Že na poti v mesto, ko prečkamo Stari most, dobimo občutek, da je tukaj tisti praznični čas, ki ga še toliko raje preživimo s svojo družino in ljudmi, ki jih imamo radi. Druženja s prijatelji v mestu, na čaju ali kuhanem vinu so že desetletja stalnica. A kmalu se strezniš. Ugotoviš, da nič ni tako kot je bilo.
Tople nasmehe in objeme so zamenjale maske in distanca
Le redki so tisti, ki se ne držijo ukrepov. Ustavimo se na Trgu Svobode, kjer nas navduši praznična dekoracija tamkajšnje kavarne. Čez okno opazimo, da so čudovito okrasili notranjost, prav tako zunanjo teraso. V koloni nekaj strank čaka na svoj topli napitek. Če je na tem mestu lani odmeval smeh otrok, ki so z užitkom drsali, je danes na tem mestu praznina. Le ena izmed novih svetlečih figur v mestu, privablja najmlajše in njihove starše, ki ovekovečijo svoj spomin na praznično mesto v času epidemije.
Pot nadaljujemo do Mariborskega gradu, ki sveti oranžno, v znak proti nasilju nad ženskami. Pri Grajskem trgu otroci tekajo in skačejo po stopljenem snegu. Prikrade se ti smeh na obraz. Čisto veselje, brez občutka skrbi. Verjetno vsaj do trenutka, ko zagledajo gnečo ljudi, odetih v maske.
V nadaljevanju začutimo, kako žalosten je pogled na zaprte lokale. Manj kot polovica jih ponuja pijačo skozi okno, žal pri nekaterih ni videti “žive duše”. Nekateri se v teh težkih časih niso odločili nadaljevati v obliki »to go« in prevzemnega mesta, drugi so se vdali in čakajo na trenutek, ko bodo lahko ponovno odprli svoja vrata. Nekaj lokalov je najverjetneje za vedno zaprlo svoja vrata.
Žalosten je pogled na Poštno ulico, na Trg Leona Štuklja, na Lent. Na vse kotičke mesta, kjer je nekoč odmevala glasba, kjer so se ljudje veselili v zadnjem mesecu leta.
Kljub vsemu ti je vsaj za trenutek toplo pri srcu, ko vidiš gostilne in lokale v soju prazničnih luči. Te luči ti dajo misliti – da ne smemo izgubiti upanja. Upanja, da bomo kmalu “lažje” zaživeli. Nekateri gostinci so zbrali moči, dvignili glavo in svoje lokale praznično oddeli. Z upanjem na boljši jutri. Da ljudem vsaj malo pričarajo tisto čarobnost, ki jo letos ubija koronavirus. To so ljudje, ki so morali odpustiti svoje delavce, ki so bili gonilna sila njihovega podjetja. Tisti, ki so v nekaj mesecih izgubili vse za kar so ogromno let garali. Tisti, ki se zavedajo, da svojim “ljudem” ne morejo dati kruha. A vseeno – upanja niso izgubili.
