Seznam projektov, ki v Mariboru in okolici ostajajo neuresničeni ali delno realizirani, je dolg. Skorajda vsak župan je v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih obljubil kaj, česar potem ni mogel izvesti. V nadaljevanju smo pripravili pregled nekaterih nasedlih mariborskih projektov, ki niso bili realizirani, bodisi zaradi pomanjkanja denarja, volje ali preprosto zaradi preobsežnosti.

Pozabljeni megalomanski načrt za desni breg Drave

Megalomanska investicija, o kateri je leta 2007 govoril tedanji mariborski župan Franc Kangler, je eden izmed obljubljenih, a nikoli uresničenih projektov. Gre za gradnjo ene najvišjih stolpnic v Sloveniji, ki naj bi stala ob Titovi cesti, imela pa bi približno 30 nadstropij. Obljubljali so, da bosta na vrhu vrtljiva restavracija in razgledna ploščad. Omenjalo se je celo, da naj bi se Maribor ponašal s kar dvema stolpnicama, nekakšnima dvojčkoma. V medijih smo lahko prebrali, da je bila tedanja vizija Mestna občina Maribor, da bi na železniškem trikotniku na desnem bregu reke Drave pri trgovskem centru Europark zaživel nekakšen “mariborski Manhattan”, in sicer 177.000 kvadratnih metrov stanovanjskih, poslovnih, kongresnih in hotelskih površin. A gospodarska kriza je močno zarezala v načrte in kljub cvetočemu projektu le-tega izbrisala z zemljevida Maribora prihodnosti.

Za gradnjo predora in sanacijo ceste v Malečniku še ostaja upanje

Lansko leto je aktualni župan Mestne občine Maribor Saša Arsenovič podpisal protokol za gradnjo predora pod Mariborom, ki bi potekal od Koroškega mostu do Mlinske ceste, pod mestnim središčem, kjer je zaradi zaprte Koroške ceste in Glavnega trga zgoščen promet. Po najbolj optimističnih ocenah bi, glede na napovedi župana, z gradnjo predora lahko pričeli leta 2024.

Krajani Malečnika še vedno nestrpno čakajo na že pred leti s strani države obljubljeno sanacijo Malečniškega mostu in obnovo državne ceste skozi Malečnik. Vmes je Mestna občina Maribor, ker mora do določenega roka porabiti zagotovljena evropska sredstva, pristopila k gradnji kanalizacije v Celestrini. Namesto, da bi oba projekta združili, ju izvajajo ločeno, še več, mestna občina mora na lastne stroške zakrpati asfalt, ki so ga prekopali ob kanalizacijskih delih. Vmes se je v Malečniku sprožil še zemeljski plaz, ki bi ga bilo prav tako smiselno sanirati skupaj z obnovo državne ceste.

Maksova luknja, sežigalnica, črpalna hidroelektrarna

Še ena žalostna zgodba je vezana na tako imenovano Maksovo luknjo. Na zemljišču na Ruški cesti je bila najprej načrtovana gradnja kulturnega centra Maks ter nove umetnostne galerije. Nato kupil kuvajtski poslovnež, ki je želel tam zgraditi ameriško univerzo, a je kasneje spremenil načrte. Zadnja obljuba je bila gradnja 140 stanovanj prostorov za javne programe in garaže s 300 parkirišči zasebnega investitorja na »mariborskem Manhattnu«.

Zgodba z dolgo brado je projekt sežigalnice v Mariboru. Lokacija za termično obdelavo odpadkov na Teznu ob obstoječi sortirnici odpadkov je načrtovana že od leta 2010 dalje, kar je bilo tudi opredeljeno v dokumentu identifikacije investicijskega projekta (DIIP) za izgradnjo objektov za termično predelavo odpadkov z energetsko izrabo v Ljubljani in Mariboru, ki ga je pripravilo ministrstvo za okolje in prostor že leta 2011. Še v začetku lanskega leta je župan Arsenovič sežigalnico postavljal na mesto ene izmed prioritet tokratnega mandata, v Listi za pravičnost in razvoj so medtem, če bo projekt umeščen v občinski prostorski načrt, napovedovali celo zbiranje podpisov za referendum.

Leta 2013 je bila ustavljena 400-milijonska naložba v Črpalno hidroelektrarno Kozjak, ki so jo izvajale Dravske eletrarne Maribor (DEM). Nadaljevanje projekta se je sicer lani pospešilo. V Dravskih elektrarnah so povedali, da zaradi potreb po odzivnosti elektroenergetskega sistema, potreb po dobavi električne energije na trgu ter nenazadnje potreb po takšni proizvodni enoti zaradi zanesljivosti omrežja glede na nove porabnike (toplotne črpalke, klimatske naprave, e-mobilnost …) in nove proizvodne enote iz obnovljivih virov, ki predstavljajo nestanovitne izvore. Gre za 440 MW proizvodno enoto državnega pomena, ki bi lahko, če verjamemo obljubam, stala do konca tega desetletja.

Sreče nimamo niti z letališčem niti z avstrijsko Magno

Številne obljube so bile tudi okoli mariborskega letališča. Še največje v času županovanja Andreja Fištravca, ki je v letu 2017 obljubljal, da naj bi Letališče Edvarda Rusjana Maribor postalo najpomembnejši zračni pristan v državi, večji od brniškega. Tedanji nizozemsko-kitajski kupci so napovedovali vzpostavitev kar 11 rednih kitajskih linij. Leta 2028 bi po tedanjih obljubah našteli že več kot dva milijona potnikov in 160.000 ton odpremljenega tovora. Nič od naštetega se seveda ni uresničilo. Leta 2021 se je govorilo o gradnji multimodalnega logističnega centra Smart Hub Maribor, nazadnje pa smo slišal ideje, da naj bi na letališču vzpostavili center za vzdrževanje letal, pa letalsko šolo za usposabljanje letalskih mehanikov in vzdrževalcev letal.

V nabor nasedlih projektov bi lahko uvrstili tudi Magno Steyr, ki je sicer v Hočah leta 2019 sprva uspešno postavila tovarno, zagnala lakirnico, a jo je bila primorana naslednje leto zaradi covida ustaviti. Večino delavcev so sicer takrat poslali na čakanje oziroma so jim ponudili delo v Gradcu. Letos so iz multinacionalke sporočili, da bodo zaradi razmer na trgu in trenutnih potreb kupcev lakirnico prestavili v Gradec, v slovenski proračun pa vrnili 18,6 milijona evrov subvencije in še 3,6 milijona evrov obresti.