Jože Hebar, univ. dipl. inž. el., je konec februarja dobil polna pooblastila za vodenje Elektra Maribor. Gre za podjetje v pretežni državni lasti, ki je regulirano s strani Agencije za energijo. Hebar je bil od sredine lanskega novembra vršilec dolžnosti direktorja, potem ko je po devetih letih vodenja mesto predsednika uprave zapustil Boris Sovič. Elektro Maribor, ki je upravljalec in vzdrževalec distribucijskega omrežja, ima več kot 222.000 uporabnikov na območju 72 občin, ki so priključeni na 3.553 transformatorskih postaj. Pokriva območje od meje z Madžarsko, proti Koroški do Brezna, Dravsko dolino in v smeri Celja do Zreč. Gre za drugo največje distribucijsko omrežje v državi, ki obsega cca. 12.600 kilometrov nizkonapetostnega omrežja, cca. 4.100 kilometrov srednjenapetostnega in cca. 240 kilometrov visokonapetostnega omrežja.

Hebarja, ki je bil pred tem predsednik nadzornega sveta družbe, smo po stotih dneh na čelu uprave obiskali in mu zastavili nekaj vprašanj.

Elektro Maribor je v preteklih letih, še pod prejšnjim vodstvom, ustvaril velik dobiček. Ali so bile v skladu z visokim dobičkom izvedene tudi potrebne investicije v ključne segmente elektrodistribucijskega omrežja?

Elektrodistribucijsko omrežje, ki je ključno za prenos energije do naših uporabnikov, potrebuje na eni strani redno vzdrževanje, na drugi pa je, zaradi vedno večje porabe in spremenjene strukture porabe, omrežje potrebno nadgrajevati. Zagotovo bi v preteklih letih lahko naredili več.
Nadgrajevanje pomeni, da krajšamo povprečne razdalje od transformatorja do uporabnika, da jačamo omrežje tudi s povečevanjem presekov kablov. Tam, kjer ocena tveganja to pokaže, pa tudi večamo robustnost, kar pomeni, da povečujemo odpornost proti vedno bolj intenzivnim in pogostim vremenskim razmeram s polaganjem vodnikov v zemljo oziroma izoliramo nadzemne vodnike tam, kjer položitev (vkopavanje) v zemljo ni izvedljiva. Takšne primere najdemo na Kobanskem in na Pohorju, kjer je potrebno omrežje zaradi možnosti padca drevja ter obremenitev zaradi snega, ledu, žleda kablirati ali pa zazankati (omogočiti večstransko napajanje in s tem povečati razpoložljivost omrežja oziroma njegovo »zanesljivost«), s čimer se dodatno poveča njegova robustnost.

Srednjeročno bi bilo potrebno obstoječe število postaj podvojiti, dolgoročno pa celo potrojiti.

Povprečno razdaljo od transformatorske postaje do uporabnika bi bistveno skrajšali s povečanjem števila transformatorskih postaj, hkrati pa bi s tem zmanjšali tudi zančno upornost (posledično zmanjšali prevelike padce napetosti). Podoben učinek sicer dosežemo tudi z večanjem preseka vgrajenih kablov, kar pa seveda ne gre v nedogled. Srednjeročno bi bilo potrebno obstoječe število postaj podvojiti, dolgoročno pa celo potrojiti. Posledično bi bile napetostne razmere ugodnejše tudi za priključevanje razpršenih virov, omrežje pa »močnejše« in pripravljeno na spremenjeno strukturo porabe zaradi povečevanja števila toplotnih črpalk in elektromobilnosti.

Koliko omrežja je vkopanega in koliko ga je še v zraku?

Za naše območje bi bilo idealno, če bi bilo celotno omrežje vkopano v zemljo. S tem bi polepšali pogled na okolico, do neke mere zmanjšali vzdrževalne stroške in se hkrati izognili vedno bolj pogostim in intenzivnim vremenskim vplivom. Res pa je, da je ta način nekajkrat dražji in težavnejši pri izvedbi, predvsem zaradi kompleksnejše umestitve v prostor.

Na območju Elektra Maribor je cca. 52 odstotkov omrežja vkopanega (slovensko povprečje je cca. 51 odstotkov).

