»Če obstaja deveti krog pekla, je to zagotovo Auschwitz«
Holokavst je najtemačnejše obdobje v zgodovini človeštva, saj je bilo zaznamovano z neštetimi žrtvami in neskončnim trpljenjem, ki ne sme biti nikoli pozabljeno. Ena izmed osrednjih institucij v Sloveniji, ki se ukvarjajo s spominom na to obdobje, je Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Glede na dejstvo, da se omenjeni dogodki časovno vedno bolj odmikajo, postaja spomin nanje nekoliko površen, kar kaže tudi izbris dela Dnevnik Ane Frank iz učnega načrta.
Danes mineva natanko 76 let od osvoboditve nacističnega koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau, ki ga je 27. januarja 1945 osvobodila Rdeča armada. Ta dogodek obeležujemo kot mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Omenjeni dan so v tem tednu z večimi prireditvami obeležili tudi v Centru judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor, kjer so v sodelovanju z osnovnimi šolami in visokošolskimi institucijami po vsej Sloveniji pripravili številna predavanja, razstave in ostale prireditve v spomin na holokavst.
Eden izmed osrednjih dogodkov je nedvomno razstava z naslovom »Tu se je smrt utrudila do smrti«: slovenske žrtve Auschwitza, ki jo je pripravil direktor Sinagoge Maribor in znani mariborski zgodovinar Boris Hajdinjak, in si jo bo v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani mogoče ogledati do 15. marca. »Z raziskovanjem omenjene tematike sem se pričel ukvarjati leta 2009. Tedaj sem kot profesor na Prvi gimnaziji Maribor z dijaki obiskali muzej v Wanseeju. To je predmestje Berlina, kjer so nacisti 20. januarja 1942 sprejeli odločitev, da od pobijanja Judov preidejo k njihovemu popolnemu uničenju. Pri dijakih drugih letnikov sem tedaj opazil izjemno zanimanje za to tematiko, zato sem se odločil, da naslednje leto organiziram ekskurzijo na Poljsko oz. v Auschwitz.
To je kraj, kjer je svoje življenje izgubilo 1,1 milijona ljudi, od tega okoli milijon Judov. Zastavil sem si vprašanje, ali je bil med njimi tudi kakšen iz Maribora, in dobil pritrdilen odgovor, pri čemer je zanimivo tudi dejstvo, da je bil dijak realke, predhodnice današnje Prve gimnazije. Omenjeni dijak je sicer umrl v Mauthausnu, medtem ko je njegova družina umrla v Auschwitzu.«
Pri tem je posebej zanimivo dejstvo, da je njegovo ime tudi na spominski plošči, ki leži med prvim in drugim nadstropjem v stavbi Prve gimnazije.
Pojem holokavst se v slovenski javnosti še vedno nepravilno uporablja
Hajdinjak je nato sčasoma prišel še do mnogih drugih imen, med njimi tudi Romov in Slovencev, ki so umrli v tem taborišču smrti. »Zdelo se mi je, da bi bil greh, če ne bi pripravil razstave z naslovom, ki vključuje vse žrtve s področja današnje Slovenije, ki so končale v Auschwitzu,« je dejal Hajdinjak. Zanimalo nas je, kakšna je bila izobrazbena struktura žrtev. »Med žrtvami je mogoče najti vse možne profile ljudi od univerzitetnih profesorjev do zelo preprostih ljudi in otrok. Moram pa tudi povedati, da stvari še ne poznamo do obisti, saj je najbolj obsežen zbornik na to temo izšel leta 1982, ki so ga naredili tedaj še živeči nekdanji taboriščniki. Glavna pomanjkljivost pri tem zborniku so mrtvi, ki ne morejo pričati, čeprav so avtorji naredili seznam umrlih, vendar ta zagotovo ni dokončen.«
V slovenski javnosti se sicer pojem holokavst pogosto nepravilno uporablja. Žrtve holokavsta so namreč bili zgolj ljudje, ki so jih nacisti preganjali zaradi tega, ker so bili, kar so pač bili (npr. Judje, Romi, homoseksualci), medtem ko so bili Slovenci internirani kot politični zaporniki. »Če je nekdo sodeloval v odporniškem gibanju oz. ga finančno podpiral, je lahko zaradi tega končal v Auschwitzu, kar je bilo izredno kruto in nesorazmerno.
V slovenski javnosti se sicer pojem holokavst pogosto nepravilno uporablja. Žrtve holokavsta so namreč bili zgolj ljudje, ki so jih nacisti preganjali zaradi tega, ker so bili, kar so pač bili (npr. Judje, Romi, homoseksualci), medtem ko so bili Slovenci internirani kot politični zaporniki. »Če je nekdo sodeloval v odporniškem gibanju oz. ga finančno podpiral, je lahko zaradi tega končal v Auschwitzu, kar je bilo izredno kruto in nesorazmerno.
