Most, ki je v času stare Jugoslavije spadal med največje tovrstne mostove v takratni skupni državi, še danes povezuje oba bregova Drave. Govora je seveda o Titovem mostu. Zgrajen je bil po načrtih Borisa Pipana in sodelavcev med leti 1961 in 63.
Po dveh letih gradnje so leta 1963 odprli nov cestni most prek Drave v Mariboru, ki je mestu predstavljal veliko pridobitev. Z mostom in magistralo ter dovoznimi cestami na levem in desnem bregu reke je Maribor dobilo novo prometno ureditev in s tem tudi novo podobo.
Titovemu mostu so se zgodovinarji in arhivisti posvetili že ob njegovi 45 obletnici. V ta namen je Pokrajinski arhiv Maribor leta 2003 pripravil katalog “Kako so gradili Titov most”, ki so ga nam dali na voljo, da dobimo vpogled, kako je most nastal in kako je spremenil štajersko prestolnico.
Kot je za nas pojasnila direktorica Pokrajinskega arhiva Maribor Nina Gostenčnik, dobo letos avgusta postavili razstavo o gradnji Titovega mostu na 10-ih panojih na Glavnem trgu v Mariboru, skupaj z razstavo o gradnji Glavnega mostu, ki bo prav tako obsegala 10 panojev.
Gradnjo mostu dokumentira čez 400 fotografij
V katalogu je med drugim navedeno, da nastanek mostu dokumentira več kot 400 fotografij, ki kronološko pričajo o pripravah na gradnjo, rušitvi objektov, potek del, zaključek in seveda otvoritev Titovega mostu.
Prizadevanja o gradnji novega cestnega mostu čez Dravo segajo v 50. leta 20. stoletja, saj je bil Stari most zaradi zgoščenega prometa zelo obremenjen. Stari most je bil tudi edini z večjo nosilnostjo za bližnjo in daljno okolico Maribora. Rešitev je tako predstavljala gradnja novega mostu. Priprave za gradnjo so pospešeno stekle leta 1959.
Levo obrežje Drave z vrisano traso mostu, fotografija, 1959, ( PAM, Okrajni ljudski odbor Maribor 1955-1965, Aš 2452, Investicijski program mostu čez Dravo v Mariboru, projektant Komuna Projekt Maribor, junij 1959)
O novem mostu je razpravljal Svet za komunalne zadeve in urbanizem pri Okrajnem ljudskem odboru Maribor, ki je pripravil tri možne lokacije, kjer bi bodoči most lahko stal. Prva je bila Ulica Vita Kraigherja in Ulica talcev na levem bregu in med bolnišnico in Kazensko poboljševalnim domom Maribor (KPD) na desnem bregu. Drug predlog je bil smer v osi za KPD in Cvetlična ulica, tretji pa Mlinska ulica in ob železniški progi s priključkom na križišče Tržaške ceste in Ptujske ceste. Na koncu je padla odločitev, da bo nov prometni most zgrajen na lokaciji ena, ta možnost je bila namreč najbolj ugodna.
V most so vgradili 9.152 kubičnih metrov betona, 225 ton žice in 464 ton betonskega železa.
“S pripravljalnimi deli so pričeli 26. oktobra 1961, trajala so 59 dni. Promet na Pobreški cesti je bil ukinjen in preusmerjen preko Tržaške ceste v Nasipno ulico. Na desnem bregu so uredili betonarno, separacijo, laboratorij in skladišče cementa. Na levem bregu so imeli tesališče, železokrivnico, skladišče, naprave za izdelavo kablov in pisarno. Uporabljali so naravni gramoz iz gramoznice na Pobrežju in portland cement PC 250 in PC 350 iz Trbovelj,” je v katalogu zapisala Sabina Lešnik.
Nosilnost mostu je bila testirana z 48 naloženimi tovornjaki
Sicer je v času del zaradi rušenja nekaterih objektov v bližini prišlo do zamika, a 11. septembra 1963 so delavci končno premostili reko. Tako so glavna dela bila končana do konca tistega leta.
Do zapletov pri delu pa ni prišlo zgolj zaradi rušenja stavb, ampak tudi, ker so delavci v času izkopavanja naleteli na dve neaktivirani letalski bombi, ki sta se nahajali med bolnico in KPD, v Ulici kneza Koclja.
Promet je stekel že oktobra 1963, obremenilno preizkušnjo pa so opravili mesec kasneje, in sicer s polnimi tovornjaki: “Obremenilno preizkušnjo mostu so izvedli novembra 1963. Kot obtežbo so uporabili 48 naloženih kamionov skupne teže ca. 520 ton. Obtežilna preiskava je pokazala, da je elastično delovanje mostu v skladu s predpostavkami statičnega računa.”
In tako je most prišel do svojega imena
Po dokončanju glavnih del je sledila slavnostna otvoritev. Ta se je odvila dan pred dnevom republike, torej 28. novembra 1963 ob 10. uri. Otvoritve so se udeležili najvidnejši predstavniki republiških, okrajnih in občinskih organov ter predstavniki raznih organizacij in podjetij. Most je svečano odprl Vlado Kadunc, član republiškega izvršnega sveta. Na otvoritvi so poudarili, da je novi most največji objekt, ki ga mesto dobilo po 2. svetovni vojni. Kljub slabemu vremenu se je slovesnosti udeležilo veliko Mariborčanov in Mariborčank.
Prvotno se most ni imenoval Titov most. Šele leta 1972, ko je Skupščina občine Maribor na seji občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti sprejela sklep, je bil most poimenovan po nekdanjem jugoslovanskem predsedniku Josipu Brozu Titu.
Titov most: Urbanistični in tehnični podvig
Betonski most, ki je rešil težavo prometnega zamaška v mestu, ni le velika urbanistična pridobitev, ampak tudi ima tudi velik tehnični pomen.
“Ta stvaritev ni bila velika samo v našem ožjem, slovenskem merilu, ampak tudi z vidika celotnega razvoja mostogradnje na svetu. Osnova za ta uspeh pa ima daljšo zgodovinsko pot in se začne pri gradnji prednapetega betonskega mostu na Ptuju, ki je bil po graditvi šesti na svetu v skupini grednih mostov, medtem ko ocenjujejo, da je bil mariborski most po graditvi med 15. in 20. mestom na svet,” je v katalogu zapisala Eva Pezdiček.
