V Melju na koncu Einspielerjeve ulice je bil drugo svetovno vojno kompleks kasneje opuščenega skladišča pripadal nemškemu ujetniškemu taborišču, imenovanemu Stalag XVIII-D. Pred tremi leti je bil na tem mestu ustanovljen Mednarodni raziskovalni center – muzej druge svetovne vojne (MRC), s čimer je ideja o vzpostavitvi znanstveno-raziskovalnega in spominskega centra v objektu nekdanjega taborišča za sovjetske vojne ujetnike korak bližje uresničitvi. Kot direktor MRC se Ujčič posveča odprtju tako imenovanega Ruskega muzeja in koordinaciji aktivnosti za potrebe centra in muzeja.

Odkod ideja za ustanovitev muzeja Stalag XVIII-D v Melju?

“Ideja o muzeju za sovjetske vojne ujetnike, ki so umrli strahovite smrti v Stalagu v Melju, se je rodila leta 2010, ko sem bil podžupan mesta Maribor in je prišla pobuda, da bi na tem mestu postavili spominsko obeležje. Takrat so ljudje hodili mimo te stavbe, ki je bila polna grafitov, v njej je bilo polno smeti, nakopičene gume, blato in še kaj drugega. Spominsko obeležje smo nato postavili leta 2011. Odkrila sva ga s takratnim predsednikom Danilom Türkom, zraven je bil tudi ruski veleposlanik Zavgajev v Sloveniji, ki je prvič takrat stopil v kontakt z mano. In nekako sva se tudi generacijsko in sicer energetsko zbližala, imela sva podobne poglede na ta problem in sva zelo hitro našla skupni jezik.

Vendar se stvari se niso tako hitro odvijale, kot smo si želeli in šele po letu 2011 je prišlo do zelo resnih kontaktov, dejansko pa čez tri leta ko je bil napovedan obisk zunanjega ministra Lavrova v Mariboru. Dejansko je imel Zavgajev zasluge, da je on v bistvu uredil ta obisk, ki je bil posebej namenjen Mariboru in nekakšni virtualni otvoritvi muzeja. Mi smo se takrat potrudili tudi s pomočjo direktorice muzeja NOB Aleksandre Berberih Slana in arhitekta Tomaža Kanclerja, ki je pripravil idejno arhitekturno zasnovo bodočega muzeja in takrat smo seveda pripravili tudi okviren kulturni program, ki je bil za rusko in slovensko stran zanimiv.

Ni bilo veliko razstavljenih dokumentov vendar je bilo prizorišče skrivnostno, prav takšno kot je tudi danes, z močnimi stebri in ostrejšem posavskih hrastov. Takrat je bil minister Lavrov zelo ganjen. Rusi so namreč izjemno občutljivi do druge svetovne vojne, ker so bili pač zmagovalna sila, oziroma del zmagovalne ekipe in jemljejo vso to zadevo bolj čustveno kot mi. Posebej še, če gre za nacistično taborišče v neki drugi državi, ki je članica Evropske unije in NATO pakta, da si vseeno upa častiti spomin na žrtve. 

Ni bilo veliko razstavljenih dokumentov, vendar je bilo prizorišče skrivnostno, prav takšno kot je tudi danes, z močnimi stebri in ostrešjem posavskih hrastov. Takrat je bil minister Lavrov zelo ganjen. Rusi so namreč izjemno občutljivi do druge svetovne vojne, ker so bili pač zmagovalna sila, oziroma del zmagovalne ekipe in jemljejo vso to zadevo bolj čustveno kot mi. Posebej še, če gre za nacistično taborišče v neki drugi državi, ki je članica Evropske unije in NATO pakta, da si vseeno upa častiti spomin na žrtve. Po letu 2014 se je stvar odvijala postopoma zelo počasi. Lavrov je takoj o tem poročal predsedniku Putinu, ki je idejo podprl in spisal dekret, takrat pa smo že govorili o bodoči ustanovitvi Mednarodnega raziskovalnega centra z muzejem.

Šele po letu 2018 smo uredili osnovne delovne pogoje, a stavba še vedno nima urejenih sanitarij in kanalizacije. Upam, da bomo letos to dokončali.”

Projekt v celoti financira ruska država. Kdaj bi lahko muzej zaživel, kaj je še potrebno?

