Na Areno pod Pohorjem me že od otroštva vežejo lepi spomini. Morda zato, ker smo po smučanju vedno hodili tja na čaj, ali pa preprosto zato, ker je bilo vedno lepo posedeti na terasi, zelenem oknu Maribora, odkoder je idiličen razgled na “naš hrib”. Potem ko se je skorajda pisala zgodba o (še enem) propadajočem mariborskem biseru, ki poleg hotela na Arehu priča o pozabljeni zgodbi nekdaj uspelega športnega in turističnega središča, je pred dobrim mesecem in pol svoja vrata odprl nov hotel Arena pod okriljem hotelov Eurotas. Veriga, ki na obali in v celjski Evropi skrbi za kakovost storitev in uporabniško izkušnjo na najvišjem nivoju, je medse sprejela tudi Areno in zanjo spisala prav poseben recept.

Ja, prav takšnega, ki sem ga imela možnost tudi preizkusiti. Kuharska ekipa s chefom Aljažem Rozinom na čelu, mladim zanesenjakom, ki pa je zavidanja vredne kuharske izkušnje nabiral na mednarodnem nivoju. Najprej se je kalil v (skorajda) slovenski Michelinki (restavraciji La Subida, skorajda Michelinka pa zato, ker ji pripada Michelinova zvezdica in se Slovenci radi pohvalimo, da delno pripada tudi nam, saj je restavracija resda za italijansko mejo, a je v lasti zamejskega Slovenca), svoje dobrote pa na krožnike postavil tudi v gostilni Trije Ribniki in številnih drugih. Trenutno goste navdušuje pod Pohorjem, tudi sama pa sem jih imela priložnost poskusiti, dovolil mi je celo, da mu med delom gledam pod prste.

Mala Italija v totem našem Mariboru

Čeprav najraje pripravlja sladice, je Rozina Italija navdahnila do te mere, da ji je posvetil del Areninega jedilnika. A, pozor. V štajerski preobleki. Ja, prav ste prebrali. Pred odprtjem Arene si je ekipa dala veliko opraviti z rdečo nitjo, ki bi vladala hotelu. Želeli so predstaviti nekaj drugačnega, a vendarle lokalnega, hkrati pa je bil velik izziv stopiti v velike Arenine čevlje in povrniti sijaj in blišč, ki je nekoč vladal pod Pohorjem.

V restavraciji hotela ponujajo zajtrke za hotelske goste, opoldne pa svoja vrata odpre restavracija z a la carte ponudbo. Sprejemajo tudi zaključene družbe, pogosto pa gostijo tudi športne ekipe.

Pa vendar se zdi, da jim je uspelo. Ideja, da bi Mariboru dodali pridih Mediterana se je pojavila spontano, a je bila, glede na to, da so trije Eurotasovi hoteli in tudi dobršen del ekipe na obali, pravzaprav logična. Tako celoten interier starega dela hotela, ki se razprostira čez pritličje in zunanjo teraso zaznamuje pridih sloga “dolce far niente” z barvnimi kombinacijami,  italijanskimi ikoničnimi podobami iz filmov in celo italijansko zastavo nekje v ozadju. Ne manjkajo niti Vespe, ko pa se popolnoma prepustiš še italijanskim “canzonam”, ki tako nevsiljivo zvenijo v ozadju, je vtis popoln. Male Italije torej nimajo le v New Yorku, ja, imamo jo tudi pri nas.

Pridih Mediterana po štajersko je začimba prav vseh jedi, ki po nadvse skrbnem izboru vladajo jedilniku Arene, torej vse od predjedi do sladic. Na jedilniku pa ne manjka niti klasik pohorske in štajerske kulinarike nasploh, kot je denimo klasična gobova juha in šmorn z domačo borovničevo marmelado.

