Na zadnji aprilski dan je bilo na bolšjaku veselo. “Gužve” pa je bilo, gužve, da je kaj, kot da imamo namesto na Koblarju danes na kramarju kres. Za vsakim “voglom” je bilo najti kaj zanimivega, predvsem pa je bilo na dan pred praznikom dela videti veliko navdušenih vrtičkarjev, ljubiteljskih zelenjadarjev, zbirateljev starin in nasploh drugih zanesenjakov, ki so prišli na kramarja pač malo pogledat, ali pa nekaj iskat.

Bolšjak je mariborska folklora

Na kramarja me je zaneslo vsaka dva tedna v zadnjem letu in pol. Ideja, da na 14 dni obiščem bolšjaka se je rodila takole postopoma, malo iz dejstva, da tudi jaz sodim med tiste zanesenjake, ki imajo radi starine, malo pa zato, ker mi je pri srcu “toti naš” Maribor. No, pa tudi pisanje mi gre kar dobro od rok, zato se je zdela rubrika logična poteza. Spomnim se svojega prvega prispevka, ko je bilo še malo treme, pa so bili prsti še malo okorni, misli pa so še malo bežale, kaj bi pa kaj ne bi.

Kot bi bilo včeraj, takole pri sebi razmišljam, da sem spisanega “ziher tam ene” petkrat prebrala, preden je “šel ven”. Ko so se pojavili prvi odzivi in bralci, ki ste rubriko vse do danes zvesto spremljali, pa je bilo vse lažje, vse je nekako steklo, predvsem pa je bila želja in ljubezen še večja, nobena ura pa ni bila prezgodnja, da bi izpustila obvezno nedeljsko postojanko. Skorajda že dolžnost. Ja, tudi sneg, dež, “igman pod nulo”, skratka nič me ni odvrnilo od nedeljskega obiska kramarja. Vedno me je gnala tista radovednost, kaj bo novega, nikoli pred vstopom na sejmišče nisem imela pojma, kaj bo tema prispevka, domov pa sem vedno šla s polno glavo. Pa dostikrat tudi s polnimi vrečkami. Zanimivo je tudi to, da mi je vse do danes (še vedno) bolj ali manj uspešno uspelo ostati “incognito”. Priznam, “falilo” mi bo to.

Bolšjak je svojevrstna specifika, naša znamenitost, predvsem pa mariborska folklora, ki marsikdaj nastavlja ogledalo našemu mestu, času in ljudem, ki v njem živimo. Ja, takole je to.

Pa dovolj razpredanja, dajmo zaključit` tudi v stilu, torej s pregledom dogajanja.

Ravno pravi “cajt” je za šparglje

Štanti z zelenjavo in sadjem so se tudi danes šibili pod bogato naloženo ponudbo bolj ali manj domačih pridelkov. Sadike so bile še vedno “in”, sicer pa so se vedno pogosteje na stojnicah pojavljali šparglji, ki jih je bilo mogoče kupiti v šopkih. Poleg uvoženih je bilo mogoče danes na kramarju dobiti tudi sveže domače šparglje. Tej zdravi delikatesi je bil posvečen celo en cel štant, kjer domače šparglje prodajata zakonca Emeršič iz Moškanjcev, in sicer pod imenom Šparglji A&A.

Na stojnicah je bilo tudi zaslediti domač mladi krompirček, še največ povpraševanja je bilo po kifeljčarju, ki ga je bilo mogoče kupiti po približno tri evre za kilogram.

Med drugimi iskanimi dobrotami so bila še jabolka, pa košarice jagod, ki so šle tudi kar za med, v ponudbi je bil tudi sočen rdeč paradižnik iz Hrvaške, nad katerim so obiskovalci bolšjaka danes izkazovali precejšnje navdušenje.

Ampak za vsakogar nekaj, za vogalom pa se je našlo tudi precej drugih zanimivih reči, denimo na predelu, kjer so običajno v ponudbi starine, je bilo danes na izbiro precej zanimivih predmetov, spet drugi kramarji pa so svoj “gušt” našli ob klobasicah ali pa špricerju. Saj pravim, folklora, zanimiva, svojevrstna, naša.

Vsake toliko se je našel kdo, ki me je vprašal, od kod mi material, da najdem vsako nedeljo nekaj novega, ko pa je vsaki teden isto na sejmu. Materiala je še pa še. Pa še bi se nabralo. Bolšjak je vedno na tekočem, tudi če si kaki praznik včasih “prešprical”, si hitro “skužil”, da se približuje neki pomembni dan. Če pa ne drugega, se je pa kaj zanimivega med kramo našlo, da se je potem dalo spesnit` cel roman. Ja, beseda mi je vedno tekla, ljubezen do pripovedovanja zgodb pa sem “poerbala” še iz prejšnjih rodov, tako da bi lahko pisala še par let, pa ne bi zmanjkalo, pa niti ponavljala se ne bi.

Malo tega, malo onega, za vsakega nekaj

V glavnem za vsakega kramarja, tistega, ki ve, kaj išče, in tudi tistega, ki morda (še) ne ve, se je nekaj tudi danes našlo. Od starih plošč, vojaške opreme “za Franca Jožefa”, starih “piksen”, Ponyja, starih “valcnov”, pa tudi nekaj opreme za stare jagre.

Našla se je tudi lepa zbirka škorpijonov, hroščev pa žuželk, pa tudi poldragih kamnov, ki je iskala novega lastnika.

Sicer pa je bil med zbirko starih radiev in telefonov tudi gramofon še s “trahtarjem”, pa celo kurentija, za tiste, ki bodo začeli malo bolj zgodaj planirati, kaj bodo za pusta drugo leto. Sicer pa se je uradno začela tudi sezona piknikov, zato danes na kramarju tudi ni manjkalo “takih in onakih” roštiljev, pa ciganskih loncev, zložljivih stolov in mizic, ležalnikov in še bi lahko naštevali.

Ja, ne zmanjka materiala in ga najbrž tudi ne bo. Pa tako je prav, gre za en tak lep običaj, bolšjak. Če ga ni, nekaj manjka. Dejstvo, da je današnji prispevek “finiš”, se mi zdi malo čudno, priznam, rahlo težko mi je pri srcu, ker je bilo to nekaj mojega, kar sem lahko delila z vami.

Začelo se je s paprikami, na to temo je bil namreč premierni Najboljše z bolšjaka, potem pa jih je bilo nekaj na temo ponudbe, kdo se ne spomni tistega znamenitega o varaždincu (varaždinskem zelju), putrci, pa o tisti »obični nedelji«, pa o smučkah, o Biserkinih igračkah, pa zgodbi o moji jahalni čeladi, otroškem vozičku, presmecih, Slavcu, enem prvih kramarjev, pa o opici s činelami … ja, vedno se je začelo in končalo z zgodbo. Tako pa bodi tudi ob današnjem sklepnem dejanju.

Vedno je bilo nekaj mojega in nekaj kramarskega, potem pa tisto, kar je povezalo oboje. In tako naj bo tudi danes. A to danes naj ne bo slovo, le še ena zgodba, ki jo bom dodala med ostale. Drage bralke, bralci, hvala vam za vašo podporo, lepo je bilo ustvarjati za vas. Se vidimo spet naslednjič na našem bolšjaku!