“Med leti 2019 in 2021 smo v okviru sredstev, ki so bila na voljo, in nekaterih donaciji pripravili deset mednarodnih konferenc z vsebinami, ki zadevajo drugo svetovno vojno in odnos do žrtev, zlasti vojnih ujetnikov, veliko pozornosti smo namenili tudi kulturnim temam. Muzej bomo obnavljali, kolikor bo mogoče, trajalo bo vsaj še dve ali tri leta, potreben pa je vsaj še milijon evrov. Vsebinsko se bomo ukvarjali s temami, ki bi na nek način postavljale naš center kot glavnega koordinatorja podobnih ustanov v srednji Evropi in v bistvu pomagali razvijati teme, ki bodo na nek način pozivale k sožitju med narodi, opozarjale na preteklost, predvsem pa se ukvarjale s pogledom v prihodnost. Denimo, kako živijo potomci teh ujetnikov. Imamo namreč že nekaj kontaktov z ljudmi, ki želijo priti v Maribor.

Mlada generacija namreč beži od tega, vendar je prav, da ve, kaj se je v času vojn dogajalo, da se samo za trenutek poglobi v strahote tistega časa, da se te stvari ne bi ponavljale.

Ob mariborskem Muzeju narodne osvoboditve (NOB), s katerim sodelujemo, bomo delovanje pospešili, še zlasti na področju izobraževanja, saj nameravamo skupaj z muzejem pripravljati učne ure zgodovine, takšne kot so se dogajale. Mlada generacija namreč beži od tega, vendar je prav, da ve, kaj se je v času vojn dogajalo, da se samo za trenutek poglobi v strahote tistega časa, da se te stvari ne bi ponavljale.”

Odkod ste črpali informacije in podatke za pripravo vsebin v muzeju?

“MRC se fokusira samo na Stalag. Naša ambicija je, da bi v okviru srednje Evrope povezali podobne ustanove, ki so sicer redke. Kolegi so v graškem arhivu našli dokumente, ki visijo danes v muzeju. Gre za 378 fotografij in dokumentov, podatkov o življenju umrlih, kraju bivanja, podatke, ki so jih Nemci natančno zbirali in še nekaterih drugih stvari, ki so jih natančno beležili, sestava hrane, način odnosa do teh ujetnikov. Na konferencah, ki smo jih pripravljali, so k nam prihajali gostje iz Bolgarije, Hrvaške in Slovaške, ki so predstavljali muzeje in želeli biti naša podružnica. Muzej še dejansko ni zaživel, oni pa imajo že vzpostavljen sistem, a jih je zanimalo sodelovanje zaradi vsebine, ki jo raziskujemo.”

Delovanje MRC odmeva tudi v tujini. S kakšnimi aktivnostmi se še ukvarjate znotraj raziskovalnega centra?

“V letu 2020 ob 75. obletnici zmage smo pripravili več razstav, vendar nobena ni bila odprta za javnost zaradi epidemije covid-19. Obenem smo uspeli pripraviti razstavo, ki jo bomo skozi leta nenhno posodabljali. Organizirali smo tudi več konferenc. Na teh dogodkih je bilo skupaj več kot 350 udeležencev, zlasti znanstvenikov, zgodovinarjev, raziskovalcev, arhivistov, tudi politikov iz osemnajstih držav, predvsem Rusije, Bolgarije, Srbije, Hrvaške, Češke, Slovaške, Avstrije, Francije, Anglije, tudi Nemčije, Italije in Madžarske.

 Kolegi so v graškem arhivu našli dokumente, ki visijo danes v muzeju. Gre za 378 fotografij in dokumentov, podatkov o življenju umrlih, kraju bivanja, podatke, ki so jih Nemci natančno zbirali in še nekaterih drugih stvari, ki so jih natančno beležili, sestava hrane, način odnosa do teh ujetnikov. 

Letos smo pripravili še dve razstavi, in sicer gre za reprodukcije najboljših ruskih slikarjev, ki so na svoj način ovekovečili drugo svetovno vojno. Nobena razstava zaenkrat ni odprta za javnost, doslej je bila epidemija, obenem pa nimamo urejenih sanitarij. To bomo urejali vse od začetka junija letos, do približno sredine avgusta, saj se takrat pripravljamo na veliki dogodek v septembru. V Maribor bomo pripeljali vlak spomina, vagon oziroma dva originalna vagona, ki sta prevažala vojne ujetnike.

V teh vagonih bomo postavili razstavne dokumente in fotografije. Vlak bo pripeljal v začetku septembra v Maribor, svojo pot pa začel v Berlinu, ker se Nemčija želi na nek način pokloniti ob 80. obletnici taborišč smrti. Ustavil se bo v taborišču Bergen Belsen, drugem najpomembnejšem svetovnem taborišču,  kjer je umrlo 18.000 sovjetskih ujetnikov in še več tisoč Judov. Mimogrede, poleg Judov, je bilo največ žrtev tega holokavsta Rusov iz različnih držav Sovjetske zveze. Teh je bilo tri in pol milijone. Skupaj je umrlo 27 milijonov Rusov med drugo svetovno vojno. Samo vojnih ujetnikov je bilo tri in pol milijone.

