Malo je prostovoljnih gasilcev, ki vsakodnevno v službi oblečejo še uniformo poklicnega gasilca, v prostem času pa se prelevijo v glasbenike in veseljake ter zabavajo ljudi. Vse to združuje Jernej Merčnik iz Benedikta v osrednjih Slovenskih goricah, ki je že od osnovnošolskih dni član domačega prostovoljnega gasilskega društva, pred dobrimi šestimi leti pa je uresničil željo, da želi tudi v poklicnem življenju pomagati ljudem. Odločal se je med poklicema reševalca in poklicnega gasilca, na koncu je izbral slednje.

Sledil je družinski tradiciji in se že v prvem razredu osnovne šole pridružil prostovoljnim gasilcem

Jernej prihaja z družinske kmetije, ima še dva brata in sestro, vsi pa so že kot otroci začeli nastopati v ansamblu Klapovühi in z dobro voljo ter humorjem razveseljevali staro in mlado po Slovenskih goricah in širše. Z bratom Tadejem je ustanovni član ansambla, ki letos praznuje natanko 20 let delovanja. Že v prvem razredu osnovne šole je Jernej sledil družinski tradiciji in se priključil Prostovoljnemu gasilskemu društvu Benedikt, katerega člani so tudi njegovi starši, brata in sestra ter večina sorodnikov. “Ker so pri prostovoljcih vsi moji sorodniki, je gasilstvo pritegnilo tudi mene. Po osnovni šoli sem se vpisal na prometno šolo v Mariboru, smer tehnik varovanja, saj je predmetnik obsegal tudi požarno varnost, varstvo pri delu in ostale stvari, povezane z gasilstvom. Ker sem imel že kot otrok cilj postati poklicni gasilec oziroma se zaposliti na takšnem delovnem mestu, na katerem bi lahko pomagal ljudem, sem bil toliko bolj vesel, da sem lahko kot srednješolec opravljal prakso na takrat še Javnem zavodu za zaščitno in požarno reševanje Maribor, sedaj Gasilski brigadi Maribor. S tem sem dobil še večji zagon, da čimprej opravim šolo in počakam na prvi razpis, ki bi me odpeljal na šestmesečno izobraževanje v gasilsko šolo v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje Ig.”

Na vstop v poklicno gasilsko brigado se je pripravljal več let

Ker je vedel, da je za sprejem na gasilsko šolo in v brigado potrebna dobra psihofizična pripravljenost, je, kljub temu, da je bil vajen fizičnega dela, že v času zaključevanja srednje šole pridno treniral, kar je zaradi več poskusov prijave na razpis trajalo nekaj let. Nakar mu je končno uspelo uresničiti sanje o karieri poklicnega gasilca. “Čeprav je bilo težko in je trajalo dolgo, sem vztrajal, saj sem si res želel postati del poklicne gasilske brigade v Mariboru. Ker sem se na izobraževanje odpravil pod njihovim okriljem, sam nisem imel stroškov z gasilsko šolo, prav tako me je po šestih mesecih usposabljanja v Mariboru čakala zaposlitev. Imel sem srečo, da so ravno v tistem obdobju na gasilski brigadi zaposlovali nove kadre. Nekateri zaposleni so se namreč upokojili, izmene pa so povečali s 15 na 18 gasilcev. Naj povem, da se je npr. na prvi razpis za šest delovnih mest prijavilo okoli 150 kandidatov.”

Čeprav je bilo težko in je trajalo dolgo, sem vztrajal, saj sem si res želel postati del poklicne gasilske brigade v Mariboru.

In katere psihofizične pogoje je potrebno izpolnjevati za uspešen sprejem na razpisu gasilske brigade? “Pomembna je fizična pripravljenost, npr. plavanje v dolžini 200 metrov v določenem času, Cooperjev test, skleci, počepi, dvigovanje telesa, … Zahtevana je vsaj peta stopnja izobrazbe, prav tako dokazalo o nekaznovanosti ter minimalno izpit za B1 kategorijo. Po opravljenih uspešnih testih sledita zdravniški pregled in pogovor s psihologom. Naslednji korak je vpis na polletno gasilsko šolo, ki obsega teoretični in praktični del izobraževanja ter obvezno prakso v svoji enoti.”

Od leta 2016 je Jernej Merčnik zaposlen na Gasilski brigadi Maribor, kjer delo opravlja v štirih izmenah, v vsaki je po 18 gasilcev. Gre za tako imenovani ruski turnus, kar pomeni, da je, če ni izrednih dogodkov, na delovnem mestu 12 ur, nato ima 24 ur prosto. “V službi sem tudi ob vikendih, praznikih, ponoči. Zgodi se, da je potrebno delavnik zaradi intervencije tik ob koncu izmene podaljšati ali pa nas, četudi smo doma, vpokličejo, npr. v primeru kakšne večje intervencije ali če je sočasno več posredovanj.”