Na območju Elektra Maribor je cca. 52 odstotkov omrežja vkopanega (slovensko povprečje je cca. 51 odstotkov). Delež izoliranih nadzemnih in podzemnih SN in NN vodov v vseh SN in NN vodih je v letu 2021 znašal 73,8 odstotkov. Delež izoliranih nadzemnih SN in NN vodov v vseh nadzemnih SN in NN vodih je v letu 2021 znašal 42,5 odstotkov. Kvalitetno izvedeno klasično omrežje v zraku, če ocena tveganja to omogoča, je lahko tudi zelo dobro. Omogoča, da na stojna mesta obesimo še dodatni izoliran kabelski snop, s čimer omrežje, ko je to potrebno, npr. zaradi priključitve večjega odjemalca ali razpršenega vira, na hitro ojačamo. Marsikje, npr. v ZDA in na Japonskem, je večina nizkonapetostnega omrežja v zračni izvedbi. Pri vkopavanju pa je potrebno pridobiti potrebna soglasja, povzroča se gospodarska škoda (kot npr. rezanje in preplastitev na novo asfaltiranih pločnikov in cestišč), posledično pa so tudi višje investicije.
Tako kot je potrebno menjavati dotrajane drogove, se dogaja tudi, da so zemeljski kabli pretrgani in je potrebno izdelati kabelske spojke. Tak kabel ni več popolnoma enakovreden tistemu v enem kosu.

V kakšnem stanju je na širšem mariborskem območju distribucijsko omrežje?

Stanje omrežja na mariborskem območju je v primerjavi s primerljivimi drugimi območji na približno enaki, dobri ravni. Zagotovo pa bo zaradi novih izzivov v elektrifikaciji (integracije obnovljivih virov, vse večjega števila električnih vozil in toplotnih črpalk, …) v naslednjih letih potrebno pospešiti vlaganja. Posebej velik izziv pa bo hkrati tudi v poenostaviti načina umeščanja elektroenergetskih naprav v prostor, brez česar ocenjujemo, da ne bo potrebnega pospeška.

Ko se pomikamo iz urbanih naselij, se stanje slabša, razen tam, kjer so se v preteklosti pojavile priložnosti, da smo, skupaj z ostalimi deli, kot je npr. gradnja kanalizacije ali pločnikov, omrežje obnovili, posodobili oziroma ga vkopali v zemljo.

Ko se pomikamo iz urbanih naselij, se stanje slabša, razen tam, kjer so se v preteklosti pojavile priložnosti, da smo, skupaj z ostalimi deli, kot je npr. gradnja kanalizacije ali pločnikov, omrežje obnovili, posodobili oziroma ga vkopali v zemljo. Zaradi tega so stroški nižji, cest ni potrebno večkrat prekopavati in uporabniki so zadovoljni. Na širšem lenarškem območju smo npr. v zadnjih nekaj letih opravili precej obnov, kar pa ne pomeni, da je obnova zaključena. Tudi na Pohorju smo po žledu večji del omrežja usposobili za varno obratovanje, za celovito obnovo pa ni dovolj sredstev, pa tudi število zaposlenih ni dovolj visoko, da bi zmogli opraviti vse, kar je potrebno v kratkem času. Trenutno za to, da ima več kot 222 tisoč števčnih mest oskrbo z električno energijo skrbi 776 sodelavcev.

Zato je pri tem izjemno pomembno tudi sodelovanje z vami. Če zaznate dotrajan oziroma povešen steber ali kakšno drugo težavo, recimo, da se kdo s kmetijskim strojem nenamerno zaleti v steber nizkonapetostnega razvoda, nam to sporočite.

Koliko bo ukrep nižanja omrežnine vplival na investicijske načrte in vlaganja? Kaj to pomeni v številkah?

Večino denarja, ki ga bomo imeli letos na voljo, bomo uporabili za vzdrževanje obstoječe elektroenergetske infrastrukture. Za leto 2022 smo za investicije sicer načrtovali dobrih 33 milijonov evrov, vendar se sedaj ta vir, zaradi trimesečnega izpada sredstev od omrežnin, zmanjšuje na okoli 19 milijonov evrov. Da bomo iz tega dobili kar največ, bo potrebno vsak evro, ki nam je na voljo, ne dvakrat, temveč trikrat obrniti, preden ga bomo nekam vložili. Preživeti bo potrebno brez omrežninskih prihodkov.

Se bo zaradi nižje omrežnine zmanjšal tudi načrtovani dobiček?

V letu 2022 v Elektro Maribor ne bo dobička, temveč izguba, in to na račun več kot 15 milijonov evrov izpada iz naslova omrežninskih prihodkov. Če ne bo drugače, bomo letošnje poslovno leto končali z izgubo, kar pomeni, da naslednje leto sredstev iz naslova dobička ne bomo mogli reinvestirati. Govorim o izgubi v višini več kot 2 milijona evrov. Potrebno je namreč povedati, da ustvarjenih dobičkov s preteklih let podjetje nima nikjer naloženih. Ta sredstva se porabijo za poplačilo kreditov, za izplačilo dividend delničarjem, med katerimi je največji delničar država, ostalo pa se reinvestira, na osnovi česar nam je zagotovljen donos.

Nam lahko konkretno poveste, na katerih območjih letos predvidevate vlaganja v omrežja?