Mimogrede, poleg Judov, je bilo največ žrtev tega holokavsta Rusov iz različnih držav Sovjetske zveze. Teh je bilo tri in pol milijone. Skupaj je umrlo 27 milijonov Rusov med drugo svetovno vojno. Samo vojnih ujetnikov je bilo tri in pol milijone.

Vagona se bosta ustavila pred muzejem, kjer so še ohranjeni železniški tiri. Slovenske železnice so naš generalni sponzor, zato bodo uredili vagona in tudi prevoze po Avstriji in Nemčiji. Pokroviteljstvo nad tem dogodkom je prevzel predsednik Pahor. Prireditev bo imela dva dela. Prvi bo zunaj, nato pa se bomo preselili noter v avditorij muzeja, kjer bo prvič odprta razstava o zavezniških vojnih ujetnikov, ki so bivali med leti 1941 in 1943 v drugem delu taborišča v Melju. To taborišče je bilo za skupaj 15.000 ujetnikov, 5000 je bilo Rusov 10.000 je bilo drugih zavezniških vojakov, torej Britancev, Francozov, Avstralcev, Novozelandcev in tudi nekaj Jugoslovanov.”

Kakšno taborišče je bil Stalag?

“Nemci so na podlagi Wehrmachta dobili ukaz leta 1941, da je treba vse sovjetske vojne ujetnike uničiti na tak ali drugačen način. V Mariboru tako ni bilo koncentracijsko taborišče tipa Auschwitz ali Mauthausen, kjer so bili tudi krematoriji, ampak so bile razmere za življenje mnogo hujše kot v teh taboriščih, zato ker so ljudje tukaj na golih betonskih tleh ležali prezebli, ranjeni in izmučeni od poti iz Ukrajine do Maribora. Trikrat na teden so dobili nekakšno juho in kos kruha, ki je bil zmes slame, krompirja, riževe in moke in podobno. Od septembra 1941 do konca marca 1942 je umrlo blizu pet tisoč sovjetskih vojnih ujetnikov. Samo januarja in decembra je zaradi lakote in mraza, ker je bilo v Mariboru takrat 30 stopinj pod ničlo, umrlo več kot tisoč ljudi. Umrle vojne ujetnike so potem prevažali v bližnja grobišča, predvsem jame pod hribom v bližini taborišča.

Od septembra 1941 do konca marca 1942 je umrlo blizu pet tisoč sovjetskih vojnih ujetnikov. Samo januarja in decembra je zaradi lakote in mraza, ker je bilo v Mariboru takrat 30 stopinj pod ničlo, umrlo več kot tisoč ljudi. Umrle vojne ujetnike so potem prevažali v bližnja taka grobišča,predvsem jame pod hribom v bližini taborišča.

Šele kasneje so jih prevažali na pobreško pokopališče. Novozelandci in Avstralci so pokopavali trupla sovjetskih vojnih ujetnikov. Ko so odprli vrata tega taborišča, je iz njega zavel neznosen smrad in kriki. To je bilo naravnost nečloveško in žal se nismo še dokopali do fotografij,  da bi pokazali dejansko življenje, sliko tistega obdobja v taborišču.”

Kakšen je bil odnos zavezniških ujetnikov do Sovjetov?

“Ti ujetniki so bili pod ženevsko konvencijo in v tem je bil glavni razlog različnih postopkov in različnega tretmaja Nemcev do enih in drugih. Ruski lager je bil obdan s posebno žico, ki je bila visoka štiri metre. Zavezniški vojaki so medtem bivali v barakah. Teh danes ni več ohranjenih, živeli pa so pod drugačnimi pogoji, torej dvakrat dnevno so dobivali hrano, igrali so športne igre, celo gledališče so imeli. Od skupaj 10.000 vojnih ujetnikov v drugem delu jih je umrlo 9 ali 10. V ruskem lagerju je bilo 5100 ujetnikov in jih je umrlo 5000.

Zavezniški vojaki so medtem bivali v drugih barakah. Teh danes ni več ohranjenih, živeli pa so pod drugačnimi pogoji, torej dvakrat dnevno so dobivali hrano, igrali so športne igre, celo gledališče so imeli. Od skupaj 10.000 vojnih ujetnikov v drugem delu jih je umrlo 9 ali 10. V ruskem lagerju je bilo 5100 ujetnikov in jih je umrlo 5000.

Vendar so zavezniški vojaki zelo humanitarno in človekoljubno nastopali tudi v odnosu do sovjetskih vojnih ujetnikov, zato je prav, da v razstavi prikažemo tudi njihove izkušnje. Tako da bo to ob prihodu vlaka spomina novost, kasneje pa bo stalna razstava v muzeju.

Predvsem pa želimo, podobno kot Ruska kapelica, ki je nekakšen simbol prve svetovne vojne na naših tleh, v Melju vzpostaviti simbol druge svetovne vojne, ki hkrati ni v prid tem, ki so bili glavni zmagovalci.”

