Nina, Paulina in Jerneja so nas vodile skozi območje polno potenciala, ki žal pogosto ostaja prezrto. Ko pomislimo na Melje, nas večina takoj pomisli na industrijo. Melje pa ni zgolj industrijsko območje, temveč ima poseben čar, ki ga je le treba odkriti. Okrog 70 sprehajalcev je tako skupaj odkrivalo zgodovino tega območja, njegove prelomne trenutke in ključne osebnosti, z osrednjo točko – nekdanjo tovarno MTT.

Sprehod se je začel na železniški postaji, nato smo so se odpravili skozi podhod v predindustrijski del, kjer smo uživali v razgledu na stolp železniškega kolodvora in na ogromne Intesove silose. Med sprehodom smo se med drugim ustavili pod zelo glasnim podvozom, da bi začutili utrip mesta, nato pa smo se odpravili do zelene oaze v Wilsonovi ulici, skozi industrijsko območje in vse do reke Drave.

Gre za prostor "za železniškimi tiri"

Kljub temu, da lahko razdaljo iz centra mesta do Melja hitro premagamo peš ali s kolesom, je v naši podzavesti še vedno zasidrano prepričanje, da je daleč vstran od nas. Pri tem pa ne govorimo samo o prostorski dimenziji, ampak seveda tudi o dimenziji dojemanja.

Etnologinja Jerneja Ferlež nam je pojasnila, da Melje do sredine 19. stoletja niti približno ni bilo to, kar je v naši mentalni sliki danes. Ni bilo industrijsko območje, ampak je bilo predmestje z nekaj hišami, ki se je raztezalo vse do ločene vasi Melje, ki se je šele leta 1850 dejansko priključila Mariboru. Bil je predvsem prostor s travniki in zelenjem, ki se je raztezal vse do Drave.

[[image_2_article_64711]]

V drugi polovici 19. stoletja se je začela industrija – živilska industrija, razni mlini in razvoj plinarne. Proti koncu oziroma celo ob prelomu stoletja pa je simbol dogajanja postala klavnica. Sem so namreč začeli pomikat industrijo, ki so jo želeli umakniti iz centra mesta zaradi glasnih zvokov, močnih vonjav in "neprijetnega" videza. Začele pa so nastajati tudi razne stanovanjske soseske. V začetku 20. stoletja je med drugim nastala Wilsonova ulica, na kateri smo se ustavili. Med obema vojnama se je industrija še bolj razrasla, saj so bili pogoji za takšne dejavnosti zelo ugodni. Po letu 1945 so proti Melju stekale prave kolone ljudi, ki so delale v izmenah vse do leta 1991.

S prelomnim letom 1991 pa začnemo spremljati propad mariborske industrije in manjših obratov, ki se do danes še ni čisto "pobrala" iz te usode.

Hutter je bil izjemen delodajalec

Marjan Mencigar, zadnji zaposleni v podjetju MTT, od leta 2022, ko je občina nekdanjo tovarno odkupila, skrbi za (zdaj propadajoč) objekt. Zgodbo tekstilne tovarne je v 20. letih začel Hutter. V najboljših časih je bilo pri njemu zaposlenih 1500 ljudi, v povojnem MTT-ju pa je bilo zaradi združenja tovarn celo okrog 5000 zaposlenih. Mencigar pove, da je bil Hutter zelo dober delodajalec, ki je poskrbel za dobre pogoje, dobro plačo in zadovoljstvo med zaposlenimi.

[[image_1_article_64711]]

Je pa Hutter poleg omenjene tovarne zgradil tudi svojo vilo v parku, kolonijo za zaposlene na Pobrežju in pa prestižen Hutterjev blok. Po vojni je bilo za priljubljenega delodajalca žal vse drugače. Bil je obsojen, ostal brez premoženja in se kasneje odselil v Avstrijo. Vse, kar je 20 let gradil, je ravno zaradi tega čez noč izpuhtelo. Danes živečih naslednikov družine žal ni več, obstajajo sicer potomci, ki pa žal nimajo nobene vezi z Mariborom. 

V MTT-ju smo se sprehodili čez nekdanja skladišča, centralno belilnico, kosmatilnico, barvarno, laboratorij in upravo, kjer je bila tudi Hutterjeva pisarna. Smo si pa seveda ogledali tudi zunanjost vseh objektov.