Bolšjak je nazaj! No, takšen je bil moj občutek, ko sem se po dobrih dveh tednih spet sprehodila med stojnicami in preverila, kaj je novega in kaj moram še nadoknaditi. Res je, kljub počitnicam je vzdušje na sejmu enako živahno ko prej, ponudba pa pisana in bogata. Po dopustniškem oddihu sem se na dolžnost vrnila tudi jaz in se danes podala na pohajkovanje po bolšjaku. Priznam, prišla je nedelja, ko je manjkal jutranji vrvež, nerganje med iskanjem parkirnega prostora in tista radovednost, kaj se bo našlo na kramarju.
Paprika, krompir in paradajz
Kljub dopustniškem vzdušju, ki te dni vlada v našem mestu, je bil bolšjak danes presenetljivo poln. Predvsem veliko povpraševanje je bilo po sezonski zelenjavi. Danes je bila tako na “štantih” vse sorte paprika, vse od “špic paprike”, pa babura in sicer nasploh paprika takšna in drugačna, kamorkoli seže pogled. Za kilogram domače paprike je bilo treba odšteti približno evro in pol po kilogramu. Na prodaj je bila tudi somborka in polpekoča špic paprika, ki je bila naprodaj za dva evra po kilogramu.
Poleg paprike, ki je bila danes vroča roba na bolšjaku, so se dobro prodajale tudi domače kumarice. Ja, tiste majhne, sladke, z rahlo ostrim, “bradavičastim” olupom. Kupiti jih je bilo mogoče po tri evre za “kilo”.
Poleg kumaric je bila dobra bera tudi domačega krompirja in “paradajza”. Mogoče se motim, ampak čez domačega ga ni. Ker sem tudi sama “gor rastla” ob babici, ki je na vikendu gojila domač “paradajz”, sem imela privilegij okusiti med mesnatim domačim paradižnikom in, vodenko, oziroma približek paradižniku, ki ga kupimo v trgovini. Domač paradižnik je bil danes na kramarju naprodaj po evro in pol za kilogram.
Danes je bilo na bolšjaku mogoče kupiti tudi domače borovnice in breskve, doma pa bo zadišalo tudi po domačem stročjem fižolu z ocvirki.
Nostalgični balzam za dušo
Sicer pa je bil današnji povratek na kramarja tudi sprehod med številnimi predmeti, ki so me tako ali drugače spomnili na otroška leta. Našel se je precejšen nabor starin, ki so me, kot vedno popeljale v stare čase. Med “štanti” sem tako opazila številne zanimive reči, tako velik kravji zvonec, pa precejšnjo zbirko emajliranih “lavorjev” in posod, ki so me spomnili na moje otroštvo z babico.
Mojo pozornost je ukradla tudi lepa zbirka “plehnatih” posod, v katerih so včasih hranili živila, danes pa so nepogrešljiv del zbirke marsikaterega nostalgika, ki se navdušuje nad estetiko preteklega obdobja.
Tam nekje med štanti se je znašel tudi lesen teniški lopar in pa zajetna zbirka kap, ki so pripadale različnim vojaškim činom, našle so se tudi industrijske luči, posoda tunko, lepo ohranjena pletenka, starinska ura, tehtnica in lepo ohranjena ptičja kletka.
Med številnimi različnimi predmeti, ki so se danes znašli na stojnicah, sem opazila tudi predmet, ki je še posebej pritegnil mojo pozornost. Gre za nekakšno majhno klaviaturo, v katero je bilo treba pihati in hkrati stiskati tipke. Ne vem, ali je to vplivalo na mojo kasnejšo željo, da sem tudi sama pričela igrati klavir, a očitno je bil ta vpliv dokaj močan. Še danes namreč pojem in še vedno igram klavir. V časih, ko sem začela svoje prve korake v svet glasbe in se pričela aktivno udejstvovati v pevskem zboru, to je bilo več kot dvajset let nazaj, v mojem vrtčevskem obdobju, je imela naša zborovodkinja prav tak “pripomoček”, kot je bil danes na kramarju. Pogled nanj je bil tako pravo popotovanje v čase, ko smo se prvič srečali s petjem v zboru in sploh izvedeli, kaj je to intonacija. Iskala sem ga vrsto let in danes je bil zame to sladek spomin na tiste brezskrbne dni, ki se jih še predobro spominjam.
