Čas pred II. svetovno vojno je bil za Maribor in njegovo industrijo cvetoč, 8. aprila pa se je moralo vso dogajanje podrediti neizprosnemu prišleku – 6. aprila 1941 je v Jugoslavijo vkorakala nemška vojska, dva dni kasneje pa okupirala tudi naš Maribor. V veljavo je stopil novi red.
Ukinjene so bile vse slovenske šole, kmalu zatem pa odprte nove, nemške. Zaprle so se tudi gimnazije, semenišča in učiteljišča, v pozabo zgodovine so romale knjižnice in arhivi, kultura v muzejih in gledališču pa zaprašena čakala na boljše dni. Cilj nemške okupacije namreč ni bil le zavzeti našega ozemlja, ampak slovenski narod potisniti v pozabo in iz nas narediti nemškega.
Od propagandnih letakov do obiska samega »führerja«
Ena izmed taktik, ki so jo nacisti obvladali do potankosti, je bila propaganda. Preko radia, s pisanjem propagandnih časopisnih novic, premišljenimi predstavami v nemškem gledališču, letaki, slikanicami in podobno, so dan za dnem Mariborčanom in vsem ostalim okupiranim narodom počasi prikazovali novo, lažno realnost. Odkrito nestrinjanje ali pa neustreznost nemški predstavi o »čistokrvnosti«, sta hitro vodili do izgona – izgnanci so bili predvsem izobraženci, profesorji, učitelji, duhovniki in narodni buditelji, ki jih je okupator označil za potencialno nevarne.
Mariborski izgnanci so bili predvsem izobraženci, profesorji, učitelji, duhovniki in narodni buditelji, ki jih je okupator označil za potencialno nevarne.
Še ena »čast« je doletela Maribor, ki je bil ob Parizu edino mesto izven Nemškega rajha, ki si ga je nacistični vodja, Adolf Hitler ogledal. V Mariborskem gradu se je srečal z lokalnim nacističnim vodstvom, si ogledal porušeni Stari most in po ljudskih legendah dejal: »Napravite mi to deželo spet nemško!« Ta stavek je Hitler v resnici izgovoril veliko pred obiskom Maribora, kjer prav tako ni, kot so prepričani številni, ljudstva nagovoril z balkona na Rotovškem trgu.
Krvavi meseci, težka leta
Ni pa ostalo le ob propagandi in obiskih, saj je nemška okupacija za Maribor pomenila predvsem prelivanje krvi. 2. oktobra leta 1942 so na dvorišču mariborskih sodnih zaporov ustrelili 143 talcev, dogodek pa je bil kasneje označen za največji pomor talcev med drugo svetovno vojno na Slovenskem.
2. oktobra leta 1942 so na dvorišču mariborskih sodnih zaporov ustrelili 143 talcev, dogodek pa je bil kasneje označen za največji pomor talcev med drugo svetovno vojno na Slovenskem.
Pa vendar zgodovinarji v zadnjih letih odkrivajo številne nove vire, ki kažejo, da je bilo v Mariboru še eno žarišče, v katerem so svojo življenjsko pot tragično končali premnogi. Gre ta taborišče za vojne ujetnike Stalag XVIII-D, ki je imelo svoje mesto v Melju, siva stavba pa še danes opominja na kruto trpljenje tamkajšnjih ujetnikov, ki so bili večinoma britanski in sovjetski vojaki.
Pa vendar taborišče skriva tudi nekoliko svetlejšo zgodbo, največjo vojaško reševalno operacijo z imenom Vranov let, ki je opisana v knjigi avstralskega jetnika Ralpha Churchesa, pripoveduje pa zgodbo sodelovanja, rešiteljev 87 britanskih jetnikov. Čeravno se zgodba konča srečno, Churches z Vranovim letom opozori na okrog 5000 sovjetskih vojnih ujetnikov, ki so v času nacistične okupacije Maribora umrli na naših tleh, imena številnih pa še danes niso poznana.