Italija, boste rekli, zakaj le, ko pa smo tako daleč stran od meje. Treba je poudariti, da v Areni vendarle niso pozabili na dediščino hotela in Pohorja samega. V lokalu zraven restavracije je pravi mali muzej s fotografijami, znaki in drugimi simboli, ki pričajo o legendarnem tekmovanju, ki je Maribor postavilo na svetovni zemljevid alpskega smučanja. In seveda lisica.

Dami, ki barve Pohorja zastopa že več kot pol stoletja so se na prav poseben način poklonili tudi v prenovljenem hotelu Arena in ji namenili mesto, ki si ga zasluži. Postala je namreč simbol hotela, pred vhodom pa so ji v čast postavili moderno zasnovno skulpturo, ki ima prav poseben pomen.

Tudi celoten lobby bar, ki se nahaja v novem delu hotela, priča o smučarskih prigodah in skupaj s kaminom, starimi smučmi, jelenovim rogovjem in vintidž kovčki spominja na nekakšno stičišče mondenega letovišča in stare lesene koče.

Tudi v lobby baru, nepogrešljivem delu vsakega hotela je chef dodobra prevetril ponudbo in pustil svoj pečat. Ponudbo sendvičev je nadgradil do te mere, da je masleni bombetki, ki po okusu spominja na rogljič, dodal pohorsko šunko, oboje pa začinil s hrenom in kislo smetano.

Da nadvse domače vzdušje vlada tudi v kuhinji, je bilo skorajda pričakovati, in nisem se zmotila. Chef Rozin me je prijazno povabil v svojo kuhinjo, kjer je bil čas za pripravo mojega kosila. Čeprav je njegova naloga resda prevzeti vajeti in usmerjati celoten proces priprave hrane, pa, kot sem se lahko prepričala na lastne oči, še vedno rad poprime za kuhalnico in si umaže predpasnik. Do te mere, da “na roke” dela rezance in valja svaljke.

Domači rezanci in pesto malo drugače

Ko sem namreč izvedela, da me v Areni čaka Pohorje v mediteranski preobleki, sem si to želela ogledati in okusiti. Chef je tako domače tagliattelle s hišnim pestom. A čeprav se navidez zdi povsem preprosta “pašta kot pašta”, pa so jo v hotelski izvedbi uspeli dvigniti na veliko višji nivo kot samo hitro alternativo domačemu kosilu, ki jo pripravimo, ko želimo pojesti nekaj na hitro. Široke rezance je chef sam pripravil in to ne kar tako, ampak s strojčkom, kot so to počele naše babice, in jih kar osemkrat spustil skozi, da je ujel pravo debelino.

Pesto in rezanci pa so bili tudi vse, kar je bilo navidez in po imenu italijansko. Pesto, oziroma nekakšna emulzija omake, je bila namreč pripravljena iz bučnih semen in metinih listov, na vrh pa je chef pokapljal nekaj zelenega zlata (beri bučnega olja) in dodal okisan koromač. 

Preden sem pokusila prvi grižljaj sem, priznam, imela nekaj zadržkov predvsem do bučnega olja. Saj vem, vsi mi že vse življenje prigovarjajo, naj pa vendarle poskusim, da je to naše, štajersko in da je res okusno in zdravo in še vse povprek. No, jaz še vedno jem popolnoma nezačinjeno solato in se bučnemu olju v širokem loku izogibam. Zato seveda svojih pomislekov nisem zaupala Rozinu in ekipi.

Celoten meni in priprava hrane je zasnovana na način, da je izkoristek čim večji, saj si prizadevajo za čim manj zavržene hrane, ki konča med odpadki.

A jed me je, kratko malo presenetila. Potem je bil tu še okisan koromač in naj samo dodam, da tudi kisa ne jem, zato je bila tukaj naslednja težava. Rezultat pa popolno nasprotje. Navidez nasprotujoči okusi so se popolnoma povezali v izdelano celoto polnega okusa, koromač, zapostavljena sestavina, ki je skorajda ne uporabljamo, bojda zato ker je ne poznamo in ne najdemo prav veliko receptov, pa je opravil svojo vlogo in poleg mete poskrbel za svežino ob vsakem grižljaju. Za piko na i so bili še široki rezanci, ki so imeli prav tako veliko opraviti s polnim okusom. Še enkrat vnovič se je izkazalo, da je domače res domače in je okus celotne jedi zaradi same priprave in sestavin toliko boljši.

