Današnja nedelja je bila na bolšjem sejmu precej živahna. Pa ne samo zaradi številnih obiskovalcev, ampak tudi zaradi zanimive in nadvse pestre ponudbe, ki jo je bilo mogoče opazovati (in občudovati) na bolšjaku. Ne morem si kaj, današnji kramar je bil meni na “kožo pisan”. Kot ste zagotovo že ugotovili, uvrščam se pač med tiste nostalgike, ki sicer brez novitet ne morejo, a si radi spočijejo oči na kakšnem kosu, ki ima za seboj že desetletja. Kar nekaj jih imam že v svoji zbirki, a vedno se najde prostor še za kakšno novo popestritev.

Čeprav so sončni žarki najbrž marsikoga zvabili na bolšjaka, sprehod med “štanti” danes ni bil prijeten zaradi vremena, ki je bilo kar precej sveže, pač pa zaradi živahnega obiska in pisane ponudbe. Bolšjak s toplejšim vremenom dobiva tisto svojo pravo podobo in moram priznati, kar prijetno se je tako tu in tam drenjati v gneči in se prebijati do prve vrste, da vidiš, kaj ponuja kramar.

Hrošč še iz “Juge”

Sicer pa si upam staviti, da bi se danes za vsakogar nekaj našlo. Za jugonostalgike je bila naprodaj modra uniforma nekdanjega miličnika, pa jugoslovanska zastava in takoj zraven živordeča z zloglasnim “Proletarci vseh dežel, združite se” napisom ob peterokraki, srpu in kladivu.

Pa to še ni vse. Naprodaj je bila tudi registrska tablica Maribora iz časov vladavine Jugoslavije, in pa “kuferam” starega hrošča s slovensko in še jugoslovansko nalepko. Pa ne le zgodovinsko gledano, očitno je dal Volkswagen “kar nekaj skozi”, saj je bila zarjavela pločevina še edino, kar je ostalo od njega.

Danes je bil na kramarju tudi lestenec novogoriškega Mebla, kar se ne zgodi pogosto. Zdi se kot včeraj, ko smo tudi mi imeli svojega nad kuhinjsko mizo, nad katero me je nadvse zabaval zvit “telefonski kabel” na katerem je visel s stropa. Precej popularne so bile tudi tiste tipične Meblove luči v rjavo-belih ali oranžnih odtenkih, in še vedno je tako. 

Meblo je bilo ena redkih tovarn, ki je imela svoj inštitut, kjer so se rojevale kreativne ideje in vrhunski izdelki, pod katere sta se podpisovala oblikovalec Oskar Kogoj in arhitektka Ljerka Finžgar. Ja, Meblo je bil včasih pojem. No, pa ne le včasih. Saj veste, jogi je prav zaradi Mebla še vedno jogi, njihove uči so med zbiratelji vredne skorajda več, kot je bilo zanje treba sprva odšteti v trgovini.

Še vedno žive spomine imam tudi na “plehnate piskre”, iz katerih smo včasih jedli solato, nedaleč stran pa se je našel tudi zanimiv stenski umivalnik s porcelanasto prevleko, stari tipkarski stroji, ki bi se marsikateremu današnjemu malčku zdeli znanstvena fantastika, ter litoželezni likalniki, s katerimi so likale še naše babice.

Spomnim se, kako mi v mojih otroških dneh ni bilo jasno, zakaj že moram tisto mamino knjigo tako previdno listati in zakaj imamo samo ob posebnih dneh tisti drugi pribor kot sicer. Seveda, včasih je bilo že kolo precejšen zalogaj, ki si ga ni bilo mogoče kar tako privoščiti, nekatere reči pa so za marsikoga ostale večno nedostopne. Marsikaj pa je ostalo stvar preteklosti in preteklih navad. Tudi srebrnina recimo, ki je danes na bolšjaku iskala novega lastnika.

Značke, hmm, kaj je že to?

Ko tako brskam sem in tja in si pasem oči, se naenkrat spogledava s Frankom Sinatro z ovitka gramofonske plošče, nedaleč stran pa opazim lepo zbirko značk in se spomnim, da imam tudi doma svojo zbirko, ki sem jo “poerbala” od dedka. Zbirka, ki jo je skrbno dopolnjeval in hranil ves čas svojega službovanja pri nekdaj uspešni Metalni. Značke je dobival na službenih poteh, v tujini, značke so si gospodje izmenjevali, kupovali in si jih ogledovali. Tako strasten zbiratelj je bil, da imam doma kar dva nabito polna albuma.

Našlo se je še marsikaj zanimivega, kakšen navdušenec bi si lahko omislil celotno zbirko ročnih lutk in si doma uprizoril pravo pravcato Žogico marogico, naprodaj je bil tudi vintidž otroški sedež za kolo, ki so ga namestili na “bilanco”, pa abakus in igrica Domino živali, s katerimi smo se prav tako kratkočasili v otroških dneh, ne vedoč kakšno bogastvo pravzaprav držimo v rokah. Na enem izmed štantov je bila tudi zanimiva zbirko “valcnov”, saj veste, tistih plastičnih valjčkov, s katerimi je bilo včasih tako moderno slikati vzorce na zid. 

Danes s(m)o na boljšaku prišli na račun tudi vsi ljubitelji gumijastih igrač zagrebške tovarne Biserka. Pred časom sem jim namenila celoten prispevek, a ne morem mimo današnje pisane zbirke, ki je bila naprodaj. Se še spomnite racmana Donalda in njegovih treh navihanih nečakov, pa kavbojev, miške Mini in Mikija v hlačah z naramnicami, pa Muppetkov? Gumijasti junaki so tako postopoma iz otroških rok prešli v roke zbirateljev in vse do danes postali skorajda nekakšni artefakti.

To pa ne uspe kar vsakemu kosu, ki je pač star. Gre za kose, ki v sebi nosijo zgodbe o svojem nastanku, svojih lastnikih, nenazadnje pa tudi o naši preteklosti, tradiciji, navadah in času, ki ga ne bo več, kot ne bo več vseh teh stvari, a jih bodo pomnile generacije. Tak nostalgičen priokus imajo tudi pločevinaste modro-bele posode, ki jih krasijo različni motivi kuharčkov. No, teh pa se res več ne spominjam, ampak po maminem pripovedovanju sodeč, so v njih hranili različna živila. Izdelovali so jih v različnih dimenzijah, da jih je bilo mogoče kot nekakšne babuške zložiti eno v drugo. Danes se je eden izmed tistih največjih znašel tudi na bolšjaku. Kot pika na i nostalgične nedelje na bolšjaku se mi je zdelo prav, da gre prav ta z menoj domov.