Že 24 let je tega, odkar v Mariboru na Sodni 13 deluje metadonska klinika za “odvajanje” od heroina. V svoji pisarni, nasproti ambulante, kjer odvisniki prejmejo “substitut” oziroma nadomestek za heroin, približno 250 odvisnikov vsako leto sprejme Andrej Pišec, edini psihiater, ki v Mariboru z odvisniki dela dvakrat na teden. Prav zares je edini. On in dve sestri. “Saj tega dela noče prevzeti nihče drug, veste,” nam je dal vedeti. Sam je prej kar 15 let delal v zaporu, potem je zaradi napornega dela to tudi opustil. “Sedaj sva na tem območju le dva, jaz in en kolega, ki je prevzel odvisnike v zaporih.”

Pred ambulanto ali kjerkoli v stavbi ni bilo videti nobenega varnostnika, ki bi skrbel za varnost in red. Pišec nam pove, da se zna zgoditi tudi kakšno nasilno dejanje s strani pacientov, toda tako bi utegnili izgubiti pravico do nadomestka. Isto se jim utegne zgoditi, če jim ob pregledu v urinu odkrijejo sledi heroina.

Uspe le 8-10 odstotkom tistih, ki se želijo ozdraviti le z metadonom

Ambulanta je prva na redu, kamor se odpravijo tisti, ki se želijo odvaditi heroina. Koliko jih je sicer še na ulici, zares ne ve nihče. “Veste, saj namen naše klinike ni toliko odvaditi od heroina, saj samo s tem to ni mogoče. Naš namen je ljudi spraviti z ulice, jih registrirati, odvzeti kri za morebitne bolezni, kot so hepatitisi, sifilis in HIV,” je za Maribor24 dejal Pišec. Trenutno sicer ne beležijo nobenega pacienta s HIV, je pa nekaj takšnih, ki so zboleli za hepatitisom, čeprav pri hepatitisu C beležijo že 90-odstotno uspešno zdravljenje. Številka uspešno ozdravljenih zaradi prejema nadomestka je sicer precej, precej nižja. Uspe le 8-10 odstotkom tistih, ki se podajo na to pot. Pišec vseskozi poudarja, da je komuna še vedno najboljša rešitev.

“Ti ljudje morajo docela spremeniti svoj način življenja. Same sebe morajo dejansko prevzgojiti. Zato priporočam vsaj 2-3 leta komune,” je jasen.

Obiskujejo ga isti obrazi

V oči bode zlasti dejstvo, da se število odvisnikov, ki jih dr. Pišec vsakoletno obravnava, praktično ne spreminja. Vedno jih je med 200-250, veliko je pacientov, ki k njim hodijo že od vsega začetka, torej že od leta 1995. “Nekateri so že čisto pri koncu,” je povedal, s tem pa ni mislil na konec terapije, pač pa nečesa mnogo bolj dragocenega. Števila novih je sicer vsako leto manj. V vseh teh letih so skupno obravnavali 1250 pacientov, 90 od teh je umrlo iz takšnih in drugačnih vzrokov, teh 250, ki hodijo še sedaj, pa je “nekakšna usedlina vsega tega”.

Po metadonu na “rehab” v Ljubljano. Potem nujno v komuno

Prva stopnja je torej metadonski program, druga pa trimesečni program odvajanja v Ljubljani. Če odvisnik pokaže resno namero, da bi svojo nezdravo življenjsko navado, zaradi katere krade, laže in izgublja svoj moralni kompas, dokončno opustil, pa sledi komuna. V komuni mnogim uspe, spet drugim pa ne. Navsezadnje se vrnejo v taisto okolje, zaradi katerega so s heroinom sploh začeli. Obstajajo tudi takšni, ki so probali, a niso podlegli odvisnosti. Mnogi pa podležejo že po dveh, treh tednih, kolikor pač traja, da organizem razvije odvisnost.

Zaradi metadona heroin “ne prime”

Poleg samega metadona danes uporabljajo še druga zdravila, oziroma tako imenovane substitute opiata, omeniti velja buphrenorphine, subokson oziroma zubsolv, bolj redko pa uporabijo tudi substitol. Sam metadon v bistvu deluje tako, da ko ga odvisnik prejme, izgubi potrebo po heroinu. Četudi bi ga vseeno zaužili, zaradi metadona ne bi imel prav nobenega učinka.

Kaj nekoga pripelje do tega, da postane narkoman?

“Tem ljudem je skupno to, da se jim vedno mudi. Včasih nekdo kar zgrmi v pisarno in on bi takoj nekaj. To tako ne gre, naj se naročijo in bodo prišli na vrsto, kakor vsi ostali. Oni predvsem potrebujejo zavedanje, da si morajo vzeti čas. Takšnih zadev ne gre reševati čez noč.”

Teorij za to, da nekdo sploh zabrede tako globoko, je več. Eno je depresivna osebnostna struktura, stanje, ko človeku vedno nekaj manjka in to mora nekako nadomestiti. Pri človeku se slednja oblikuje do 10. leta starosti, torej travme iz otroštva vendarle igrajo veliko vlogo. Potem je tu t. i. sistemska teorija, ki izpostavlja motnje vedenja pri najšibkejšem členu (družine). Ta denimo ne zdrži sistema in pravil, ki v njem veljajo, zato želi iti neko svojo pot. Potem je tu še povsem fizičen vzrok, namreč primanjkljaj v endorfinskem sistemu možganov, zato je heroin kot nekakšen doping za ta deficit.

Alternativnih metod ne priporoča: Čarobna palčka, ki bi izbrisala vse slabo, ne obstaja

Kaj pa alternativne metode zdravljenja, kot so halucinogene rastline ali zvarki, s katerimi bi naj prav tako beležili uspešnost pri zdravljenju? Omembe vreden je predvsem ibogain, afriška rastlina, ki deluje nekako tako, da dobesedno “resetira” duševnost in vse njene deviantne posevke. Teh dr. Pišec ne priporoča najbolj. Meni namreč, da ne obstaja čudežna palčka, s katero bi zamahnil in človek bi se spremenil čez noč.

“Oni bi vsak dan na svoji rami potrebovali eno malo miško, ki bi jim prigovarjala: Tega ne smeš, sedaj naredi tako, raje se obrni stran …”

A ta majhna miška so oni sami. V Sloveniji sicer imamo določena društva in organizacije, ki se ukvarjajo s tako imenovano antropološko medicino. Omeniti velja Omi inštitut iz Ljubljane, ki ga je ustanovil dr. sci. Roman Paškulin, dr. med., sicer terapevt medicinske hipnoze.

Dr. Pišec je omenil še privatno kliniko v Beogradu, ki pa jo toplo odsvetuje. Odvisnikom v telo vstavijo nekakšen vsadek, v katerega predhodno vstavijo zdravila buprenorfin in nalokson. Prvo je substitucijsko zdravilo kakor metadon, nalokson pa je tako imenovani antidot oziroma “protistrup”za opijate. Če bi oseba, ki ima ta vsadek, zaužila heroin, bi doživela zelo neprijetno reakcijo, lahko pride celo do smrti. Poleg tega tem pacientom za domov predpišejo še razne tablete, med njimi celo pomirjevala, ki jih pri tovrstnih terapijah nikakor ne bi smeli predpisati. Vse skupaj pa bogato zaračunajo.

O alternativnih metodah zdravljenja z enteogenimi rastlinami pa v drugem delu prispevka.