Fotoklub Maribor pod svojim okriljem združuje ljubitelje fotografije vse od leta 1936. Je edini, ki v slovenskem prostoru deluje neprekinjeno, člani pa s svojim znanjem in ustvarjalnostjo vseskozi bogatijo kulturno identiteto našega okolja in soustvarjajo kulturni portfelj našega mesta. Njihove poglede skozi objektiv je mogoče občudovati doma in v tujini, še posebej aktivno razstavljajo dela v Fotogaleriji Stolp v nekdanjem židovskem stolpu.

O delovanju Fotokluba sta spregovorila Branimir Ritonja, mariborski fotograf ter predsednik Fotografskega kluba Maribor, se s fotografijo ukvarja od svojega 12. leta, prejemnik številnih nagrad in priznanj, ki pričajo o njegovemu znanju in strokovnosti s področja fotografske umetnosti ter podpredsednik Fotokluba Maribor in sicer avtor razstave Nimfe našega časa, ki je nedavno gostovala v galeriji, Miha Kacafura. Kacafura je obenem tudi vodja fotografskih delavnic, ki potekajo v domeni kluba.

Pogovor smo začeli s podpredsednikom Miho Kacafuro.

Koliko je mladih članov Fotokluba Maribor in koliko je zanimanja za fotografijo danes?

Treba je razlikovati med novimi in mladimi člani. Novi člani kar pogosto prihajajo, ker vidijo, da klub uspešno dela. Na tem mestu je velika zasluga predsednika kluba Branimirja Ritonje, ki vsak dan aktivno dela za klub. Med njimi pa je malo mladih članov. To je zato, ker so mlajši bolj vezani na družbena omrežja, iskanje znanja po internetu. Dejstvo je, da se tam lahko najde praktično vse, a nečesa tam ne moreš najti. To so izkušnje, ki jih lahko z mlajšimi delijo starejši. To je neprecenljivo. Mladi tega načeloma ne vidijo, ali ne želijo videti. Tisti, ki v fotografiji ostanejo nekaj časa, najprej poskušajo delati sami, delajo nekaj let, potem pa pridejo k nam. Vsi mislijo, da se bodo naučili v kratkem času. Tam se res vse najde, a ni vse uporabno. V starejših letih se včlanijo v klub, ker želijo izpopolniti svoje znanje. Izkušnje na terenu med ostalimi člani so neprecenljive, tega na internetu ni. Imamo tudi velik nabor knjig, iz katerih se je mogoče učiti.

Kakšen je v Mariboru odnos do kulture, kulturnega ustvarjanja?

S samim spodbujanjem kulture nisem ravno zadovoljen, ne mislim le na fotografsko kulturo. Dejstvo je, da je bila skozi vse življenje človeka kultura osnovno gonilo. Seveda, pomembna je zadovoljitev osnovnih potreb, a mi smo to prerasli. Sedaj moramo graditi na naslednji stopnji. To pa je kultura, oziroma spodbujanje kulture. Na tak način spodbujamo kreiranje aktivnih ljudi, kar pomeni napredek mesta in države. Ne spomnim se, kaj sem jedel v Berlinu ali Londonu ali v kakšni postelji sem spal. Se pa odlično spomnim, kaj sem videl ali doživel. Na tak način mesto živi. Partizani so marsikdaj s harmoniko jurišali v napad, ker jim je pesem, torej kultura dajala moč. Kultura je moč mesta, ljudi, jih identificira. Še posebej danes, ko je kapital gonilo družbe, bi morali več nameniti v to smer, tudi financ. Spodbujati moramo domačo, široko kulturo, a ustrezno mora biti plačana tudi tista, ki nas reprezentira zunaj naših meja. Ta mora biti spodbujana na drug način in iz drugih virov. Odnos do kulture je treba graditi. Pred epidemijo smo imeli v stolpu na dan recimo 30 obiskovalcev, sedaj jih je manj kot deset. To je smrt za kulturo. Kar precej časa bo moralo spet preteči, da se bo vzpostavila prvotna raven.

O aktivnostih Fotokluba ter podpori lokalne skupnosti je spregovoril predsednik Fotokluba Maribor Branimir Ritonja.

Kakšna je podpora za kulturo v Mariboru in posledično za sam fotoklub?

Fotoklub deluje na treh nivojih, in sicer v veliki meri kot društvena oziroma klubska dejavnost, kjer se člani dobivamo in pripravljamo delavnice, izmenjujemo mnenja, organiziramo obiske razstav ali fotografske izlete, gostovanja z razstavami v tujini in podobno. Ta segment je financiran s sredstvi Javnega sklada za kulturne dejavnosti Maribor. Znotraj kluba smo aktivno tudi pri izobraževalnem del, ki poteka v ateljeju, ta se financira samo s prispevki članov in udeležencev. V največji meri pa v domeni kluba deluje Fotogalerija Stolp, v kateri opravljamo javno službo za naše mesto, saj smo ponudniki kulturnih dobrin Mariborčanom. Občina nas pri tej dejavnosti podpira, vendar ne v tolikšni meri, kot potrebujemo.

S kakšnimi izzivi se torej soočate pri financiranju?

