V dneh, ko so družbena omrežja preplavljena s fotografijami gob in njihovih zadovoljnih najditeljev, smo se po gobe odpravili tudi mi. Pri tem smo se za pomoč obrnili na strokovnjaka, Bojana Dobrotiča, ki je eden izmed vidnejših članov Gobarskega društva Lisička Maribor, hkrati deluje še v Gobarskem društvu Snežka Dobrovce, je pa tudi determinator oziroma določevalec gob, ukvarja pa se še s tako imenovano zdravilnostjo gob. Veliko dela na področju izobraževanja, nudi strokovno podporo pri postavljanju gobarskih razstav in podobno.
Košara je obvezna
Izbrali smo nekoliko oblačen in rahlo deževen dan, kar pa nas ni oviralo. Pazili smo le, da ni preveč vetrovno, saj je znano, da veter in gobe niso ravno prijatelji. Da ni bil teren prezahteven, smo se odpravili kar v Stražunski gozd. Naša obvezna oprema je bila, ob primernih oblačilih in obutvi, košara. Nikar se v gozd ne odpravljate s plastično vrečko. Ko namreč gobe damo v košaro, njihovi trosi med našo hojo po gozdu padajo po tleh, s čimer poskrbimo za razmnoževanje gob. Nekatere se razmnožujejo celo s pomočjo muh. Ampak to je že druga zgodba. Ne pozabimo pa še na nož, s katerim gobe očistimo oziroma jih odstranimo z rastišča.
Obstaja možnost zamenjave zelene mušnice in zelene golobice
Medtem ko se v želji, da bi vendarle našli kakšno gobo, oziramo po gozdnih tleh, nas Dobrotič pouči, da smo Slovenci veliki lovci na jurčke, lisičke in marele. Veliko jih pozna tudi tako imenovane cigančke, ki spadajo v rod koprenk in so vsestransko uporabni. Poznane so tudi bisernice iz roda mušničark. Nekoč so nabirali tudi medvedje tace, ki imajo, zanimivo, odvajalni učinek.
[[image_2_article_70962]]
Sledi vprašanje o možnih zamenjavah. Te se, tako Dobrotič dogajajo precej pogosto, včasih so usodne, drugič ne: "Ker je smrtno strupenih vrst le okoli 30, je potrebno imeti res veliko smolo, da prave gobe zamenjamo za njih. Sicer pa, tudi glede na tujo literaturo, obstaja možnost zamenjave zelene mušnice in zelene golobice."
Z izrazom goba označujemo gozdni sadež, ki raste nad zemljo. V prsti ali lesu, na katerem raste, je skrito podgobje. Podgobje je preplet tankih nitk ali hif, ki se razraščajo po gozdnih tleh in lesu. Goba je torej le del celote, ki jo imenujemo gliva.
Če peče, je ne uživamo
Hitro naletimo na golobico, ki jih nekateri poznajo pod imenom sivka. Mi smo našli modrikasto golobico, ki je med gobarji zelo priljubljena. Običajno jo spečemo kar na plošči ali v ponvi, od zgoraj jo rahlo posolimo. Nekateri jo tudi cvrejo. "Če bi na primer zaužili strupeno golobico (običajno imajo zgoraj krvavo rdečo barvo), bi nas obšla slabost in bi bruhali. Drugih težav ne bi imeli. Velja pa pri golobicah in tudi mlečnicah pravilo, da, če peče, je ne uživamo. Če ima belo trosovnico in beli bet in zgoraj rdečo barvo, potem skoraj zagotovo peče. Na drugi strani pa denimo na Pohorju raste jagodna golobica, ki pa je zelo dobra."
[[image_3_article_70962]]
Štorovke je potrebno dobro prekuhati
Naslednje so štorovke, ki so med Slovenci zelo priljubljene. Je pa, kot pravi sogovornik, o njihovi užitnosti veliko vprašanj. Kot pojasnjuje, jih je več vrst, med seboj se razlikujejo po barvi, imajo pa podobne sestavine. "Zanje velja, da jih je potrebno dobro prekuhati. Vreti morajo vsaj deset minut, nakar vodo odlijemo. Potem pa jih lahko zamrznemo, vložimo ali sveže užijemo."
[[image_1_article_70962]]
Po severnjaški mraznici nam Dobrotič pokaže še rumenovenčno mraznico, ki ni le užitna, ampak ima tudi številne zdravilne učinke.