Babičina kuharija v moderni preobleki

Po odličnem krožniku testenin me je presenetilo predvsem dvoje, in sicer kljub precejšnji porciji ogljikovih hidratov še vedno nisem čutila utrujenosti, kot običajno, pa tudi to, da sem šele ob zadnjem grižljaju opazila, da na krožniku pravzaprav ni bilo mesa. Verjeli ali ne, niti malo ga nisem pogrešala. Kot mi je chef zaupal pa brezmesni meniji sicer niso pravilo.

Vsi mesoljubci bodo na račun prišli s številnimi dobrotami, ki jih ponujajo v Areni. Jedilnik, ki mu vladajo sezonske sestavine, bo kmalu dobil novo podobo, kjer bo prevladoval nov nabor, je namreč sestavljen iz različnih jedi a la carte. Naročiti je mogoče tipične tradicionalne jedi, kot je pohorski pisker, pohorska omleta, jagnjetina, chef pa rad postreže tudi s tlačenko in, pozor, telečjim dunajcem na maslu. Kje ga sploh še pripravljajo? Aja, mogoče na Dunaju. 

Po porciji domačih širokih rezancev je sledil nov krožnik, ki je prav tako spominjal na babičino kuhinjo v moderni preobleki.

Chef je pripravil domače “luleke”, kot njokom pravimo pri nas, zabelil pa jih je v omaki z domačimi jurčki, lešniki in jim dodal še parmezanovo kremo. Doslej sem mislila, da so lešniki rezervirani samo za sladice, a se je izkazalo, da so lahko tudi odlična začimba jedem. Čeprav smo pri nas doma njoke običajno jedli vedno bolj “na sladko”, torej z domačim kompotom, drobtinami in kot sladico, so me presenetili v slani izvedbi kot priloga omaki. Treba je poudariti, da jih je tudi tokrat chef ročno pripravil, začel pa je s stiskanjem krompirja in priznam, da se mi je kar fino zdelo, saj se tako tudi sama lotim priprave.

Tudi tokrat je bil krožnik brez mesa, a so jurčki naredili svoje in poskrbeli za bogat okus celotnega krožnika. Postregli so me s kozarcem sauvignona verus iz kleti Jeruzalem Ormož, saj tudi vinska karta temelji na izboru vin lokalne pridelave.

Nič torej ni prepuščeno naključju, niti oprema, postrežba, še najmanj izbor hrane, ki je rezultat obilice raziskovanja, zanosa in energije, pove Chef in doda, da so si želeli le podreti mit, da v hotelih običajno ni mogoče prav dobro jesti. No, uspelo jim je prav nasprotno. Lično zasnovan hotel, ki predstavlja kakovost na krožniku združuje tako pridih vrhunske kulinarične izkušnje, ki pa bazira na preprostih, domačih in preverjenih receptih. Fuzija uveljavljenih okusov z nadgradnjo svežih, lokalnih in kvalitetnih sestavin v pravi meri se zdi recept za uspeh kuhinje izpod rok chefa Rozina. Poleg izvrstne kulinarike je prava začimba tudi pogled na Pohorje z Arenine terase, ki je tudi sestavni del menija.

Moj vtis o pohorski kulinariki z vznožja Pohorja bi opisala kot domače, sveže, lokalno in predvsem okusno. Predvsem pa domačno. In pri tem mislim na celotno izkušnjo. Ni zaman reči, da je Arena dnevna soba Maribora, saj je mogoče ujeti pristen občutek domačnosti, kamor se je prijetno vrniti. Prav tako, kot to velja za babičino kuhinjo.