Mlada Mariborčanka se je zaradi zobobola odpravila v dežurno zobozdravstveno ambulanto v Mariboru. Preko telefona so jo dan prej ob opisu stanja naročili za naslednji dan ob 9. uri. Ugotavlja, da so zobozdravniki precej pod stresom, da zmanjkuje materialov, obenem pa zunaj še vedno stojijo pacienti, ki sploh niso naročeni.

Za Maribor24 se je oglasila mlada Mariborčanka, ki je zaradi zobobola obiskala dežurnega zobozdravnika na Ulici Kneza Koclja. Kot ugotavlja, se osebje trudi po največjih močeh, se jim pa strah in stres že kar pozna.

Telefonski klic jo je pomiril

“Dan prej sem poklicala v dežurno zobozdravstveno ambulanto, saj me je pričel boleti zob, ki je bil kritičen že v novembru. Tedaj sem prejela začasno zalivko, ki pa mi je pred dnevi odpadla in bolečina se je spet pojavila,” je zapisala. Naročili so jo za drug dan, ob 9. uri zjutraj. Že po telefonu so ji razložili, da vstopajo pacienti eden po eden in da je za varnost poskrbljeno. “Začetne skrbi zaradi morebitne okužbe s covid-19 so tako vsaj nekoliko splahnele,” je dejala. Po telefonu so ji zastavili številna vprašanja glede zdravstvenega stanja. “Ste prehlajeni, se počutite dobro, ste bili v tujini, ipd. Razložila sem jim, da sem že skorajda dva tedna v samoizolaciji, ne grem niti v trgovino. Pojasnila sem jim tudi, da sem noseča.”

Ljudje še vedno ne vedo, da se je treba k dežurnemu zobozdravniku predhodno telefonsko naročiti

“Čeprav se je bolečina šele začela, a sem jo iz dneva v dan čutila bolj, sem vedela, da je le vprašanje časa, ko bo bolečina prehuda, da bi lahko še čakala. Zaradi tega zoba sem dežurnega zobozdravnika obiskala že novembra. Prav tako je vprašanje, kako bo tudi dežurno zobozdravstvo delovalo v naslednjih dneh, glede na stopnjevanje epidemičnih razmer,” je bila jasna.

Ko je tisto jutro malo pred deveto končno prišla do dispanzerja urgentne zobozdravstvene službe, ki so jo sedaj prestavili na drugo stran, v stavbo, kjer opravljajo rentgen, so zunaj čakale štiri osebe. “Ni mi bilo jasno, zakaj je zunaj toliko ljudi, ko pa naročajo striktno na uro. A kmalu mi je postalo jasno, vsi sploh niso bili naročeni. En moški je očitno čakal svojo mamo, neka ženska pa sploh ni bila naročena, a kljub temu je vztrajala in čakala, da bi jo vzeli. Varnostnik ji je razložil, da se mora prej naročiti.” Ko je ven iz poslopja prišla mlada zobozdravnica v spremstvu sestre, je vprašala, kje je problem. Gospa ji je razložila, da čaka na zobozdravnika. Ko jo je zdravnica vprašala, če je poklicala in se naročila, ji je gospa pojasnila, da je poklicala. “Pa ste se dejansko naročili?” je zobozdravnica ponovila svoje vprašanje. “Poklicala sem,” je gospa dejala v odgovor. “No, to tako ne gre, zato imamo pravila,” je na to odvrnila zobozdravnica in odšla v drugo stavbo čez dvorišče.

Po nekaj minutah je varnostnik odprl vrata in naslovil mlad par, ki mu je pojasnil, da prav tako nista naročena. Nekako se nista dala odpraviti in stala še naprej zunaj. Varnostnik se je vrnil z listkom s telefonsko številko, na katero se morata naročiti, a mladeniču še kar ni razumel, zakaj ne more k zdravniku takoj.

“Nekako se mi zdi, da ljudem trenutna situacija še vedno ni jasna. Ne pomislijo, da je treba poklicati zato, ker mora biti zdravstveno osebje seznanjeno z zdravstvenim stanjem pacientov, da jih potem napoti v ustrezno ambulanto. Po telefonu so mi namreč razložili da sta ambulanti dve, ena za rizične, druga za nerizične. Če se že vseskozi ponavlja, da je za vsak obisk kateregakoli zdravnika treba prej poklicati, potem mi res ni jasno, zakaj enako ne bi veljajo za urgentne zobozdravstvene primere.”

Sprejeli sta jo ženski v skafandru

Naročeno pacientko je čez nekaj minut varnostnik končno poklical, da je na vrsti. Takoj je morala odložiti svoje osebne stvari, jakno in torbico. Potem si je morala razkužiti roke. Zdravstveno kartico je vtaknila v terminal na polici, za steklom so bile skrite sestre. Potem je šla naprej po hodniku, kjer ji je ena medicinska sestra izmerila temperaturo s čelnim termometrom. Oba, varnostnik in sestra, sta bila ustrezno zaščitena. “Ko sem naposled prišla do konca hodnika, sta me sprejeli mladi zdravnica in sestra, obe od glave do pet oblečeni v srebrn skafander. Na očeh sta imeli nekaj podobno smučarskim očalam, preko ust in nosu pa sta imeli poveznjeno masko, ki k sreči ni bila zgolj navadna “kirurška”. 

Cement ali puljenje, to je zdaj vprašanje

“Popiti sem morala razkužilo in izpljuniti. Potem mi je zdravnica pogledala problematično sedmico in precenila, da stanje sploh ni tako hudo, saj mi ni odpadla zalivka v celoti. Opozorila me je, da to ni življenjsko ogrožajoče stanje in da bi morala potrpeti. Tega seveda nisem vedela, saj nimam miniaturnega ogledalca, s katerim bi dosegla skrajni del ust. Sama ji sicer nisem mogla odgovoriti, saj sem imela usta na stežaj odprta. Pojasnila mi je še, da “kvalitetnejših” materialov sploh ni na voljo, zato dobim na zob zgolj “cement”. Če bi bila bolečina vse hujša, pa da naj pridem na puljenje, ker je to pač edina alternativa. Pomislila sem torej, da mi zoba, v kolikor bi prišlo do vnetega živca, potem sploh ne bi mogli zdraviti in ostala bi pač brez zoba. Kar tako, kot v starih časih.”

Zdravnica je pacientki razložila, da so sedaj krizne razmere in nič ni več tako, kot je bilo. Nekega luksuza si ne morejo privoščiti. Potem so mladenko odslovili, lahko je šla domov. “In še zdaj mi v glavi odzvanjajo besede, da moje stanje ni bilo tako alarmantno, čeprav imam vseskozi probleme z zobmi in vem, kaj je to zobobol … Tako se zdaj sprašujem, če sem nemara po nepotrebnem tvegala okužbo in bi pač morala potrpeti? Upam, da se vse dobro izteče,” sklene na koncu.