Kot je na novinarski konferenci dejal strokovni direktor UKC Maribor dr. Matjaž Vogrin, so se praktično že vse bolnišnice aktivirale za kovidne bolnike. Tako je UKC Maribor kot kovidna bolnišnica na drugem mestu, kar je proporcionalno primerno.
Z rastjo števila kovidnih bolnikov, se pa krčijo kapacitete in zmožnosti drugih oddelkov. V celotnem obsegu deluje onkološki oddelek, porodnišnica, določeni oddelki, ki imajo onkološke paciente, in urgenca. Ortopedija, orl in fiziatrija pa delujejo v zmanjšanem obsegu. Za kovidne paciente je uporabljenih približno 10 odstotkov kadra in prostora. V primeru slabšanja situacije pa se bodo določeni oddelki zapirali.
Upad operativnih posegov na ortopediji
V času epidemije je prišlo do izrazitega upada ortopedske dejavnosti, tako na operativnem kot tudi ambulantnem delu. Krčenje je prizadelo vse medicinske stroke, ortopedija je bila v tem pogledu neproporcionalno prizadeta. Večina bolnikov ortopedije nima bolezni, ki bi akutno ogrožala njihova življenja. Zato so bili bolniki v času krize potisnjeni na stranski tir. Po besedah predstojnika Oddelka za ortopedijo dr. Andreja Moličnika je bil oddelek ortopedije zaradi korona pacientov močno prizadet: “Leta 2021 smo celo oddelek izgubili in smo za določen čas gostovali na oddelku za travmatologijo.”
Zmanjšalo število operativnih posegov. Do leta 2019 se je sicer število kirurških posegov povečalo, vendar se je zaradi epidemije zmanjšalo za kar eno tretjino. Zaradi zmanjšanja števila operativnih operacij pa je naraslo število pacientov. ”Na današnji dan, čaka v naših čakalnih vrstah več kot tisoč bolnikov, kakor zadnji dan pred epidemijo,” je izpostavil Moličnik. Letošnji predvideni upad operativnih posegov je približno pri 40 odstotkih, vendar zaradi zaostrovanja pričakujejo, da bo slabše.
Posebej zaskrbljujoče je to, da več kot polovica bolnikov, ki so še danes v čakalnih vrstah, čaka predolgo in presegajo dopustne čakalne dobe.
Zmanjšal se je tudi priliv pacientov, ker so ljudje v strahu pred okužbo in je bil dostop do zdravstvene oskrbe zmanjšan. ”Mnogi pacienti čakajo do zadnjega trenutka v domačem okolju, dokler ne pride do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da je ogroženo tudi kasnejše zdravljenje,” opozarja vodja ortopedskega oddelka ter dodaja, da se zaradi dolgega čakanja enostavni operativni posegi lahko prelevijo v bolj zahtevne.
Ortopedi so, po besedah Moličnika, že z podajo smernic opozorili na težak položaj svojih pacientov, vendar ustreznega odgovora v tistem času niso dobili.
Brez prostorov je ostala tudi rehabilitacija
Med govorniki je bila tudi dr. Breda Jesenšek Papež, predstojnica Inštituta za fizikalno in rehabilitacijsko medicino, ki je opozorila na poseganje epidemije v področje rehabilitacije na dveh nivojih. Po njenem prepričanju prvi nivo predstavljajo nepredvidljive posledice kovida, s katerimi se srečuje celotna stroka in družba. Drugi nivo je dejstvo, da že pred krizo za rehabilitacijo ni bilo dovolj poskrbljeno. “Rehabilitacija pač ni nujno stanje, ker ne rešuje življenja na kratek rok, rešuje pa na dolgi rok funkcioniranje delovanje človeka,” je dodala.
Kriza je nedopustno velika ker je področje rehabilitacije z razglasitvijo izgubilo svoje prostore.
Za potrebe sive cone je rehabilitacija izgubila 430 kvadratnih metrov prostorov, kjer so imeli pet ambulant, nevrološki kabinet, delovno terapijo, administrativni in sestrski prostor.
“Čez noč tega nismo imeli in v tem času nismo delali. Bili smo zaprti. Tudi ko se je vse odprlo, nismo delali še 14 dni, ker prostorov nismo dobili in jih še danes nimamo.” So pa dobili 90 kvadratnih metrov novih prostorov, ki pa po oceni Jesenšek Papeževe niso primerni.
Posebej kritično je v respiratorni terapiji, ki zahteva specialna znanja. Problem ni bil le z aparaturami, ampak tudi s kadrom, saj primanjkuje respiratornih terapevtov. V državi primanjkuje tudi delovno terapevtskih storitev. “V prvi tretjini smo opravili za 67 odstotkov manj storitev, v drugih dveh valih pa 50 odstotkov manj storitev kot sicer,” je opozorila predstojnica Inštituta za fizikalno in rehabilitacijsko medicino ter dodala, da se okrčena dejavnost opaža na bolnikih.
V UKC Maribor zaradi omejenega prostora, kadra in možnosti na rehabilitacijo sprejemajo le operirane, sveža stanja. Vsi kroniki in druga neurgentna stanja več ne obravnavajo.
Manj je bilo tudi napotenih pacientov iz kirurških oddelkov, kjer so prejeli 50 odstotkov manj napotitev, iz travmatoloških ambulant pa povprečno 31 do 35 odstotkov manj. Povečalo pa se je delo na stacionarnih storitev na oddelkih, predvsem na kovidnih oddelkih.
Reorganizacije tudi v Kliniki za Otorinolaringologijo, cervikalno in maksilofacialno kirurgijo
Razporejanje kadra je pustilo posledice tudi na regularnih programih bolnikov v Kliniki za Otorinolaringologijo, cervikalno in maksilofacialno kirurgijo.
Kljub temu da so leta 2019 povečali število operacij za 30 odstotkov in s tem uspeli skrajšati vse čakalne dobe na sprejemljive ravni, je bila realizacija programov leta 2020 slabša za približno 60 odstotkov. V pri polovici letošnjega leta so želeli zagotoviti oskrbo. Realizacija predvidenega programa, ki je bila zastavljena 2019, je bila 77 oziroma 78 odstotna, glede na leto 2020 pa 130 odstotna. “Poskusili smo se reorganizirati na ta način, da poskusimo zagotoviti, čim boljšo oskrbo, da nekovidni svet trpi čim manj,” poudarja predstojnik Klinike za Otorinolaringologijo, cervikalno in maksilofacialno kirurgijo Boštjan Lanišnik.
Problem, ki ga je predstavnik posebej izpostavil je ta, da je klinika orl, zaradi izpada številnih bolnišnic, postala center za več kot polovico Slovenije. Tako v Mariboru sprejemajo paciente iz Murske Sobote, Celja in Ljubljane, kar pa predstavlja problem, ker dimenzije klinike niso primerne za tako količino pacientov.
V ambulantah se trudijo, da bi potek bil normalen. Sicer so se čakalne dobe podaljšale, vendar so še znotraj zakonskega okvirja. Letno opravijo povprečno 35 tisoč pregledov, letos so jih v prvi polovici leta opravili približno 15 tisoč, “kar pomeni, da smo v letošnjem letu, ne glede na kovidno krizo, tako rekoč na tekočem,” dodaja predstavnik klinike.