Bombe, ki pod Mariborom počivajo še danes
Dolgo je trajalo, da si je Maribor opomogel po grozotah II. svetovne vojne, življenje, ki je bilo v času okupacije povsem podrejeno nemškim zahtevam, pa se je vrnilo v stare tire. Uničenih je namreč bilo kar 47 % zgradb v vseh mestu, brez glave pa je po ocenah ostalo celo več kot 4000 Mariborčanov. Bombe so Maribor prizadejale v januarju 1944, da nekatere še ždijo pod zemljo, pa je pokazalo tudi lansko oktobrsko dogajanje.
Nekaj fotografij porušenega Maribora lahko najdete v spletni zbirki portala Kamra, ki v digitalizirani različici hrani slovensko kulturno dediščino.
Cvetoči Maribor, ki je moral okupatorju prepustiti tudi svojo industrijo, primer tega pa je bila tovarna letalskih propelerjev v tezenskih rovih, je po koncu II. svetovne vojne obveljal za najbolj uničeno mesto vse Jugoslavije.
Upori, ki so počasi načenjali okupatorjevo oblast
Z leti so niti nemškemu okupatorju počasi začele polzeti iz rok, 8. maja 1944 so v Maribor vkorakale partizanske enote, oblast pa je prevzela Osvobodila fronta, ki je nacistom delo v »ilegali« oteževala že leta. Prav OF je namreč vztrajne Slovence, ki okupacije niso le pasivno sprejeli, povezala ter iz majhnih, lokalnih uporov ustvarila prava odporniška gibanja, organizirane uporniške in reševalne akcije ter na koncu privedla do svobode.
Pomen, ki ga ima za slovensko zgodovino in za našo svobodo Osvobodilna fronta, izraža tudi današnji državni praznik, ki ga imenujemo Dan upora proti okupatorju in označuje spomin na 27. april leta 1941, ko je bila v Ljubljani ustanovljena t.i. Protiimperialistična fronta, kasneje preimenovana v Osvobodilno. Čeprav bi naj s sestankom politikov in kulturnih delavcev, kot so bili Boris Kidrič, Boris Ziherl, Aleš Bebler, Josip Rus, Tone Fajfar, Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar, OF nastala že dan prej, je bila vsekakor dokaz neupogljive slovenske volje, ki je uporniško organizacijo osnovala že 14 dni po okupaciji.
Mladi uporniki za svobodo Maribora
Vrnimo se v Maribor, ki je hitro pokazal strinjanje z ljubljansko idejo Osvobodilne fronte. 29. aprila 1941 je namreč nekaj pogumnih in zavednih dijakov, med katerimi je bil tudi Bojan Ilich, v Volkmerjevem prehodu v mestnem jedru sežgalo dva avtomobila nemške civilne uprave, dejanje pa je kot prižig vžigalice sprožilo manjše akcije po vsem okupiranem območju. Spomin na mariborski upor obeležuje kamnita skulptura v obliki pesti, ki se nahaja prav v Volkmerjevem prehodu.
Volkmerjev prehod z obeležjem v obliki pesti, ki spominja na uporniško akcijo mladih dijakov.
Junija je bil tudi v Mariboru ustanovljen odbor Osvobodilne fronte, ki pa so mu bili nacisti ves čas za petami. Nekaj časa se je odbor zbiral v stanovanju učiteljice Mare Čepič na Kolodvorski nasproti mariborske železniške postaje, a je gestapo zbirališče odkril, Čepičevo odpeljal, v stanovanju pa za preostale člane postavil zasedo. Uporniki, med njimi tudi mlada Slava Klavora, so bili prepeljani v mariborske zapore, kjer so kasneje pod streli nacistov umrli. Usoda Čepičeve je bila nekoliko drugačna, saj so jo bili poslali v koncentracijsko taborišče Ravensbruck, ki ga je z močno voljo in pripovedno jezikavostjo preživela, po vojni pa nadaljevala kot učiteljica.
Spomenik Kidriču na Trgu Borisa Kidriča, v bližini katerega je bilo slovito stanovanje Mare Čepič.
