Edino Plečnikovo delo v Mariboru, jezuitsko kapelo Srca Jezusovega na Ljubljanski 13, gre v rušenje. Jezuiti, ki so lastniki celotnega zemljišča, so se kapelo odločili prodati zasebnemu podjetju iz Avstrije, ki bo na njenem mestu zgradila novo parkirno hišo. Gre za isto podjetje, ki si lasti stavbno pravico garažne hiše pri UKC Maribor.

Mestni svetnik Bernard Memon je na zadnji seji mestnega sveta Mestne občine Maribor izpostavil problematiko edinega Plečnikovega dela v Mariboru, sicer spomeniško nezaščitene kapele na Ljubljanski 13, ki jo bodo rušili. Na njeno mesto prihaja nova parkirna hiša, ki jo bo po poročanju Radia Maribor postavilo avstrijsko podjetje Best in Parking, taisto podjetje, ki si lasti parkirno hišo ob UKC Maribor. Notranjost kapele je uredil sloviti arhitekt Jože Plečnik in ravno zato je toliko bolj pomembna.

Če bi šlo od leta 2012 vse po načrtih, ko so se med vodstvom UKC in jezuiti pričela pogajanja za prodajo zemljišča na Ljubljanski 13, bi zadeva prišla v roke lokalnih lastnikov. Žal pa na Ministrstvu za zdravje ni bilo dovolj sredstev, zato do prodaje nikdar ni prišlo.

Notranjost kapele, FOTO: Jože Čonč

Notranjost gre v Vikariat Antona Martina Slomška

Memon je za naš medij dejal, da obžaluje, da tako pomembno Plečnikovo delo ni bilo nikdar zavedeno v register spomeniškega varstva, ker da je spomeniško varstvo žal odreagiralo z zakasnitvijo. “Ne glede na to da je zadeva že v privatnih rokah, so novi lastniki po zakonodaji zaradi določenih pravil vseeno zavezani spoštovati kapelo, kljub temu da ni del spomeniškega varstva,” je dejal. Pri čemer pa je zunanjost kapele že izgubljena, saj je nakup zemljišča skupaj s kapelo že opravljen, še vedno pa lahko rešijo njeno notranjost. Notranjost kapele bi naj prenesli pod okrilje Vikariata Antona Martina Slomška. Rektor vikariata, dr. Ivan Janez Štuhec, je dejal, da je Vikariat Antona Martina Slomška je ponudil prostor za deponiranje notranje opreme kapele.

Tudi če bi bila zavedena v spomeniško varstvo, na prodajo ne bi imeli vpliva

Srečko Štajnbaher, vodja Službe za kulturno dediščino območne enote Maribor je za naš medij dejal, da so zadevo 2013 spravili v občinski podrobni prostorski načrt, s čimer je kapela tako zavarovana, kot če bi bila zapisana v register spomeniškega varstva. A slednje prav nič ne pripomore pri sami prodaji zemljišča, ki je v lasti jezuitov. “Mi nimamo nobene pravne podlage jezuitom preprečiti prodaje zemljišča, na katerem stoji kapela,” pojasnjuje Štajnbaher. “Poleg tega, ko mi nekaj spomeniško zaščitimo, mora bit v registru celota, tako zunanjost kot notranjost,” še dodaja. Plečnik je namreč uredil le notranjost kapele, ne pa tudi zunanjosti.

Štajnbaher nam je razložil, da vpis v Register nepremične kulturne dediščine (RKD) po letu 2009 zaradi novega Zakona o varstvu kulturne dediščine nima več pravne podlage, ampak predstavlja zgolj evidenco vpisanih enot kulturne dediščine. Kulturna dediščina je tako po novem zakonu zavarovana kot kulturni spomenik državnega (odlok sprejme vlada), ali spomenik lokalnega pomena (sprejmejo občinski ali mestni sveti). Ostala dediščina, ki nima statusa kulturnega spomenika, vendar je prav tako vpisana v RKD, se pred uveljavitvijo varstvenih območij dediščine (VOD) varuje z občinskimi prostorskimi plani (OPN).

Investitor prestavitve kapele ne želi izvesti

“Glede na to, da Mestna občina Maribor OPN še ni sprejela (postopek traja že skoraj desetletje), prav tako ni sprejela novega odloka o kulturnih spomenikih, smo že leta 2013 v Občinskem podrobnem prostorskem načrtu (OPPN) dosegli, da je v odloku zapisano, da je Plečnikovo kapelo (notranjo opremo) pred rušitvijo potrebno prestaviti, bodisi znotraj obstoječega kompleksa. Investitor te prestavitve ne želi zagotoviti, zato sedaj skupaj iščemo nadomestno ustrezno lokacijo v Mariboru,” nam je zaupal.

Gradili bodo novo kapelo

Sedaj morajo najti ustrezen prostor primernih dimenzij, kamor bodo preselili notranjost kapele. “V Zavodu Antona Martina Slomška imajo v svoji zasnovi gradnjo nove kapele, ki pa bo veliko večja, kot je potrebno za preselitev opreme,” trdi Štajnbaher. Kot pojasnjuje, je potrebno za preselitev notranjosti vzpostaviti en majhen prostor dimenzij 5×25, saj bi se oprema v večjem prostoru porazgubila kot zgolj še en del notranjega inventarja neke kapele.