nastali na podlagi lastnega mnenja, njihov namen pa je, da iz vas izvabijo kakšen spomin, nasmeh ali anekdoto.
Prodajalcem je nekaj več preglavic delala rosa, zato so iskali sončna mesta, kamor bi postavili svoje izdelke, sicer pa, kakor bi rekli, vse po starem. Sproščeno je bilo kljub PCT pogoju. Korona na bolšjaku pač nima svojega “štanta”.
Bosanske slive, muškat in kalanke, kaj pa kostanji?
Če sem pred dvema tednoma domov odnesla dobro bero stročjega fižola in je bilo mogoče izbirati med vsemi odtenki rumene babure, je bila danes slika povsem drugačna. Tu in tam se je še dalo dobiti kakšno “kilo” paprike in fižola, sicer pa sta ju izrinila grozdje in slive. Na stojnicah se je svetlikal sladki muškat, za kilogram pa je bilo treba odšteti od dveh pa vse do štiri evre.
Ker naj bi na Trgu svobode ob Kojaku že zadišalo po prvih pečenih kostanjih, me je seveda zamikalo, da bi kakšno merico odnesla domov in si privoščila pristen okus jeseni. Saj veste, tako malo, da zadiši in čisto za pokušino, da dobim občutek, da res jesen trka na vrata. A, kostanjev ni bilo.
Saj vem, hitro je še, boste rekli. Če ni bilo kostanjev, pa je bila danes vsekakor na višku sezona sliv. Debele temnomodre bosanske slive so bile po dva evra, pozornost sprehajalcev so kradle tudi sočne kalanke, ki so jih prodajali po deset evrov na zaboj.
Mimo štantov s sezonskim sadjem in zelenjavo vedno naredim en krog tudi po celem kramarju, da pač vidim, kaj se še ponuja. Zadnjih nekajkrat je mojo pozornost ukradel prodajalec lesenih izdelkov, pa ne tiste klasične suhe robe, ampak mojstrsko izdelanih prikupnih stolčkov, mizic in pručk.
Modernizirali tudi suho robo
Mojo pozornost pa je ukradel tudi za to, ker nima postavljene stojnice, ampak prodaja tako v stilu, da ne moreš zgrešiti. Njegov štant je pravzaprav njegov rdeče-bel Citroenov oldtajmer, ki je že sam po sebi tako opazen, da se moraš nato še ustaviti in pogledati, kaj ponuja. Možakar, ki izdeluje lesene komade, pove, da so narejeni iz finskega bora. Za komplet štirih stolčkov z mizico je treba odšteti 120 evrov, za pručke pa med 15 in 20 evrov, po naročilu je mogoče dobiti tudi garnituro v velikosti za odrasle.
Suha roba je na bolšjaku sicer še na dveh lokacijah, tudi sicer pa je prodajalcev s suho robo, na moje začudenje, na kramarju relativno malo. Kje so že tisti časi, ko so ob vikendih na veliko prodajali suho robo v centru mesta in smo doma vsi imeli vsaj kak stol iz ratana, metlo in, če ne drugega, lesen ribež za zelje?
Kar nisem se mogla nagledati, koliko izdelkov pravzaprav na bolšjaku ponujajo na stojnicah s suho robo. Niti pomisliš ne, kaj vse se “da” narediti iz lesa. “Ni da ni”. Od najrazličnejšega orodja in pripomočkov, do tistih klasičnih kosov, ki se prodajajo že desetletja, če ne dlje. Pa celo modernizirali so se, na kramarju je mogoče kupiti celo veliko štorkljo, ki jo ponekod postavijo pred hišo, ko dobijo novega člana.
Tačas ko se prepuščam nostalgiji in prelistavam po spominih, ko v roki držim “kuhlo” ob štantu s suho robo, se mi pogled ustavi le streljaj stran. Na sosednji stojnici pravkar nekdo kupuje cel vez plastičnih nožkov za deset evrov. Še nekaj korakov naprej pa celi kupi “kroksov”, izberite barvo, podložen zimski model, mogoče poletnega, s paskom ali brez? Res je lepo iti v korak s časom in uživati v inovacijah, a tradicija ima svoj čar. In nanj ne smemo pozabiti.