Nedeljski sprehod po mariborskem bolšjem sejmu na Teznu je nekakšna klasika. Najprej družinska, sedaj samo moja, pa vendar, mislim, da nas je kar veliko takšnih, ki se brez pomislekov odpovemo nedeljskemu poležavanju in se raje odpravimo na pohod za kakšnim dobrim ulovom na “kramarja”. Zakaj? Mogoče ima tradicija nekaj opraviti s tem, v mojem primeru je pač tako, da sem vedno mnenja, da mi bo prav tisto nedeljo, ko bom “spravljala noter” tedensko ponočevanje, nekdo izmaknil točno tisto, kar pa res še nimam doma.

Kolikor okusov, toliko ponudbe

Mariborski “bolšjak” je, tako kratko malo rečeno “ni da ni”. In skoraj, ampak res skoraj, upam si ga poimenovati mesto v malem. Poznavalci vemo točno, kje se dobi tehnika, pa tudi s svojim oddelkom za starine se lahko pohvali tezenski kramar, potem je tukaj še tržnica z zelenjavo in sadjem ter tu in tam kakšno mesnino, ki komu pridiši pod nos, drugega odvrne od nakupa, in seveda, da ne pozabim na kupe oblačil in obutve, ki se ponujajo skoraj na vsakem koraku.

Drage bralke, dragi bralci, današnji prispevek “Najboljše z bolšjaka” je prvi takšne sorte. Gre za novo rubriko znotraj Maribor24, ki je namenjena eni izmed posebnosti našega mesta, ki jo vsi tako dobro poznamo – bolšjemu sejmu. Kaj vse se dobi na bolšjaku, kje se splača “handlat” in še vse ostalo, kar spada zraven, bo del Najboljšega z bolšjaka. Pa brez skrbi, nič narobe, če se z vsebino ne strinjate, prispevki so nastali na podlagi lastnega mnenja, njihov namen pa je, da iz vas izvabijo kakšen spomin, nasmeh ali anekdoto. 

Kdaj se splača iti na sejem? Težko rečem. Jaz denimo, nisem človek rutine, ampak se odpravim, kakor nanese. Ampak bolšjak, čar kakor ga ima, privabi ljudi od blizu in daleč, oziroma ne velja le, da so prvi na Teznu le prodajalci. Tudi nekateri kupci, ki pridejo z razlogom po nakupe, so prav zgodnji.

Na covid ni imun niti kramar

Priznam, da sem bila za današnjo nedeljo kar malce skeptična, ali bo sploh kaj kupcev na kramarju. Delno zato, ker današnja nedelja sovpada z ruško, kjer se prav tako dobi marsikaj, delno pa zaradi naše nove realnosti, ki sliši na ime korona.

Inšpektorji so zmedene trgovce spraševali po PCT pogoju in preverjali, ali imajo odmerjen prostor, kjer lahko prodajajo. Bolj kot je bilo očitno, da se je zanje takšna situacija pripetila prvič, bi najbrž težko rekli, zato so nekateri precej hitro pospravili svoje reči. 

V tem pogledu sem imela prav. Današnjega bolšjaka, ki se je mimogrede razširil še prek ceste, in sicer na pločnike nasproti vhoda, je zaznamovala tudi policija, inšpekcija in maske. Sicer pa je bilo znotraj ograje bolj ali manj malo kovidnega pridiha. Upam si trditi, da je bil priokus po starem dobrem bolšjaku.

Tudi paprika iz druge roke

Dišalo pa je še po nečem drugem, oziroma je bila današnja nedelja v znamenju sezonske zelenjave. Resda je skoraj vedno tako, a če danes nisi prišel domov z vsaj “kilo” babure, nisi bil na boljšaku. Tako preprosto. Paprika tu, paprika tam, rdeča, bolj rdeča, še bolj rdeča, koničasta, paradajzerica, babura, lepše oblike, velika in mala, pekoča, v vreči ali na kilogram, ki se je bohotila po stojnicah, v kupih in pod njimi. Cena? Približno dva evra po kilogramu, za vrečo deset.

Pa ne samo paprika, sezona je pravšnja tudi za fižol. Tudi povpraševanje po tem je bilo zelo veliko. Fižol za luščenje in stročji fižol, z nekaterih stojnic se je nasmihala tudi “putrca”, tisti sladek, okusen stročji fižol, ki med nami ljubitelji, velja za “creme de la creme” fižola nasploh.

Cene so bile tudi pri fižolu različne, približno pet evrov po kilogramu fižola. Mogoče je bilo kupiti tudi krompir, a se ni mogel kosati s papriko.

A z nekaterim sadjem in zelenjavo, se je bilo nasploh težko kosati. Predvsem zato, ker je bila tako vzorčnih oblik in barv, da je bilo videti, kot bi padla s kakšnega tovarniškega tekočega traka. Poreklo zelenjave in sadja je na bolšjaku pač, hja, skorajda stvar dogovora. Oziroma gre nekako takole, malokdo preverja, če pa že, pa se prodajalci velikokrat radi zatečejo k preverjeni frazi, da je stvar domača (čeprav kar kriči po tem, da je najbrž tudi ta, kakor veliko reči na bolšjaku, iz druge roke  – beri: z velikih tržnic onkraj naših meja). Ampak prodaja se pod domačo. In glede na to, da slednje skoraj nikogar ne moti, gre za med.