Psihično najtežja intervencija je tista, v kateri so udeleženi ljudje

Na vprašanje, katere intervencije so zanj najtežje, Jernej odgovori: “Vsaka intervencija je lahko po svoje najtežja oziroma nevarna. Glede tega se ne želim opredeljevati, saj se lahko še tako na videz lahka naloga spremeni v katastrofo ali pa je to že sama po sebi. Že ko izvozimo na intervencijo, se nam lahko na poti, četudi smo še kako pazljivi, hitro kaj zgodi. Smo pa vsaj z eno nogo vedno na manj varni strani, nenazadnje smo mi tisti, ki npr. v primeru požara vstopamo v goreč objekt, vsi ostali pa bežijo iz njega. Gasilci imamo sicer med posredovanjem določene smernice, ki se jih držimo, zgodi pa se, da se način reševanja, gašenja glede na okoliščine spremeni. Ko npr. rešujemo vkleščene osebe iz avtomobila, način reševanja, po navodilih prisotnega zdravnika, prilagajamo glede na njihove poškodbe. Zagotovo pa je zame psihično najtežja intervencija tista, v kateri so udeleženi ljudje, posebej če so ti hudo poškodovani, ali pa so celo vpleteni otroci. To je še toliko težje, če imaš tudi sam otroke. Ko se vrnemo s težjega posredovanja, se lahko za psihološko pomoč obrnemo na tako imenovane zaupnike, ki delujejo znotraj Gasilske brigade Maribor. Velikokrat pa pomaga že to, da se o kakšni stresni in psihično težki situaciji zaposleni med seboj pogovorimo. Kot vedno rečem: gasilec ni en sam, temveč celo moštvo. Enako je tudi po intervenciji, saj lahko le skupaj premagamo najtežje situacije.”

Kot gasilec pomaga ljudem, ko so v največji stiski, kot muzikant pa jih razveseljuje, da pozabijo na vsakodnevne skrbi

Naš sogovornik, ki ima tudi sam dva otroka, pravi, da včasih ob prihodu domov zelo težko v celoti odmisli službo, za kar se sicer trudi, je pa, ko sleče gasilsko uniformo, povsem drug človek. “Žena in prijatelji, ki vedo, da sem veseljak, mi velikokrat rečejo, kako lahko opravljam takšno “resno” in odgovorno službo. Ko nekdo potrebuje pomoč, postanem drug človek, začnem trezno razmišljati in kar je najpomembneje, skušam ohraniti mirno kri in učinkovito pomagati. Vedno pravim, da kot gasilec pomagam ljudem, ko so v največji stiski, v največjem obupu, kot muzikant pa jih razveseljujem, da pozabijo na vsakodnevne skrbi. Sicer pa tudi meni glasba velikokrat pomaga, da pozabim na tisto hudo, kar doživim v službi. Ker pa sem tudi ob vikendih na delovnem mestu, imam nekoga, ki me, če sem službeno odstoten, zamenja pri Klapovühih. Glasba me torej ne ovira pri delu. Velja pa tudi obratno.”

Še vedno z veseljem obleče tudi uniformo prostovoljnega gasilskega društva

Kljub temu, da ga gasilska uniforma spremlja domala vsak dan, pa Jernej Merčnik še vedno z veseljem obleče tudi uniformo prostovoljnega gasilskega društva, kjer ima čin gasilskega častnika. “Nikoli še nisem pomislil, da bi to opustil. Držim se reka: enkrat gasilec, vedno gasilec. Zgodilo se je že, da sem bil 12 ali celo več ur v gasilski brigadi, prišel domov in se nemudoma, ker se je oglasil pozivnik PGD Benedikt, odpravil v domači gasilski dom in pomagal kolegom pri intervenciji. Pri tem imam, hvala bogu, podporo v svoji družini. Tega sem vesel, me pa možnost, da lahko pomagam drugim, osebno polni. Tudi ko nisem v vlogi prostovoljnega ali poklicnega gasilca, zmeraj z veseljem pomagam drugim.”

Kako pa njegovi kolegi v prostovoljnem gasilskem društvu gledajo nanj? “Res je, da me večkrat kdo vpraša za nasvet v smislu, kako pa imate to in to stvar urejeno v poklicni gasilski brigadi. Ko društvo organizira kak tečaj, me povabijo, da pri tem sodelujem kot dodatni inštruktor, kar naredim z največjim veseljem, svetujem jim tudi glede nakupa opreme. Nimam namreč težav z deljenjem svojih izkušenj, vedno pa se tudi sam udeležujem dodatnih izobraževanj na Igu, prav tako me zanimajo izkušnje starejših in bolj izkušenih gasilcev v gasilski brigadi.”

