Dr. Elko (Gabrijel) Borko je znano ime v Mariboru in širše. Vrsto let je vodil kliniko za ginekologijo v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor in bil profesor na medicinski fakulteti v Ljubljani in Mariboru. Je član Združenja ginekologov in porodničarjev Slovenije in zaslužni profesor Univerze v Mariboru. Klub svojim 88 letom je še vedno predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva in častni član Znanstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije. Je eden izmed soustanoviteljev mariborskega univerzitetnega kliničnega centra in tukajšnje medicinske fakultete, kjer je bil prvi predsednik akademskega zbora. Za svoje delovanje v zdravstvu je prejel številna odlikovanja in priznanja, med drugim tudi srebrni častni znak svobode Republike Slovenije.
Njegova družina je bila leta 1941 izgnana v Srbijo
V luči današnjega praznika, dneva upora proti okupatorju, je prav posebej zanimiva njegova življenjska zgodba. Rojen je bil leta 1934 v Mariboru, njegov oče je bil profesor slovenščine, mama gospodinja, po poklicu sicer učiteljica ročnih del. Imel je še sestro, v času izgnanstva družine pa se je rodil še njegov brat. Kot pravi dr. Borko, se začetka druge svetovne vojne, kljub temu, da je bil takrat še otrok, dobro spominja. “Spominjam se velikih demonstracij, ki so v Mariboru potekale 27. marca leta 1941. Bučna povorka, ki se je vila po Cankarjevi ulici, me je zbudila, nakar sem jo opazoval, kako gre po današnji Partizanski cesti proti Grajskemu trgu. 6. aprila 1941, ko se je na Slovenskem začela vojna, smo šli z butarami v cerkev. Mama nam je takrat povedala, da se začenja vojna, v mestu pa se to še ni posebej poznalo.”
Ko so potrkali pri nas, smo morali takoj vstati, mama je razgrnila ponjavo, v katero je nametala najnujnejše stvari, saj smo morali v pol ure zapustiti stanovanje.
“Spomnim se tudi 5. junija leta 1941, ko so Nemci ponoči prišli v naše stanovanje v Cankarjevi ulici. Zbudil sem se že pred njihovim prihodom, saj so trkali tudi na vrata drugih stanovanj v naši ulici ter pobirali cele družine in jih s kamioni odpeljali v izgnanstvo. Ko so potrkali pri nas, smo morali takoj vstati, mama je razgrnila ponjavo, v katero je nametala najnujnejše stvari, saj smo morali v pol ure zapustiti stanovanje. Spomnim se, da sem hotel s seboj vzeti žogo, ki se je skotalila pod posteljo. Nakar jo je vzel nemški vojak, jo izpraznil in jo dal med ostale stvari. S kamioni smo se nato odpeljali v Melje, kjer je v spomin izgnancem postavljen tudi spomenik. Po dolgem hodniku smo prišli do obokanih kletnih prostorov, kjer smo preživeli noč. Vem, da smo ležali na slami. Tam smo se tudi srečali z očetom, ki so ga Nemci zaprli že prej. Naslednji dan so nas naložili na kamione in nas odpeljali do Slovenske Bistrice. Tam smo morali na živilske vagone, ki so nas odpeljali proti Srbiji. Spomnim se številnih zastav Rdečega križa v Zagrebu in Sarajevu in pesmi: Oj zdaj gremo, nazaj še pridemo.”
Po osvoboditvi so se vrnili v močno porušen Maribor
Osnovno šolo je naš sogovornik končal v srbskem Prokuplju, kjer so jih, kot pravi, bratsko sprejeli. “V Prokuplju je bilo ob našem prihodu že nekaj slovenskih družin. Že prvi dan nas je pozdravil župan, nakar so nam dodelili kletno stanovanje, naši srbski sosedje pa so nam prinesli pohištvo in ostale stvari. Kmalu pa so stvari postale nevarne, saj so Bolgari zasedli Srbijo in se s partizani spopadali v uličnih bojih. Takrat se spomnim, da je sestra zbolela, imela je hudo drisko, in je morala nujno pojesti mlečni riž. Zato sva se z mamo, ko je streljanje nekoliko zamrlo, le stežka prebila do lokalnega trgovca, pri katerem sva naprosila za nekaj riža. Sicer pa imam na tisto obdobje, zlasti na čas obiskovanja osnovne šole lepe spomine.”
