Čeprav nam je Zlata lisica v zadnjem času kar nekajkrat pobegnila Kranjsko Goro, ima v zavedanju Mariborčanov in Mariborčank še vedno brlog pod Pohorjem, kjer so se smučarke leta 1964 prvič spustile po belih strminah “našega brega”. Mariborčanka Manja Koklič Cigit je med lisičkami prvič zastopala naše barve leta 1974, kasneje tekmovala pet let, že skoraj tri desetletja pa skupaj z organizacijskim odborom skrbi za dobro počutje tekmovalk, ki se pomerijo na tekmovanju za Zlato lisico. Na svojo smučarsko kariero, ko je še tekmovala v veleslalomu in smuku, ima lepe spomine, še vedno se rada spusti tudi po belih strminah našega Pohorja. Od njenih prvih zavojev s smučarsko karavano je preteklo že nekaj let, v tem času pa se je spremenil tudi nivo smučanja, priprav, tekmovanj in dojemanja smučarjev, kaj zanje pomeni ta šport. Ali, kot pove Koklič Cigitova, časi, ko je bil uspeh tudi 20. mesto, so mimo.

Kako ste začeli svojo smučarsko kariero? S čim ste se v svojem življenju še ukvarjali?

Moji prvi smučarski zavoji, so se začeli na domačem dvorišču , saj sem imela srečo, da sem živela v času, ko je bilo še veliko snega. Nato smo v osnovni šoli  imeli organiziran tečaj smučanja, kjer sem se za smučanje navdušila. Istočasno sem hodila v glasbeno šolo , kjer sem igrala harmoniko , ker pa sem se vedno bolj navduševala za smučanje sem se morala odločiti, saj za oboje ni bilo časa. Tako sem izbrala šport.

Kdaj ste debitirali na Zlati lisici? Kakšen pomen je imelo to tekmovanje za vas?

Moj prvi nastop na Zlati lisici je bil pri mojih 14-ih letih, ko se je lisica selila na Jahorino. Rezultat je bil seveda temu primeren (smeh).

Kolikokrat ste na Lisici še nastopili?

Na Lisici sem vozila petkrat, in sicer od leta 1974 do leta 1979.

Kako so takrat potekali treningi? Kako je bilo poskrbljeno za opremo, potovanja na tekme?

Suhe treninge (kondicijske) smo imeli vsak dan pred in po šoli, poleti na ledenikih, pozimi pa večino na domačih terenih. Opremo, torej očala, bunde in podobno, smo takrat dobili od domačih in tujih proizvajalcev, vendar le po dva para smuči na disciplino. Na treninge in tekmovanja smo se takrat sotekmovalke vozile v kombiju, ki pa ni bil vedno v najboljšem stanju. Velikokrat sem tako iz Ljubljane do Maribora morala z vlakom.

Na katere uspehe ste najbolj ponosni?

Ponosna sem na ves čas preživet v smučarski karavani. Takrat je bil uspeh že, če smo prišle do 20. mesta. Kasneje pa se so naše slalomistke začele vzpenjati na sam vrh, med njimi so bile recimo Bojana Dornik, Anja Zavadlav, Nuša Tome…

V katerih disciplinah ste še tekmovali? Kakšna je bila konkurenca?

Jaz sem vozila veleslalom in smuk, a žal smo imeli zelo malo možnosti za treninge smuka. Konkurenca je bila velika, saj so v tistem času imeli Avstrijci, Švicarji in Francozi zelo močne ekipe. Takrat se je postopoma tudi pri nas začelo tekmovati in trenirati bolj organizirano. Sprva se je ta premik zgodil pri moških z Bojanom Križajem. Kasneje pa nastala tudi močna smučarska zveza, h kateri je veliko prispeval Tone Vogrinec.

Doživeli ste tudi nesrečo. Kako je ta vplivala na vašo kariero?

Po padcu na smuku v Franciji nekaj čas nisem smela trenirati, saj poškodba ni bila “nedolžna”, poškodovala sem si hrbtenico. Na srečo sem jo prestala brez posledic, moja starša sta mi takrat  prepovedala alpsko smučanje in tako sem začela z akrobatskim smučanjem. Takrat smo v Mariboru ustanovili Akrobatsko sekcijo. Ker moj mama ni vedela, kaj to je, mi je dovolila (smeh). Po poškodbi kolena pa je bilo konec tudi s tem.

Del akrobatske smučarske reprezentance Jugoslavije 1981

Kako so bila tekmovanja pripravljena glede na danes? Kako je bilo poskrbljeno za sneg, varnost tekmovalcev, njihovo nastanitev?

Primerjave v pripravi prog in skrbjo za varnost ni. Mi smo smučali še samo na naravnem snegu, velikokrat brez zaščitnih ograj in podobno. Za nastanitve je bilo vedno dobro poskrbljeno, le da se je to sedaj spremenilo na boljše, kot tudi vse ostalo. Tako kot velja praktično za vse, se tudi tekmovalno smučanje več ne more primerjati s časom v katerem sem jaz tekmovala. Mi smo takrat enostavno smučali za “zabavo”.

Ste v organizacijskem odboru tekem za svetovni pokal, kjer skrbite za nastanitev tekmovalnih ekip pod Pohorjem. Kje v Mariboru je primerno denimo namestiti ekipe? Na kaj morate biti pri iskanju ustreznih namestitev pozorni?

Pred 28 leti sem prevzela skrb za nastanitev ekip. Žal smo se v tem času kar nekajkrat selili in je delo za celoten organizacijski odbor veliko bolj naporno, saj je potrebno vse preseliti v enem tednu. V FIS pravilih je sicer natančno zapisano, kaj se zahteva za nastanitev, to pomeni hoteli, ki imajo 3 in 4 zvezdice, eno- in dvoposteljne sobe, ogrevani prostori za urejanje smuči in podobno. Sedaj imamo tudi v Mariboru za naše potrebe dovolj takšnih hotelov, s katerimi pa v času tekmovanj zelo dobro sodelujemo. V preteklosti so bil ekipe med drugim nastanjene tudi na Ptuju.

Ali še smučate? Kdaj ste se nazadnje spustili po Pohorju? Kje najraje smučate?

Smučanje te prevzame in seveda še sedaj zelo rada smučam. Pohorje imam “pred nosom”, žal sem nazadnje tam smučala še pred novoletnimi prazniki. Sicer pa rada smučam povsod, vendar sedaj le v lepem vremenu. V času treningov in tekmovanj smo bili namreč velikokrat na terenu v slabem vremenu, mrazu, snegu, dežju …