Društva si prizadevajo, da slej ko prej, kar zadeva opremo, pridejo vsaj do minimuma, nenazadnje so podvržena tudi inšpekcijskim nadzorom.

Zastavlja se vprašanje, ali prostovoljni gasilci danes z opremo sledijo poklicnim. Jernej pravi, da je glede osnovne gasilske opreme standard v Sloveniji tudi pri prostovoljnih gasilcih postavljen zelo visoko. Društva po posameznih občinah so z osebno zaščitno opremo in voznim parkom dobro opremljena, se pa ponekod to ustavi zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. “Društva si prizadevajo, da slej ko prej, kar zadeva opremo, pridejo vsaj do minimuma, nenazadnje so podvržena tudi inšpekcijskim nadzorom. Na žalost pa v Sloveniji še vedno naletimo na društva prostovoljnih gasilcev, ki še vedno nimajo ustreznih vozil in druge opremo. Upam, da se to kmalu spremeni. V Benediktu s tem nimamo težav, si pa trenutno prizadevamo, glede na to, da se kraj hitro razvija, za nakup še ene avtocisterne.”

Vsaka minuta poklicnih gasilcev je posebej razdelana

Pomembno je poudariti, da gasilci, ki so na delovnih mestih, v času, ko ni intervencij, nikakor ne počivajo in samo čakajo na poziv, temveč so ves čas aktivni. Vsaka njihova minuta je posebej razdelana. Zjutraj ob 7.00 uri na zboru opravijo predajo izmene, sledi razpored službe in razporeditev na gasilska vozila. Do osme ure opravijo pregled vozil in ostale osebne zaščitne opreme, nato poteka vsakodnevno fizično usposabljanje v telovadnici in fitnesu. Po dopoldanski malici se lotijo raznih del; servisov dihalnih aparatov, ki jih opravljajo za celotno regijo, servisov gasilnih aparatov, vzdrževanja objekta in voznega parka. Opravljajo tudi požarne straže na terenih, prevoze vode in podobno. Ob 13.00 uri je vedno predpisana vaja (na terenu ali v učilnici), okoli 15.00 ure sledi kosilo, nato pa nadaljevanje vaj in ostalih del. “Marsikdo zmotno misli, da gasilci, ko ni posredovanj, počivamo, kartamo ali kaj podobnega. Naš urnik je ves čas poln, nenazadnje si tudi obroke pripravljamo sami. Tako se velikokrat zgodi, da pripravo malice, kosila prekine alarm. V povprečju imamo namreč na dan po tri intervencije.”

Marsikdo zmotno misli, da gasilci, ko ni posredovanj, počivamo, kartamo ali kaj podobnega.

Jernej Merčnik je tako v tem trenutku edini aktivni (operativni) prostovoljni gasilec v Gasilski zvezi Lenart, ta združuje deset prostovoljnih gasilskih društev, ki je hkrati tudi poklicni gasilec. V Gasilski brigadi Maribor je zaposlenih 74 gasilcev, med njimi, zanimivo, ni deklet. V glavni garaži je za intervencije na voljo 15 vozil, ostala, skupaj jih je 22, so v zadnji garaži. Mariborska gasilska brigada premore tudi 15 gasilcev potapljačev kategorije P3, v vsaki izmeni so vsaj trije, in pa specialiste za vrvno tehniko. Za ta namen imajo tri reševalne čolne, dva sta v garaži, eden na avtomobilu.

Če bo mogoče, želim znotraj enote napredovati, enako tudi v prostovoljnih vrstah, saj je gasilstvo del mojega življenja.

Za konec smo našega sogovornika vprašali še po načrtih za prihodnje. “Zagotovo ostajam v vrstah poklicnih gasilcev. To je služba, ki sem si jo vedno želel in se zanjo trudil. Znanje želim v prihodnje še nadgraditi, da bom lahko še v večji meri pomagal ljudem. Če bo mogoče, želim znotraj enote napredovati, enako tudi v prostovoljnih vrstah, saj je gasilstvo del mojega življenja. Trenutno opravljam izpit za C kategorijo, želim pa tudi zaključiti izredni študij 6. stopnje.”

“Res je, da se kdaj tudi pri meni pojavijo težki trenutki, vendar je ves trud poplačan, ko nekomu pomagamo, ga rešimo, sploh, če na koncu slišimo besedo hvala.”