Ob takšnih dneh, kot je bil današnji, ko je zjutraj tema, pogledaš ven, zunaj neka mešanica med snegom in dežjem, ki že izgleda neprijetno, mokro in predvsem mrzlo, se v polsnu zaveš, da je itak nedelja, in si sam pri sebi rečeš, da bi bil greh narediti karkoli drugega kot se obrniti v postelji, se pokriti čez glavo in “potegniti” še kakšno urico ali dve.

Priznam, da me je zgodnjega vstajanja ob nedeljah naučil prav bolšjak, ampak danes je bilo res težko vstati. Vreme je bilo samo za “dolge gate”, pa sem vseeno šla. Med vožnjo na Tezno in sledenju brisalcev, ki so “šibali” sem in tja v tempu, da se mi je zdelo, da bo zdaj zdaj kateri odletel na sosednji vozni pas, sem se pa res sama pri sebi vprašala: “Pa kaj danes sploh je bolšjak?”.

Pa kaj danes sploh je boljšak al` kaj?

To vprašanje se mi poraja že zadnjih nekaj tednov. Mislim, da odkar je prvič stisnil mraz. In vedno, ko si ga postavim, najdem odgovor nanj takoj, ko zavijem s Ptujske. Ja valda! Sicer je bilo parkirišče ob bližnjih trgovinah nekam sumljivo prazno, ampak “štanti” so stali.

Gužve resda ni bilo. Niti na vhodu, tudi kaosa na parkirišču ni bilo, niti pred šotorom za hitro testiranje in, ne boste verjeli, tudi pri stojnici s kislim zeljem ne. 

In četudi se mi je zdel pogled na napol prazno sejmišče nekako nenavaden, sem se takoj počutila “domače”, ko sem zagledala odprte prtljažnike, polne krompirja, od nekod je zamolklo odmevala vsaka prva in tretja doba polke, vame pa je kljub temperaturam tik nad lediščem zavel vonj po kislem zelju.

V nasprotju z mojimi pričakovanji se nas je nabralo tudi kar nekaj obiskovalcev. Zaradi dežja je bil pravi izziv običajno prijetno sprehajanje po kramarju. Pretekle nedelje namreč nisem opazila, da je teren, milo rečeno, načet. Luknje, jame, luže velike kot ribniki, pa blato, blato in še enkrat blato. Občinskemu seznamu tistih cest, ulic in nasploh pločnikov, kjer bi bila obnova potrebna že včeraj, se mora nujno pridružiti tudi bolšjak.

Novi val mandarin

Tudi ponudba je bila danes, glede na vreme in na obisk, okrnjena. Nekaj sezonske zelenjave, nekaj kramarskih klasik in seveda vedno več dodatkov za prihajajoče zimske, no, bolje kar praznične dni. Če je pred dvema tednoma, ko se je veseli december šele približeval, že dišalo po praznikih, je bilo danes očitno, da so skoraj tukaj. Pojočih drevesc je bilo še več, živobarvnih lučk prav tako, tudi plastične smreke je bilo sicer že tu in tam mogoče kupiti, sicer pa so nekateri prodajalci navdušeno povedali, da so letos novost lučke v obliki ledenih sveč.

Tudi iz druge roke je bilo kar nekaj zimskih potrebščin. Lopate, sani, stare Elanove smučke in še bi lahko naštevali. In seveda kape, šali, jakne, tople odeje, teh na bolšjaku pravzaprav nikoli ne zmanjka.

Sicer pa so reprizo doživeli citrusi, pa ne zato, ker bi bili pred tedni tako popularni, ampak zaradi časa. Spomnili se boste, ko sem se pred tedni razpisala, da je bilo na kramarju toliko neretvanskih mandarin, kot bi obrali celotno dolino samo za bolšjaka.

No, danes so bile mandarine spet vroča roba, ampak izbira pa je bila, izbira. Mandarine, klementine, mandarine z Neretve, mandarine s pečkami, pa tiste brez, mandarine z okrasnim listjem, v vrečki ali košari ali kakor pač želite.  Cena? Približno dva evra po kilogramu. 

Ah, seveda, danes je Miklavžev večer. Še dobro, da me bolšjak spomni na vse te pomembne datume, ki morda “kdaj pa kdaj” zletijo mimo mene. V misli so se mi prikradli otroški spomini na prihod prvega dobrega moža, ki so jih posladkale prav mandarine ali pomaranče, ki jih je ta prinesel s seboj za pridne otroke. Nemudoma sem opazila, da je tudi na bolšjaku kar nekaj tistih Miklavžev, ki kljub bogati ponudbi takšnih in drugačnih sladkarij in najrazličnejših dobrot v trgovinah še vedno najraje prinašajo mandarine.