Kultni mariborski bar Dželoza letos jeseni (uradno oktobra, neuradno pa septembra) praznuje častitljivih 50 let. V baru ob parku so se menjale cele generacije – da, tudi sama sem bila ena tistih, ki sem v spremstvu očeta, ki je odšel na špricer, v nekem kotu srkala deci mareličnega soka, na vrhu pa kup smetane.

FOTO: Ekipa Dželoze. Slika je bila posneta leta 2001

V baru pili že septembra 1969, čeprav je bila uradna otvoritev mesec kasneje

Bar je začel (neuradno) obratovati že septembra 1969, ko je torej hipi scena v Mariboru polno zacvetela. Uradno otvoritev so potem zabeležili enkrat v oktobru. Točen datum, ko slovit bar ob parku praznuje abrahama, je tako težko določiti. Istočasno so tudi zgradili stavbo na Ulici heroja Tomšiča 4, ki jo je medtem dodobra načel zob časa, a so jo pred kratkim očedili. Fotografsko gradivo s tega časa je praktično nemogoče najti, slike najverjetneje ležijo v starih škatlah domov nekdanjih stalnih strank. A uspeli smo rešiti eno. Eno, na kateri so (skoraj) vsi, ki so se v Dželozi poznali po prvem imenu, ni pa recimo Rodrigueza, El Grecota, Palčka – vseh tistih, katerih polnega imena nihče niti ni poznal. Tako pač je, ko leta zahajaš v en lokal; dobiš svoj nadimek, neko novo skrivno ime, ki je rezervirano le za stalne goste.

Žalosten, ker je bil preveč inteligenten

Kakor vsak lokal, je imela tudi Dželoza svoje posebneže. Omeniti velja Janeza Kobilico, priznanega geodeta, zaposlenega na Mariborski geodetski upravi, pozneje na MOM. Bil je tako silno inteligenten, da se z njim ni mogel pogovarjati prav nihče. Vedel je vse o vsem, prebral je praktično vse, kar so kdaj natisnili in si prebrano tudi zapomnil. Moškega za šankom, ki je bil znan po svoji nevrotičnosti, je prebral v minuti. Postavil mu je par vprašanj in ga docela diagnosticiral. Seveda je imel, kot se je pozneje izkazalo, prav. Tu pa tam je gostom povedal, kako nesrečen je, ker se nima s kom pogovarjati.

Zapili so cele hiše

V Dželozo je včasih (in sedaj) zahajalo ogromno okoliških profesorjev, tudi dijakov sosednjih srednjih šol. “Nekateri so tu zapili cele hiše”, je za naš medij povedal en izmed starih gostov, rednih strank v 80ih. Pa ne zato, ker bi natakarica zapitek morala “zapisati s kredo” in se je dolg enormno povečal, pač pa zato ker je bila vstopnica za lokal “liter liter”. Liter vina – najpogosteje Mariborčana – in liter “kisle vode”. Vsi so pili veliki špricer, tu pa tam tudi pivo, tako je bilo vsaj v 80ih in 90ih. “Če bi ves ta denar, ki sem ga zapil tam, hranil v nekem šparovčku, bi sedaj imel že hišo,” nam je zaupal en izmed starih gostov.

Trimetrski račun

Eden izmed rednih gostov je v lokal prišel ob 10 zjutraj, odšel pa ob zaprtju. Prejeti račun je bil dolg dobesedno 3 metre. Nič čudnega, da so profesorji takoj po prejeti plači (v tistih časih bojda niso bile prav visoke) tričetrt izkupička pustili za šankom.

Ženska, ki je rada tepla moške

V bar je v 80ih zahajala ženska, ki je rada tepla moške. Nekega dne je v mednožje povsem brez potrebe brcnila enega izmed stalnih gostov, s tem pa razjezila njegovega prijatelja. Ta je naslednji dan po mizi, kjer je sedela s svojim partnerjem, “po pomoti” polil kozarec vina. Ženska se je vstala, glasno zaklela, pa je zaklel še on. S tem jo je tako razhudil, da mu je “stisnila kroše”. Ker pa je imel možakar dovolj mlatenja moških iz Dželoze, ji je povrnil milo za drago in jo udaril nazaj. S tem je skorajda prišlo do množičnega pretepa v western stilu, a ker je ženska izkazala očitno naklonjenost moškemu, ki jo je poprej udaril, se je vzdušje pomirilo. Drug dan naj bi mu prišepetavala, da je njen bog in “končno en pravi moški”.

Rum s čajem in vino s citronko

Leta 83′ je bila odlična letina, vina so bila povečini slajša. A gospodom, ki so vajeni suhega in kislega, ta sladkoba nikakor ni prijala. Zato so si za šankom omislili citronsko kislino. Vino je ponovno postalo takšno, kot mora biti.

Leta 84′ je bila silno huda zima. Gostje so se nekako morali ogreti, ampak čaj z rumom je hitro razvodenel. Zato so raje naročali rum s čajem.

Na alkotestu pogrnil celo poštar

Eden izmed gostov je leta 99′ v Dželozo v jutranjih urah prinesel alkotest. Vsi gostje so tako pihali že zjutraj in potem še enkrat ob 13. uri. Večinoma je alkotest v drugo pokazal visoko vsebnost alkohola, kar glede na popite količine ni nič čudnega. A pihati so dali tudi poštarju, ki je ob 13. uri dostavil pošto. In glej ga zlomka, alkotest je pokazal “high” (visoko). Seveda se ni napil v Dželozi, pač pa pri vseh strankah, ki jih je ta dan že obiskal.

Dželoza band postreže s šlagerji

Gostje Dželoze so bili med seboj tako povezani, da se je oblikoval celo Dželoza bend. Zlatka Kores, Saša Košin in Branko Battisti, znana imena Dželoze, so združili moči in svoj lokal patriotizem pilili z avtorskimi šlagerji. Izdali so celo album.