Kakšni so odnosi med Slovenijo in Rusijo danes?

“Slovenija je bila z Jugoslavijo takrat na strani zmagovalcev, danes pa se nam zdi, da se tega sramujemo in da je treba pozabiti te reči. Občutek vlada v javnosti, da preveč sodelujemo z Rusi, pogosto se poraja vprašanje, zakaj ne bi več sodelovali denimo z Američani. Slovenija mora držati ravnotežje, ker je premajhna država, da bi se prepustila eni velesili. Tudi z Rusi moramo imeti korekten odnos, kot z Američani in EU. Smo del Evrope, vendar eno je spoštovanje spominov, žrtev vojne, drugo pa je zgolj naklonjenost, recimo pomembni velesili v svetu, ko tudi govorimo o gospodarskem sodelovanju.”

Šarčeva vlada ni bila naklonjena muzeju niti ruskemu vplivu. Se je to sedaj spremenilo, še vedno obstaja bojazen, da bi ruski vpliv pri nas prevladal?

“Niti Šarčeva vlada niti Cerarjeva vlada ni imela posebnega odnosa do Melja oziroma Stalaga. Niso se pretirano potrudili. Glavne zasluge ima veleposlanik ruske federacije, ki je v meni videl borca. On je imel osnovno idejo, da je treba nekaj narediti v korist obeh držav. Rusi pa so bili prepričani, da s svojim prispevkom ne bodo škodili interesom Slovenije.

Predvsem pa bi radi podobno kot Ruska kapelica kot nek simbol prve svetovne vojne, imeli tukaj simbol druge svetovne vojne, ki ni v prid tem, ki so bili glavni zmagovalci.

Lani se je vlada zamenjala. Poznam vse ljudi v vladi in mislil sem, da bo lažje, a je težje. Če bom lahko v času svojega življenja dokončal ta projekt, bom zadovoljen, čutil se bom izpolnjenega. V primeru, da interesa s slovenske strani ne bo, obenem pa tudi podpore ne, več ne morem storiti kot to, kar smo s skupnimi močmi naredili do sedaj.”

Kakšen je interes mariborske občine za oživitev muzeja?

“Župan (Saša Arsenovič op.a.) je obiskal naš muzej, ko je županoval šele dober teden. Prišel je na moje povabilo. Začuden je bil, ker projekt še ni bil dokončan. Mestna občina Maribor želi celotno okolje spremeniti v spominski park. Gre za velik in finančno težek projekt. Mi želimo predvsem urediti muzej, da bo lahko sprejel obiskovalce, a pozdravljam tudi idejo občine.”

Tudi starejša generacija Mariborčanov ne ve, da obstaja taborišče v Melju. Zakaj?

“Do leta 2009, oziroma 2010 se o tem ni nikjer govorilo. To je bila zamolčana skrivnost Maribora. O tem politika ni hotela govoriti. Večina Mariborčanov za to taborišče ni vedela. Po vojni so bila na tem mestu vojaška skladišča, kasneje so prostore uporabljala podjetja, Žito in nekatera druga. Leta 1957 sta bila urejena kanalizacija in vodovod, vendar je sedaj vse uničeno. O tem so vedeli le tisti, ki so bili leta 1941 stari več kot pet let. Imamo nekaj pričevanj, ki jih hrani muzej NOB. Ti so zelo s strahom govorili o tem, a ne zaradi Nemcev. Po vojni takratna oblast tudi zaradi pobojev pri nas ni želela, da bi govorili o tujih smrtih.

Do leta 2009, oziroma 2010 se o tem ni nikjer govorilo. To je bila zamolčana skrivnost Maribora. O tem politika ni hotela govoriti. Večina Mariborčanov za to taborišče ni vedela. Po vojni so bila na tem mestu vojaška skladišča, kasneje so prostore uporabljala podjetja, Žito in nekatera druga. Leta 1957 sta bila urejena kanalizacija in vodovod, vendar je sedaj vse uničeno. O tem so vedeli le tisti, ki so bili leta 1941 stari več kot pet let. 

Nenazadnje je bilo taborišče na robu Maribora, malo ljudi je hodilo mimo. Pozneje po letu 1980 so se pojavili prvi tihi namigi o taborišču predvsem takrat, ko so delali hitro cesto mimo Melja in našli okostja. Nato so se pričele raziskave in odkrivanja, kasneje je za to izvedel ruski veleposlanik, ki je stopil z menoj v kontakt. S strani mariborske občine pa ni bilo interesa, tudi mediji prej o tem niso poročali. Ruski mediji pa so že od vsega začetka v tem projektu prepoznali velik potencial in mu namenili veliko pozornosti.”