Gestapovsko zasedo in tragično usodo mariborskih junakov na Trgu Borisa Kidriča 8 obeležuje tudi plošča, na kateri je zapisano: »Od tod je okupator 7.8.1941 odpeljal na mučenje in v smrt organizatorje NOB, narodna heroja Slavka Šlandra in Slavo Klavoro ter Bojana Ilicha in Bogdana Špindlerja.«
Časovni sprehod po okupiranem Mariboru
Pripadnikom enot NOB, je v našem mestu posvečenih še nekaj drugih spominskih plošč, spomenikov in stavb. Med najbolj poznanimi je gotovo Spomenik NOB, delo kiparja Slavka Tihca, ki stoji na Trgu svobode. Bronasto skulpturo bolj poznamo pod imenom »Kodžak«, ime pa izhaja iz podobnosti z golo glavo detektiva Kojaka, junaka ameriške kriminalne serije. V površino spomenika so vdolbeni razglasi o streljanju talcev in upornikov, obsojenih na smrt med drugo svetovno vojno ter poslovilno pismo Jožeta Fluksa.
Zloglasna je tudi stavba na Aškerčevi ulici 7 ob mestnem parku, ki je med leti 1941 in 1943 služila kot gestapovski zapor in mučilnica. Člane NOB so nacisti zastraševali tudi v svojih prostorih na Partizanski 34, kjer lahko danes najdemo vzidano spominsko ploščo. Na Cankarjevi 22 najdemo ploščo, ki obeležuje ustanovitev mestnega odbora OF junija 1941, na Smetanovi 32 najdemo spomin narodnemu heroju Jožetu Hermanku, na Parmovi 20 pa spominsko ploščo, posvečeno partizanski aktivistki Jožici Flander. Nadvse pomemben spomenik najdemo tudi na Trgu Borisa Kidriča, ki ga krasi prav skulptura narodnega heroja Kidriča.
Zidovi, ki govorijo
Živi spomenik nacistične okupacije Maribora so tudi sodni zapori, v katerih je bilo v tistem času po ocenah ustreljenih kar 661 talcev, največ v Sloveniji. Njihovo usodo obeležuje zid pred zapori, pred katerim lahko postojite naslednjič, ko se sprehodite skozi center našega mesta. Na granitni plošči namreč so zapisana imena vseh ustreljenih, v nišah v zidu postavljene žare s pepelom talcev.
Plošč, obeležij in skritih spominov na čas okupacije Maribora je v našem mestu še več, prav sedaj, ko smo omejeni le na gibanje v svoji občini, pa jih lahko skušate poiskati ter se ob vsakem spomniti poguma ter neomajne volje, ki so ju premogli naši rojaki.
Spomin sovjetskim ujetnikom, ki so med II. svetovno vojno umrli na naših tleh. Obeležje najdemo na pobreškem pokopališču.A ne smemo pozabiti žrtev, katerih imena so ostala neznana. Spomenik Pobitim po 9. maju 1945 na pokopališču Dobrava je tako postavljen v spomin nekaj manj kot 20 000 žrtvam, ki so jih maja 1945 v Tezenskem gozdu pobili pripadniki jugoslovanskih oboroženih sil. Za tem spomenikom se nahaja še grobno polje 1179 žrtev, ki so bile leta 1945 izvensodno pobite na Teznu. Grobove mnogih umrlih tega obdobja zgodovine je mogoče najti tudi na pobreškem pokopališču.
Zgodba pohorskih gozdov
Maribor je med okupacijo preživel še eno tragično zgodbo, ki se je zgodila globoko v gozdovih Pohorja. 8. januarja 1943 je namreč nemška vojska obkolila tabor Pohorskega bataljona na, partizanske enote, ki je prenočeval na Osankarici. 69 partizanov se je borilo do zadnjega, poslednji pa je kot talec nekaj dni kasneje v Ljubnem v Savinjski dolini umrl Franc Kunaver.
II. svetovna vojna je Maribor zaznamovala, v zgodovino tistega časa vrisala globoke rane ter uničila življenja mnogih. Pa vendar medvojne zgodbe pokažejo tudi na neomajno voljo Slovencev in Mariborčanom, ki niso stali križemrok, ampak so se skoraj od prvega dne upirali in naposled doživeli zmago in odhod okupatorja. Naj njihove zgodbe ne bodo pozabljene, 27. april pa ne prezrt.