Pri vsaki zastrupitvi je potreben obisk zdravnika
Gobe imajo različne statuse:
- neužitne (grenijo ali so neprebavljive - npr. lesne gobe),
- pogojno užitne (potrebno jih je temperaturno obdelati),
- strupene gobe (škodijo našemu organizmu),
- smrtno strupene (usodne za nas).
"Pri vsaki zastrupitvi z gobami je nujen obisk pri zdravniku. Zelena mušnica ima na primer dolgi inkubacijski čas. Najprej se pojavi bruhanje, nato se stanje nekoliko umiri, nakar pa nastopi najhujša faza," pojasnjuje Bojan Dobrotič.
[[image_4_article_70962]]
Lesne gobe so neprebavljive
Na bližnjem panju naletimo na lesne gobe, ki so zelo zdravilne, iz njih lahko skuhamo čaj. V prehrani jih ne uporabljamo, ker so trde in neprebavljive. Lahko pa jih zmeljemo v prah. Ob tem Dobrotič hitro pojasni, da poznamo tri vrste gob; parazitske, ki zajedajo živo drevo in ga sčasoma tudi uničijo (v to skupino recimo spadajo lesne gobe), saprofitne, ki se prehranjujejo z odpadnimi organskimi snovmi (na primer dežniki, štorovke ...), in mikorizne gobe (povezane z drevesi, od katerih sprejemajo hrano). "Če bomo uničevali gobe, bomo uničevali tudi naša drevesa," je logična posledica v povezavi s tretjo skupino gob.
[[image_6_article_70962]]
Če vzamemo za primer bukev. Okoli nje lahko zraste ogromno gob; od poletnega jurčka, štorovk do bukove golobice, bukove mlečnice in bukove kresilke. Slednjo so uporabljali že v pradavnini, danes jo čebelarji kurijo in z njo preganjajo škodljivce. Naleteli smo tudi na pisano ploskocevko, lesno gobo, ki napada že odmrlo drevo.
Med dežniki so tudi smrtno nevarni primerki
Mimo dežnikov oziroma pogovorno marel ne moremo. Teh je v tem času po naših gozdovih veliko. Ker pa so med njimi tudi smrtno strupenim primerki, ne bo odveč, da si pogledate spodnji video:
Ponovimo, da ne smemo zamenjati manjših užitnih dežnikov z malimi neužitnimi dežnički, ki so lahko tudi nekoliko večji. "Lahko se zgodi, da so primerljive velikosti in se zmotimo."
Previdno z mušničarkami
Kako prepoznamo mušničarke? Vedno rastejo iz ovoja in imajo obroček. Mi smo v gozdu našli panterjevo mušnico, ki ima bele pike in je nekajkrat bolj strupena kot rdeča mušnica. Podrobneje v videu:
Gob nikoli ne pulimo
Za konec: gob nikoli ne pulimo, temveč jo rahlo ovijemo okoli njene navpične osi, s tem ne poškodujemo podgobja, in jo odstranimo. Če to ni mogoče, jo lahko tudi odrežemo z nožem. Več o tem pa v zadnjem videu:
Med gobani je strupen le vražji, ki ima belo-sivo-srebrno barvo kape, rdečo trosovnico in rdečkast bet. Obstaja tudi žametasti goban, ki ima rdečo trosovnico in rdečkast bet, in spada med užitne gobe.
Če jo pokrijemo, ne bo več rasla
Velja si zapomniti, da nikoli ne nabiramo starih gob, saj lahko, četudi so užitne, vsebujejo toksine, ki škodujejo našemu telesu. Prav tako pustimo majhne gobe, saj jih ne moremo prepoznati, ter gobe, ki jih ne poznamo. Teh se ne dotikamo in jih ne uničujemo. Bojan Dobrotič pa odgovori tudi na vprašanje, ali bo majhna goba, ki smo jo pokrili z listjem, da je kdo drug ne bi našel, še rasla naprej: "Po mojih izkušnjah, gobe gojim tudi sam, je goba, ki jo pokrijemo, ves čas v temi in ne bo več rasla."
[[image_5_article_70962]]
Zakonsko dovoljene meje, dva kilograma na gobarja, zagotovo nismo presegli, so se pa v naši košari znašle tudi manj poznane gobe. Glede njih nikoli ne moremo biti dovolj prepričani. Tako da, če imate še kakšno vprašanje, se obrnite na Gobarsko društvo Lisička Maribor.
