Svetovni dan brezdomcev nas vsako leto znova spominja, da se soočamo z zelo kompleksno težavo. Kljub aktivnostim v zadnjih desetih letih pa v Sloveniji ostaja vprašanje, kako to težavo rešiti in brezdomcem ponuditi dostojno življenje. Organizacija Brezdomni do ključa, ki združuje razne organizacije ocenjuje, da jih je v Sloveniji več kot 4000, morda celo do 7000, medtem ko jih je samo v Mariboru slabih 600. Opozoriti je potrebno, da Statistični urad podatkov o brezdomcih ne zbira. Le za manjšino teh pa so na voljo tudi prosta mesta v zavetiščih. V Mariboru imamo dva taka zavetišča – Zavetišče za brezdomce CSD Maribor in Zavetišče za brezdomce nadškofijska Karitas Maribor.

Skozi evropsko klasifikacijo ločujemo štiri skupine brezdomcev. Vključujejo tiste brez strehe nad glavo, tiste brez stanovanja, tiste v negotovem bivališču in tiste v neprimernem bivališču. Povprečni slovenski brezdomec je moški, star od 17 do 77 let. Kar polovica vseh ima zaključeno srednjo šolo, velika večina pa jih je v preteklosti imela tudi službo z nekaj več kot dvanajstimi leti delovne dobe.

Ob svetovnem dnevu brezdomcev, ki ga obeležujemo prav danes, 10. oktobra, smo se pogovarjali z dvema mariborskima brezdomcema. Njuni izkušnji sta si med seboj zelo različni. Gospod Miran, ki že pet let biva v zavetišču, je z nami delil svojo zgodbo pod novo streho. Na drugi strani pa imamo gospoda, ki že 30 let živi na ulici in želi tam tudi ostati, dokler mu bo zdravje dopuščalo.

Mariborsko zavetišče za brezdomce

Zavetišče za brezdomce CSD Maribor je odprto 24 ur na dan, 365 dni v letu. Sprejme lahko polnoletne moške in ženske, ki se znajdejo v akutni stiski, brez drugih možnosti za bivanje. Vendar pa imajo tudi oni omejitve glede državljanstva in stalnega prebivališča. Zavetišče poleg strehe nad glavo ponuja številne storitve, vključno s prehrano, vzdrževanjem osebne higiene, delovnimi dejavnostmi in pomočjo pri urejanju statusnih vprašanj ter reintegraciji v skupnost. Trenutno je v zavetišču uradno na voljo 24 postelj in pa dve izredni, ki se uporabljata za nujne primere.

Gospod Miran, star 61 let, je že pet let del mariborskega zavetišča za brezdomce CSD. Pravi, da so ga lepo sprejeli: “Tukaj v mariborskem zavetišču sem zdaj že 5 let. Zakaj sem tukaj pristal raje ne bi povedal. Kar pa moram poudariti pa je, da so me res super sprejeli. So prijazni in uvidevni. Je pa res, da sem tudi sam zelo prilagodljiv. Sam menim, da nisem problematičen. Ne pijem in nisem agresiven.”

Zgodba, polna upanja

Na drugi strani imamo anonimnega sogovornika, ki že 30 let živi na ulici in vztraja, da tako ohranja svojo svobodo. “V zavetišče nočem, ker vem, da tam ne bi zdržal. Tam so drugačni pogoji, imajo določene ure za obroke, za spanje in podobno. Jaz pa nadvse ljubim svojo svobodo,” nam je zaupal.

Mene ne bo noben več komandiral!

Žal pa se je njegova zgodba, kot marsikatera druga, začela polna upanja. Želel si je srečno družino, imel je tudi ženo. Sprva je bilo vse idilično, vendar so se stvari kar hitro spremenile in gospod je ostal brez vsega. Po dramatični prelomnici, ki ga je pustila brez doma in celo dokumentov, je postal brezdomec, ki se je boril za preživetje na ulicah Maribora.

“Po spodleteli zvezi sem se preselil k svoji mami. Dokler mama ni zbolela, je bilo vse super. Po začetku njene bolezni pa so nekega dne, ko mene ni bilo doma, prišle gospodične iz socialne službe. Mama je morala podpisati dokumente, v katerih je bilo navedeno, da so oni njeni skrbniki in posledično lastniki stanovanja. Tako sem jaz, njen sin, ostal brez vsega, tudi brez vseh dokumentov, ker v stanovanje nisem imel več vstopa. Mamo so odpeljali v dom. Od takrat sem si prenočišče iskal na različnih koncih mesta.”

Želja po delu

Gospod Miran je bil po dveh možganskih kapeh primoran zapustiti svoje ljubljeno delovno mesto na Pohorju, kjer je skrbel za marsikaj. “Včasih sem delal na Pohorju. Oboževal sem to službo. Z veseljem sem kosil “naš breg”, urejal okolico in učil otroke, kako smučati. Pogrešam službo. Tega nisem delal zaradi denarja ampak zato, ker me je res veselilo. Tudi otroci so me imeli radi, ker sem jim vedno dal kak bonbon ali kakšno sladkarijo,” nam je zaupal.

Njegova želja po delu in ponovni vključitvi v skupnost je močno zaznavna. Vendar pa se tudi pri tem sooča z ovirami, saj mu zaradi njegovega zdravstvenega stanja ne morejo zagotoviti ustrezne zaposlitve. “Z veseljem bi se vrnil na pravo delovno mesto, da bi zaslužil svoj denar, pa so mi rekli, da me zaradi mojega stanja ne morejo vzeti medse.”

Miran pa se ni kar tako vdal. Vsakodnevno obiskuje rehabilitacijski program in mu je tam, kot je sam povedal, prav lepo. “Zaradi kapi zdaj že 3 leta obiskujem rehabilitacijski program. Tam so me ponovno naučili govoriti, čeprav imam še vedno občasno težave s kakšnimi besedami. Takoj po kapi sploh nisem govoril, na napredek sem prav ponosen. Pri tem programu imamo tudi delavnice. Najraje delam vrtnice iz gline, jih barvam in oblikujem. Tam sem vsak dan nekje do 13. ure in imam tudi nekaj novih prijateljev. Vsi sodelujoči so zelo v redu.”

Foto: Miranovi izdelki

Ljubezen do svobode

Medtem ko Miranu odgovarja ustaljen urnik in dejavnosti v zavetišču, jih anonimnež prezira. Pravi, da ima na ulici svoj ritem življenja. “V teh letih sem se ulice tako navadil, da se tukaj počutim popolnoma svobodnega. Uro imam na zvoniku, v poletnem času grem spat okoli 22. ure, v zimskem pa že okoli 19., takoj ko se stemni.” Svojo pot po mariborskih ulicah želi nadaljevati, hkrati pa je hvaležen vsake majhne pozornosti. “Vesel pa sem vsakega pogovora, stiska roke ali tople kave iz avtomata, ki jo obožujem,” se je še na hitro pošalil.

Žal pa gospod še vedno nima svojih dokumentov, kar definitivno otežuje dostop do socialnih storitev.

Obe zgodbi brez dvoma kažeta na to, da brezdomstvo ponavadi ni izbira, temveč je pogosto posledica kompleksnih okoliščin, ki vključujejo izgubo zaposlitve, družinske težave, zdravstvene težave ali druge stiske. Družba se mora začeti truditi razumeti takšne ali drugačne okoliščine in zagotoviti podporo tistim, ki se znajdejo v stiski.

Na svetovni dan brezdomcev se moramo spomniti, da so brezdomci posamezniki z lastnimi zgodbami, upi in sanjami.