Čez približno mesec dni se bo zima poslovila. Se sprašujete, kako vem? No, vsaj uradno jo bodo pregnali kurenti in pustne šeme, kar pomeni, da se nam bliža pust. Ker se tudi sama prištevam med pustne navdušence in nasploh tiste, ki nobenega pusta ne izpustijo brez priložnosti, da se našemijo, me je danes na bolšjaku čakalo prijetno presenečenje.

Prvi pustni krofi letos

Prvi letošnji pustni krofi namreč. Resda sem jih zasledila samo na enem “štantu”, zato je bila njihova cena temu primerna. Evro za krof se mi zdi precej zasoljen, a tako pač je, ko imaš na bolšjaku monopol s “krapi”. Sicer pa je tej preprosti, a slastni delikatesi pač treba dopustiti sloves, kot ji gre. Za evro dobiš gratis še malo nostalgije in navdušenja.

Krofi so se v zgodnjem jutranjem soncu lesketali kot čisto zlato, na vrhu pa ravno prav debela in okrogla sladkorna skorjica, ki se topi v ustih in šele napoveduje, da se prava slastna pregreha skriva v notranjosti. Kakorkoli že, zdi se mi, da so kljub jutranjim nekaj stopinjam nad ničlo tako lepo dišali, da nisi mogel mimo, če si nisi privoščil svojega.

Pa ne le krofi, tu in tam je bilo mogoče najti tudi kakšno masko naprodaj. Sicer pa pust nikoli ni masten okrog ust le zaradi krofov, ampak tudi različnih mesnih dobrot, ki naj bi bile nepogrešljiv del jedilnika na pustni torek pred pepelnično sredo, ko pa namesto pusta nastopi post. Če kdaj, bo letos “ziher” pust masten okrog ust.

Ko “potegne po zelhanem”

Tudi teh je bilo danes veliko na kramarju. Ponudba je bila tako pestra, da se je vonj po “zelhanem” kar valil na tistem delu bolšjaka, kjer so običajno zelenjadarji, zato verjamem, da je danes marsikoga prav nos prepričal v nakup. Čeprav leta in leta hodim na bolšjaka, priznam, da se povsem še vedno nisem navadila tistega močnega vonja po mesninah, ki vame udari vsakič, ko zavijem na štante s hrano. Še posebej poleti terja “dober želodec”, a tudi pozimi mu uspe, da prevlada nad ostalimi vonjavami tistega predela. Verjamem, da gre za način, kako pritegniti bodoče kupce, ki pa, verjeli ali ne, deluje. Danes so se največje vrste vile prav pred štanti z mesnimi specialitetami, vsem pa je bilo skupno, da so bile domače.

Danes je bil kramar dobro obiskan tudi s strani naših severnih sosedov. Tu in tam je bilo slišati tujo govorico, največje povpraševanje pa je bilo prav na stojnicah, kjer prodajajo hrano. Zanimivo, poznam namreč kar nekaj primerov, ki se odpravljajo po domače dobrote na avstrijske tržnice, no oni pa očitno k nam. 

Mesna ponudba običajno ni tako bogata, sicer pa jo je mogoče najti v potujoči mesnici, danes pa je bilo kar nekaj štantov, kjer so ponujali različne domače mesnine. Kupiti je bilo mogoče različne klobase po cenah med pet do osem evrov, za meso iz tunke pa je bilo treba odšteti približno dvanajst evrov. Sicer pa se je dobro prodajala tudi mast, zaseka in ocvirki. Za mast je bilo treba odšteti približno dva evra po paketu, za zaseko pet, za ocvirke pa šest. Odvisno od ponudnika in količine paketa.

Ja, bo že držalo, da se bolšjak nekako rad drži tradicije. Pa ne samo zato, ker se velikokrat najde kakšna reč, ki šla pri nas doma že v pozabo in se potika tam nekje po podstrešju ali kleteh, potem pa sledi tisti “aha efekt”, ko jo vidimo, kako na kramarju išče novega lastnika. Seveda tudi zato, a tradicija in običaji bodo imeli svoj dom vedno na bolšjaku, ne glede klientelo, ki se spreminja. Zato pa mu uspe tako dolgo vztrajati in kljubovati vsem oviram in preprekam. Tudi tisti po imenu covid in PCT. Saj veste, greš mimo “štanta”, vidiš krofe, nasmešek se ti kar sam izriše na obraz in si tako otroško navdušeno pri sebi rečeš “pust se bliža”. No, tako to gre. Samo na bolšjaka greš, pa si vedno na tekočem.