Medtem ko je za Jude, Rome, homoseksualce in Jehove priče veljalo, da tudi če niso naredili nič, so končali v koncentracijskem taborišču in bili obsojeni na smrt,« je razliko med žrtvami holokavsta in ostalimi žrtvami opisal Hajdinjak. Dodal je še, da je bilo najhujše nasilje na slovenskem Štajerskem zagotovo leta 1942, saj so tedaj pobili največ talcev. Sorodniki slednjih so bili zaprti, vendar so nacisti tudi zanje imeli različne kriterije. »Mlajše od 18. in starejše od 58. leta so poslali v posebna taborišča in niso mogli končati v Auschwitzu. V koncentracijska taborišča so pošiljali tiste vmes in eden izmed takšnih primerov je tudi Elizabeta Šarh, žena Alfonza Šarha, ki je v Auschwitzu tudi umrla. Ti ljudje so bližje definiciji holokavsta, saj so bili zgolj sorodniki ali partnerji pripadnikov odporniškega gibanja in kot taki obsojeni na smrt.«
V Auschwitz je bilo poslanih okrog 100 ljudi iz Maribora
V Auschwitz je bilo sicer skupaj interniranih 2300 ljudi iz Slovenije, pri čemer jih je iz bilo iz Maribora nekaj čez 100. Poleg 700 talcev, ki so jih nacisti pobili na dvorišču sodnih zaporov, je potrebno omeniti, da so slednji bili tudi zbirališče, v katerem so ljudi pošiljali v ostala koncentracijska taborišča. Po Hajdinjakovi oceni je bilo teh ljudi okrog 400. Auschwitz je bil prvenstveno delovno taborišče, kar je ponazarjal tudi napis na vhodu »Arbeit macht frei (nemško delo osvobaja, op.a.),« kar je pomenilo, da se bodo tukaj zgarali do smrti. Posebnost taborišča je bila tudi ta, da so taboriščniki imeli vtetovirane številke, kar drugod ni bilo v navadi.
»Če po Dantejevi božanski komediji obstaja deveti krog pekla, je to zagotovo Auschwitz. Bil je namreč največje delovno taborišče, zato je bilo število mrtvih brez usmrtitev v plinskih celicah že na dnevni ravni tako veliko, da je bilo trupla, preden so šla v krematorij, težko ločiti. V Dachauu in Mauthaussnu je bilo to število nekoliko manjše, medtem ko je bilo v Auschwitzu že leta 1942 več sto mrtvih na dan, zato so se odločili uvesti vtetoviranje številk,« grozote Auschwitza opiše Hajdinjak.
V Sloveniji glede tega še nismo naredili dovolj, zato se Hajdinjaku ne zdi smiselno, da bi država čakala ostale nekdanje jugoslovanske republike, da popišejo vse žrtve in ponovno naredijo muzej, ki ga sicer ima vsaka država, iz katere so prihajali taboriščniki.
Glede žrtev še marsikaj ni znano, saj njihovega pepela niso pokopali, temveč so ga zgolj raztresli, kar pomeni, da je Auschwitz ogromno pokopališče, pri čemer ljudje nimajo posameznih grobov, zato je seznam dejanskih žrtev še toliko težje narediti. Nekoč je bila sicer tam tudi jugoslovanska razstava, ki je prikazovala žrtve iz nekdanje Jugoslavije, vendar te ni več. V Sloveniji glede tega še nismo naredili dovolj, zato se Hajdinjaku ne zdi smiselno, da bi država čakala ostale nekdanje jugoslovanske republike, da popišejo vse žrtve in ponovno naredijo muzej, ki ga sicer ima vsaka država, iz katere so prihajali taboriščniki.
Dnevnik Ane Frank izločen iz učnega načrta
Nekaj privzdignjenih obrvi je pred dvema letoma povzročila tudi izločitev dela Dnevnik Ane Frank iz učnega načrta, kar je po Hajdinjakovem mnenju izraz površnosti, pri čemer potegne tudi vzporednice z dogajanjem po drugi svetovni vojni, ko so tedanje komunistične oblasti porušile sinagogo v Murski Soboti. »Pri tem ne bi rekel, da so to naredili zlobni komunisti ali antisemiti, temveč se rušitelji enostavni niso zavedali, kaj rušijo. Tisti, ki se je odločil, da tega dela enostavno ne bo več v učnem načrtu, je površen in ne revizionističen. Ko sem še poučeval, sem iz leta v leto ugotavljal, da mladina vedno manj bere. Toda eno redkih del, za katero lahko rečem, da so jih dijaki prebrali, je zagotovo Dnevnik Ane Frank. Mislim pa, da bo kljub temu še vedno ena izmed bolj branih knjig, saj na srečo še imamo učitelje, ki ne potrebujejo ukaza za to, kaj bi naj njihovi učenci brali.«
Toda eno redkih del, za katero lahko rečem, da so jih dijaki prebrali, je zagotovo Dnevnik Ane Frank. Mislim pa, da bo kljub temu še vedno ena izmed bolj branih knjig, saj na srečo še imamo učitelje, ki ne potrebujejo ukaza za to, kaj bi naj njihovi učenci brali.
Na vprašanje, zakaj se moramo holokavsta nenehno spominjati, je Hajdinjak dejal: »Menim, da se zgodovina ne more ponoviti, lahko pa se ponovijo določeni postopki in ideje. Današnja Evropa je boljša od tiste iz leta 1933 in 1939, kar pa ne pomeni, da je idealna. To temelji na globoki izkušnji druge svetovne vojne in visoki stopnji varovanja človekovih osebnih pravic, ki so bile pred osmimi desetletji marsikomu kršene. To, da danes živimo v boljši Evropi, dolgujemu tistim, ki so s svojim trpljenjem k temu prispevali, zato se spodobi, da se jih spominjamo in pokažemo, da njihova žrtev in trpljenje nista bili zaman.«
