Letos bo Cerkev na Slovenskem bogatejša za tri novomašnike. Eden, Klemen Gartner, prihaja z območja Nadškofije Maribor, natančneje iz župnije Sveti Križ nad Mariborom, ki spada v krajevno skupnost Bresternica – Gaj in je v soupravi Župnije Kamnica. V duhovnika bo posvečen 29. junija v mariborski stolnici, na praznik svetih apostolov Petra in Pavla, novo mašo bo imel 9. julija ob 10. uri v domači župniji na Svetem Križu.

Klemen Gartner je bil rojen leta 1997 v Mariboru. Osnovno šolo je obiskoval v Kamnici, nato pa šolanje nadaljeval na Škofijski gimnaziji A. M. Slomška v Mariboru. Po maturi je vstopil v Bogoslovno semenišče v Ljubljani in študiral na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Študij teologije je po dveh letih nadaljeval v Rimu na Papeški univerzi Gregoriani in ga uspešno zaključil. Aktivno govori angleški, nemški in italijanski jezik. Od jeseni leta 2021 je del ekipe Zavoda Antona Martina Slomška, kjer opravlja naloge duhovnega asistenta v različnih organizacijskih enotah. Leta 2022 je prejel diakonsko posvečenje. Ob koncih tedna je pastoralno aktiven v župniji Maribor-Pobrežje. V nadaljevanju je odgovoril na nekaj naših vprašanj:

Kdaj in na kak način ste začutili klic po duhovništvu? Ste pri odločitvi kakorkoli oklevali, ali ste se odločili hipoma?

Ne gre za to, da sem se za to odločil, recimo v nekem določenem dnevu ali tednu. Vse od otroštva sem živel in živim zelo polno življenje. Rad sem bil aktiven na različnih področjih, imel sem veliko hobijev in bil v stiku z različnimi ljudmi. Moji starši so mi omogočali različne reči in gradili zelo spodbudno okolje za življenje. Lahko bi rekel, da sem bil deležen naklonjenosti, sprejemanja in ljubezni. Vseskozi je bila del mojega življenja tudi vera, ki je odnos z Bogom. To ne pomeni, da je bila vera nekaj posebnega, tudi ne, da so me starši prigovarjali k molitvi, nikakor in nikoli me niso silili, niti pretirano vabili k duhovnemu življenju. Ne, živeli smo normalno življenje in vera, molitev in duhovno življenje so bili kot sol v kuhinji.

Po srednji šoli sem se vprašal, kaj želim narediti iz svojega življenja. Deležen sem bil toliko dobrega od svojih bližnjih in tudi sam bi rad delal dobro. Razpoznal sem, da je vse dobro pravzaprav dar Boga in to dobroto želim deliti dalje. Verjamem, da lahko to najbolje počnem kot rimokatoliški duhovnik.

Kako so vašo odločitev sprejeli starši in sorodniki?

V veliko veselje mi je bilo, ko sem od svojih staršev slišal besede: »Če misliš, da boš v tem srečen, te podpirava. Če pa si premisliš, se lahko vedno vrneš.« Ta drža staršev, da človeku notranjo svobodo in podporo hkrati. Danes se vse pogosteje zdi, da svet, v katerem živimo, starše žene k pretiranemu spodbujanju otrok. Ta krožek, tisti trening, ona aktivnost, … S tem ne mislim, da je bolje, če otroci niso aktivni, a zdi se, da starši v vseh mogočih aktivnostih svojih otrok izžarevajo svoje ambicije. Tako imamo dvojni paradoks; na eni strani zelo veliko otrok, ki so prepuščeni samim sebi in pametnim telefonom, in otroke, ki so prepuščeni vsakovrstnim ambicijam svojih staršev. Vse težje pa starši v sodobnem svetu najdejo ravnovesje med učenjem, vzgojo, aktivnim preživljanjem časa in prostim časom v krogu družine.

Drža, ki sta mi jo ob moji odločitvi za duhovniški poklic pokazala starša, pa se mi zdi ključ vzgoje – da bi bili otroci srečni. Če bodo srečni, bodo tudi uspešni in vse, kar pride ob tem.

Kako se pripravljate na posvetitev v duhovnika 29. junija?

Žal vas moram z odgovorom nekoliko razočarati, saj nisem tipični novomašnik. Duhovno sem se na duhovniško posvečenje seveda pripravil, opravil sem duhovne vaje (to pomeni nekaj dni bolj intenzivne molitve in premišljevanja), pripravil sem se, tudi formalno opravil pogovor z nadškofom in vse postopke, ki so s tem povezani. Sama izvedba mašniškega posvečenja pa je v rokah drugih ljudi. Na eni strani so tukaj sodelavci obeh mojih domačih župnij – Kamnica in Sv. Križ nad Mariborom, posvečenje pripravlja tudi ekipa stolne župnije in seveda ožji sodelavci nadškofa, saj gre za škofijski dogodek.

9. julija boste imeli v domači župniji na Svetem Križu novo mašo. To je za župnijo zagotovo velik dan. Kako bo potekala svečanost?