Fotogalerija je umeščena v najstarejši zgradbi v mestu Maribor, ki je še v funkciji. Stolp je iz 15. stoletja, kasneje so mu nadeli ime židovski stolp, ker je bil na tem mestu geto. Pri vzdrževanju te zgradbe, ki ima tudi poseben status, je veliko ovir. Fotoklub Maribor ima tukaj galerijo za opravljanje razstaviščne dejavnosti izključno za umetniško fotografijo. Ta del nam občina sofinancira v večjem delu, a z zamikom, kar predstavlja težavo. Trenutno čakamo na dvoletno financiranje, včasih čakamo nekaj mesecev, včasih pol leta ali več, a moramo nekako dobiti denar za vse leto. Zgradba kot takšna pa ima precej omejitev. Izgube pri ogrevanju so zelo velike, v preteklosti nismo mogli zamenjati oken, ker je stavba spomeniško zaščitena, podražitev energentov nas tudi kar tepe. Varčujemo kolikor se le da, a cene na mesečni bazi ogromne. Dokler nam občina ne odobri sredstev, moramo tako nekaj mesecev sami zagotoviti dovolj sredstev, da pokrivamo stroške.

V kakšnem stanju ste zgradbo prejeli?

Fotoklub Maribor je to zgradbo dobil od občine, danes smo tako najemniki v brezplačnem najemu za opravljanje dejavnosti. Ko smo stavbo prejeli v upravljanje, so bili tukaj le prazni zidovi, stolp je bil brez stopnic in brez oken. Fotoklub je nato s prostovoljnim delom in donatorji deset let gradil, da smo postavili to galerijo takšno, kot je. Članom se nam kar nekako sporno zdi, da smo sedaj najemniki, a smo z lastnim prizadevanjem in delom uredili stavbo, kot je. Zgradba je bila ob našem prevzemu v takšnem stanju kot Čeligijev stolp, klet je bila polna smeti in zalita z vodo. Ko odstranili smeti, je eden izmed naših članov izdelal stopnice, cement smo pravzaprav »švercali« iz Avstrije, saj smo gradili v času inflacije v 80-ih in po cement hodili v Avstrijo. Na tak način smo si pomagali, to je danes nepredstavljivo. Nekaj let fotoklub ni deloval za to, kar je bil ustanovljen, saj smo ves trud in sredstva vlagali v obnovo tega stolpa. Prišel je trenutek, ko enostavno nismo več zmogli. Od leta 1990 galerija ves čas deluje, leta 2005 ali 2006 je dobila status referenčne galerije, kar je podelila Likovna akademija v Ljubljani, od leta 2006 je Fotoklub Maribor dobil status društva v javnem interesu. To se danes imenuje nevladna organizacija v javnem interesu na področju kulture. Država se tako zavaruje, da ni tukaj navadno društvo, ampak celovita organizacija in samo tako lahko imamo takšno stavbo v upravljanju.

Kakšne aktivnosti potekajo v organizaciji Fotokluba?

Poleg programskega financiranja vodimo še projekte, recimo festival fotografije. Vse od leta 2006 ga organiziramo vsako leto, na ulicah po galerijah pa takrat pripravljamo fotografske delavnice, predavanja in razstave.  Nekako čutimo odgovornost do članov, ki so od leta 1936 oblikovali fotoklub. Naše delovanje je primerljivo z majhnim zavodom, fotografije namreč tukaj izobesimo in damo na vpogled, nudimo tudi strokovna besedila, kritiko, sodelujemo z mariborsko univerzo, študenti umetnostne zgodovine, likovnimi kritiki, ki za vsako razstavo napišejo spremno besedilo in utemeljitev razstave, da imamo strokovno podlago. Imamo tudi strokovna vodenja po razstavi, velikokrat prihajajo najavljene skupine, različna društva, univerza za tretje življenjsko obdobje. Naši obiskovalci nam povedo, da je strokovno vodenje po razstavi zanje zelo pomembno, saj so razstave zelo avtorsko usmerjene in specifične.  Fotografija najprej nastane v glavi, nato jo posnameš s srcem in dušo, za to pa potrebuješ fotoaparat in obrtno znanje, da to lahko realiziraš in predstaviš videnje in sporočilo, kar je vloga umetnosti, torej posredovanje dobrih misli ljudem.

Kakšna je zgodovina kluba?

To je bil eden prvih ustanovljenih fotoklubov v Sloveniji. Pred mariborskim pa je obstajal nemški klub, to je bilo društvo ljubiteljev fotografije iz leta 1903. Ob nastanku Fotokluba Maribor je vsakega člana Osvobodilna fronta, takratna državna organizacija, preverila. Vsi niso mogli biti člani, v Mariboru takrat fotografiranje ni bilo dovoljeno, zato so se prvi člani skrivali. Ko je bil fotoklub odkrit leta 1941, so prišli Nemci in zaplenili vse, kar je bilo, torej tudi temnico in opremo in nihče ne ve, kam so to odpeljali. Od leta 1936 tako ni ostalo nič, le po spominih Frana Hlupiča, ustanovnega člana, smo izvedeli, kako je klub deloval. Med okupacijo je klub nehal delovati, po letu 1945 pa deluje neprekinjeno.