Po osvoboditvi se je družina vrnila v Maribor. Maja leta 1945 se je domov najprej odpravil Elkov oče, junija pa še ostali. Naleteli so na močno porušeno mesto. “Ko smo se v živinskih vagonih pripeljali po nasipu, je sestra začela jokati in je dejala mami, da ne gre v te ruševine.”
“Izselili so nas zato, ker smo bili zavedni Slovenci”
In zakaj je bila Borkova družina izseljena? “Po prevratu leta 1919 se je nekaj Nemcev iz Maribora izselilo, tisti, ki so delovali proti novi jugoslovanski oblasti, pa so bili izgnani. Še vedno pa je ostala zelo močna nemška manjšina, ki je bila seveda Hitlerju ob njegovem prihodu v Maribor naklonjena. Zame je bil največji šok leta 1941, ko so ob prihodu Nemcev moji sošolci znali nemško, ker so verjetno ta jezik govorili doma, sam pa sem govoril slovensko. Nosili so irhaste hlače, bele dokolenke in na veliko izobešali nemške zastave s kljukastimi križi. Izselili so nas torej zato, ker smo bili zavedni Slovenci, oče je bil profesor slovenščine. Naj omenim mamino prijateljico, ki je z družino živela na Smetanovi ulici. Njen mož je bil nemško nastrojen in imel spisek tistih, ki jih bodo izselili. To nam je kmalu povedala njegova žena, mi sprva tega nismo verjeli, saj se je govorilo, da bodo izselili le tiste, ki so se v Maribor preselili po letu 1918. Večinoma je šlo za Primorce. Vendar ni bilo tako, izselili so vse intelektualce, zavedne Slovence, duhovnike, … V okviru prvega transporta 6. junija so v Srbijo odpeljali okoli 300 ljudi, še več pa v nadaljevanju,” je nam še povedal dr. Elko Borko.
V okviru prvega transporta 6. junija so v Srbijo odpeljali okoli 300 ljudi, še več pa v nadaljevanju.
Na vprašanje, ali se spominja prihoda Hitlerja v Maribor, aprila 1941, dr. Borko odgovori: “Tega se ne spominjam, vem pa, da je prišel do Glavnega trga in do mostu, nikoli pa ni prečkal Drave. Sam se tudi ne spominjam prve uporniške akcije, ko so skojevci v Mariboru sežgali dva nemška avtomobila, je pa stric kasneje povedal, da so dva dni za tem dogodkom Nemci zablokirali območje okoli Astorie, polovili mladince in jih odpeljali v meljsko kasarno. Tam pa so jih z namenom, da bi povedali, kdo je sodeloval v akciji sežiga avtomobilov, tako pretepali, da so kričali od bolečin. Po nekaj dneh so jih izpustili, obljubiti pa so morali, da o tem ne bodo govorili. In pri tem je zanimivo, da so se tega, ko sem jih kasneje srečeval, tudi držali.”
Med nemško manjšino v začetku druge svetovne vojne v Mariboru in današnjimi Rusi, ki živijo v Ukrajini, vidi vzporednice
Kako pa naš sogovornik komentira aktualno vojno dogajanje v Ukrajini? “Nemško manjšino v Mariboru pred drugo svetovno vojno, ki je leta 1941 hitro prešla na Hitlerjevo stran, bi lahko primerjali s številnimi Rusi, ki živijo v Ukrajini. Verjetno to situacijo sprejemajo podobno kot nemška manjšina v času začetka druge svetovne vojne. Vemo, da je bila Ukrajina stoletja pod okriljem Rusije. Vsi ukrajinski begunci praktično govorijo rusko ali angleško. Vsaj tako vidimo na televiziji. Tam je veliko Rusov, so mešani zakoni, tako da zanje to ni lahka stvar. Nasploh se premalo oziramo na zgodovinska dejstva; Srbi si še vedno želijo Kosovo, mi objokujemo Koroško, ki smo jo izgubili.”
Dr. Borko zaključuje, da je za izgnance današnji praznik, dan upora proti okupatorju, zelo pomemben datum, ko se spominjajo, da so bili pregnani iz Maribora.