V tem trenutku oblikujemo načrt investicij glede na omejena finančna sredstva, ki so na voljo. Potrudili se bomo, da nobeno območje ne bo zapostavljeno.

Kako boste reševali zaostanke na področju izdaje soglasij za priključitev samooskrbnih virov?

Zaostanke že rešujemo in smo jih tudi bistveno skrajšali. Opravili smo več notranjih prerazporeditev dela in vključili tudi zunanjo pomoč, predvsem študente. Sejno sobo smo preuredili v nova delovna mesta, izkoriščamo tudi prazen prostor v pisarnah. Prav tako smo poiskali druge digitalizirane informacijske rešitve, ki bodo olajšale, poenostavile in skrajšale izdajo soglasij v povezavi s prejetimi vlogami za razpršene vire. Vse to je zaenkrat predvsem gašenje požara, sistemska rešitev je postavljena med prioritete za tekoče leto. Stremimo k temu, da bomo sprejem vlog za razpršene vire popolnoma digitalizirali, prav tako bomo, da ne bi prejemali nepopolnih vlog, uvedli sistem avtomatskih kontrol. Na drugi strani pa bi skozi povečanje spoznavnosti omrežja (digitalizacija, napredni merilni sistemi, ustrezna obdelava) bistveno skrajšali izdelavo projektne naloge, s pomočjo katere pridemo do podatka, ali je želeno moč razpršenega vira mogoče priključiti v določeni priključni točki ali ne.
Ugotavljamo, da se vedno več uporabnikov odloča za sprejem nižje priključne moči, kar omogoča pod določenimi pogoji in rešitvami optimalno delovanje sistema, ki ima, glede na osvetlitev, bistveno manj konic.

Kljub vsem prizadevanjem in virom, ki smo jih vložili v to, pa se število prejetih vlog drastično povečuje.

Kljub vsem prizadevanjem in virom, ki smo jih vložili v to, pa se število prejetih vlog drastično povečuje. Razlog je v enormnem povečanju cen električne energije, prav tako pa vojna v Ukrajini vpliva na višje cene zemeljskega plina in nafte. Naj pa ob tem povem, da domače sončne elektrarne niso samooskrbni viri v pravem pomenu besede. Resnična samooskrba bi bila v primeru kombinacije fotovoltaike z ustrezno kapaciteto baterijskega hranilnika. Takrat bi bil uporabnik (lahko celo) ločen od omrežja in dejansko samooskrben. Zdaj pa baterijo predstavlja omrežje, kamor uporabnik tudi vrača viške pridelane električne energije. Če bi imeli v omrežju druge oblike hranilnikov, kot so recimo prečrpovalne hidroelektrarne (ena se načrtuje na območju Kozjaka), bi to olajšalo življenje z razpršenimi viri.

Kako pa naj ravnajo tisti, ki zaradi premajhne kapacitete distribucijskega omrežja ne morejo vzpostaviti samooskrbnega sistema?

Omrežje v preteklosti ni bilo projektirano, da bi vanj vrivali razpršeno generirano električno energijo. Načrtovano je bilo z namenom, da se energija prenese iz transformatorske postaje do uporabnika. Samooskrba pomeni, da bi si naj uporabnik sam zagotovil (seveda je trend v obnovljivih virih, kot so sonce, veter, voda) takšno proizvodnjo električne energije, ki jo tudi sam porabi. Hkrati pa bi moral za čas, ko nima proizvodnje (ne sije sonce, ne piha veter, ne teče voda), zagotoviti tudi primerno hrambo lastne proizvedene energije. Ta »hranilnik« je sedaj distribucijsko omrežje, ki pa ima seveda svoje omejitve.

V letu 2021 smo imeli na območju Elektro Maribor 5.412 razpršenih proizvajalcev, med njimi jih je bilo 4.062 samooskrb.

Ko vrivamo električno energijo, morajo biti za to v omrežju zagotovljene primerne napetostne razmere, česar pa pogosto v primeru daljših nizkonapetostnih izvodov iz transformacijskih postaj ni. V razviti Evropi je med transformatorsko postajo in uporabnikom povprečna razdalja približno 500 metrov, na območju Elektra Maribor je ta razdalja lahko tudi 2 kilometra in več. Območja, kjer omrežje ne dopušča vrivanja razpršene električne energije, so umeščena v razvojni načrt, katerega realizacija je odvisna od razpoložljivih denarnih sredstev in uspešnosti procesa umeščanja v prostor.
V letu 2021 smo imeli na območju Elektro Maribor 5.412 razpršenih proizvajalcev, med njimi jih je bilo 4.062 samooskrb. Od lokalnih proizvodnih virov smo prevzeli 344 gigavatnih ur, kar je 0,8 odstotka več kot leta 2020. To predstavlja 14 odstotkov vse energije v sistemu.