Tudi organizacijo nove maše prepuščam Župniji Sv. Križa nad Mariborom. Ljudje so izjemno dobrosrčni, vem, da se znajo odlično organizirati, ter tudi, da so požrtvovalni. Nova maša – prva sveta maša, ki jo vodi novo posvečeni duhovnik, je najprej dogodek zahvale Bogu za njegovo dobroto, nato pa tudi dogodek veselja in medsebojnega srečanja. O tem, kako bo potekala svečanost pa se lahko prepričate sami, če pridete v nedeljo, 9. julija, ob 10.00 na Gaj nad Mariborom, kjer bo sveta maša v župnijski cerkvi. Vabljeni.

Želite kot duhovnik delovati v domači župniji ali drugje? Kakšne načrte imate, koliko pri tem upoštevajo vaše želje?

Običajno duhovnik ne deluje v svoji domači župniji. Pri nalogah, ki so zaupane duhovnikom, gre za avtonomno odločitev nadškofa. Seveda vsak, tudi sam povem svoje mnenje, a odločitev je na koncu v rokah nadškofa. On je tisti, ki pozna celostno sliko različne potrebe in priložnosti. Katoličani verjamemo, da se tudi po odločitvah škofov razodeva Bog.

Na kak način boste vero približali mladim? Boste morda ubrali podobne načine kot Martin Golob?

Martin Golob je dar in svojevrsten fenomen slovenskega prostora. Sam zagovarjam stališče, da smo si ljudje različni. Vsak človek je dragocen in ustvarjen po Božji podobi. Enim bolj leži to, drugim ono. Ljudje imamo različna zanimanja in talente. Duhovniki tukaj nismo nobena izjema. Vsak duhovnik je močan na kakšnem področju, vsakega duhovnika je Bog obogatil z določenimi darovi. Mislim, da je prav, da vsak deluje in nagovarja ljudi za vero v Jezusa Kristusa s pomočjo tega kar je, s pomočjo svojih darov in talentov.

Kar se pa tiče splošne usmeritve, pa ocenjujem, da bo Cerkev v prihodnje morala ubrati tri ključna področja: prvi in najpomembnejši je osebni stik z ljudmi. Že zaradi vse manj vernikov bodo odnosi v župnijah postali še bolj osebni. To vidim kot izjemno priložnost za rast vere, zaupanja in dobrote. Ravno ti pristni odnosi, ki jih gradimo in jih bomo gradili okoli Jezusa Kristusa, bodo katoličane delali drugačne od drugih. Drugo področje bo šolstvo. Vsak, kdor ima količkaj stika s šolo, ve, da je ta v hudi krizi. Nove tehnologije, težave v družinah, hitro spreminjajoči se svet, razhajanja pri vprašanjih vzgoje in še kaj predstavljajo ključen problem šolstva na Zahodu na vseh stopnjah. Katoliška Cerkev se je vse od svojih začetkov ukvarjala z vzgojo in izobraževanjem ter s pomočjo tega oznanjala Jezusa Kristusa in ljudem vlivala upanje. Tudi za prihodnost je ključno, da se Cerkev ponovno še intenzivneje posveti šolstvu z obstoječimi in novimi šolskimi ustanovami. Zaradi svojega specifičnega pogleda na človeka bo lahko namreč dajala edinstvene odgovore na prihodnje vzgojne izzive.
Tretje področje pa je pomoč ubogim. Tukaj ne mislim le na Karitas, ki že odlično deluje, ampak tudi na pomoč bolnim in ostarelim. Jezus Kristus je namreč posebno pozornost namenjal ubogim vseh vrst. V prihodnje je to ključna naloga tudi za slovensko Cerkev – in tukaj mislim na konkretne zdravstvene, humanitarne in varstvene ustanove.

Je bila odločitev odpovedati se družini (partnerici in otrokom) ena težjih v vašem življenju?

Ena lažjih gotovo ni bila.

Letos boste duhovniško posvečenje prejeli le trije kandidati. Ste edini v Nadškofiji Maribor. Kakšni so razlogi, da se tako malo mladih odloča za duhovniški poklic?

Ocenjujem, da je do neke mere pri pomanjkanju zanimanja za duhovniški poklic to pravzaprav del splošnega trenda. V naši družbi manjka tudi zdravstvenih delavcev, strokovnjakov v industriji, v zadnjem času tudi učiteljev. Gre za to, da je vedno manj ljudi, družba se stara, kar zaznavamo na različnih področjih. Ocenil bi, da kot civilizacija preprosto nismo odprti za življenje. V naši Sloveniji manjka življenje, veselja do življenja in življenjske sile. Razlogov za to je več, a to je problem, ki bi ga bilo potrebno nujno nasloviti na sistemski ravni. Del tega trenda je tudi pomanjkanje duhovniških poklicev.

Ob tem pa je potrebno priznati, da je razlog za pomanjkanje duhovnikov najverjetneje tudi vedno manj vere, nižanje števila vernih pa tudi določanje notranje težave v Cerkvi, ki so izbruhnile kot afere in so zares žalostne in nedopustne. A na koncu se mi zdi, da duhovnikov ne bo zmanjkalo, saj ne gre za poklic, kot so drugi poklici, ampak za dar od Boga.