Del vsakdana Maribora in okolice so tudi taksisti. Ti že precej časa niso več samo tisti, ki nekoga prepeljejo iz točke A na točko B, so tudi psihoterapevti, zaupniki in, kot je nekdo zapisal, moderni trubadurji, ki širijo mite in legende našega vsakdana. Pred mikrofon smo povabili legendarnega mariborskega taksista Emila Jugovca, lastnika znanega podjetja Taxi Štajerka, ki zadnjih deset let dneve preživlja za volanom svojega taksija. Je, kot pravi, čistokrvni Mariborčan, Kamničan, po poklicu slikopleskar, svoj čas je imel kafič na Vojašniškem trgu.

Korona in zaprtje Koroške cesta sta taksistom zadala velik udarec

Pove nam, da zadnja leta mariborskim taksistom niso bila ravno naklonjena. Ko je začenjal, je bilo v Mariboru več dogodkov in prireditev, posledično pa tudi več taksi prevozov. S pojavom korone se je to spremenilo. “V času covida sem sicer ves čas delal. Veliko ljudi sem vozil na testiranja, sam se, lahko potrkam na les, nisem nikoli okužil. Težje pa je postalo, ko sem se moral kasneje trikrat tedensko testirati in čakati v vrsti. Ko je bilo vse zaprto, je bilo strank manj, so se pa pojavile nove, tiste, ki so potrebovale prevoz od meje do meje. Tako sem recimo vozil veliko Hrvatov iz Šentilja do hrvaške meje,” pove. Po epidemiji, ko še ni vozilo toliko avtobusov, so ljudje pogosteje klicali taksije, potem se je tudi to ustavilo. Poleg tega ima veliko upokojencev brezplačne avtobusne vozovnice. Marsikaj se je spremenilo tudi z zaprtjem Koroške ceste, kjer je pobiral največ ljudi. Zdaj na Glavnem trgu, kjer je središče dogajanja, ne more niti parkirati. Ker nima dovolilnice, da bi se peljal čez cono umirjenega prometa, nabija dodatne kilometre, kar stane tako njega kot potnike.

Starejše in invalide pospremi tudi do ambulante

Ko je Emil Jugovec pred deseti leti začenjal s tem delom, je skoraj podlegel pritiskom, razmišljal je celo o tem, da bi nehal voziti. “Psiha naredi svoje. Pritiski strank, gneča v prometu, občutek, da sem za vse sam, … Dokler nisem dobil trde kože, je bilo kar težko.” Danes se je že utrdil, kljub temu pa se še vedno dogaja, da dogovorjene stranke zamujajo, kar mu potem poruši nadaljnji urnik. Težava nastane zlasti pri tistih strankah, ki so naročene pri zdravniku in nikakor ne smejo zamujati. Še vedno je mesto “zabasano” z avtomobili, prihaja do sprememb prometnega režima, velikokrat se zgodi, da je potrebno starejše ljudi ne samo pripeljati do zunanje ograje mariborske bolnišnice, temveč tik pred vhod. “Marsikateri starejši ljudje ne morejo sami hoditi. Zato jim pomagam izstopiti iz avtomobila in jih nato pospremim še do ambulante oziroma urgence. Spoštujem starejše ljudi, dokler ne vidim, da so vstopili čez ambulantna vrata, nimam mirne vesti,” nam pove Emil in doda, da bi bilo dosti lažje, če bi od UKC Maribor dobil kartico, ki bi mu omogočila prihod v območje kliničnega centra pri zadnjem vhodu, tam, kjer vstopajo urgentna vozila, ne pa da velikokrat dolgo čaka pred zapornico skupaj z drugimi avtomobili. “Mi smo tisti, ki ljudi pripeljemo, jih odložimo in se hitro odpeljemo. Ne ustvarjamo gneče.” Če je potrebno in se komu res mudi, zna tudi pohoditi plin, pri tem pa nikoli nikogar ne ogroža v prometu. “Zgodilo se je, da sta me poklicali dve starejši osebi; ena s Pobrežja, druga s Koroške ceste. Ena je zaradi težav s srcem morala nujno v UKC, druga je imela visoki pritisk. Prednost sem dal tisti s srčnimi težavami na Pobrežju.”

Večino prevozov ima dogovorjenih v naprej. Stranke ga pokličejo zjutraj ali že prejšnji dan, tako da si lahko sestavi terminski načrt prevozov. Vmes pa pridejo nenapovedani klici, na katere se, če je le mogoče, prav tako odzove. Zlasti ob vikendih se zgodi, da na svoje potnike čaka v vozilu na za to predvidenem mestu za taksije, običajno ga lahko najdete pred UKC Maribor. Ob tem opozori in hkrati prosi voznike, naj svojih avtomobilov ne parkirajo na mesta za taksije, kar se pogosto dogaja. “To je moje delovno mesto. Tudi jaz se ne usedem nekomu drugemu v pisarno in začnem delat.”

V taksi sedajo tako avtomehaniki kot zdravniki

Njegov delovni čas je od sedme ure zjutraj do devete zvečer, ob koncih tedna tudi kakšno uro ali dve več, ponoči ne vozi. V povprečju dnevno naredi 200 kilometrov, na dan prepelje okoli 15 ljudi, v glavnem gre za starejše osebe in tiste v srednjih letih, študentov je manj. Ti pokličejo taksi zlasti takrat, ko potrebujejo prevoz iz študentskega doma do avtobusne postaje. “V taksi se usedejo tako avtomehaniki kot zdravniki. Pa kakšna dama, ki jo odpeljem v lepotilni salon. Starejši, ki se odpravijo k zdravniku, so običajno v paru, ostali so v glavnem sami. O tistih poročenih, ki jih moram h komu zapeljati, pa raje ne bom govoril,” razloži. Ker je zelo komunikativen, se s strankami večkrat pogovarja, pri čemer zna zelo hitro oceniti, kdo želi pogovor in kdo ne. Pri tem je zanimivo, da vse več ljudi spada v prvo skupino. Preprosto potrebujejo nekoga, ki mu lahko zaupajo svoje stiske, težave. Emil se tako večkrat znajde v vlogi svetovalca, psihoterapevta, skratka človeka, ki zna poslušati. Če le lahko, pomaga. Velikokrat se zgodi, da se mu kasneje zahvalijo in mu rečejo, da je imel prav. “Da ne boste mislili, da stiske doživljajo samo “preprosti” ljudje, med njimi so tudi visoko izobraženi, premožni,” doda.

Na zadnjih sedežih se je dogajalo že marsikaj

Seveda je v svoji 10-letni karieri taksista 52-letni Emil že marsikaj doživel. Spominja se para, ki je bil na staro leto tako neučakan, da se je kar na zadnjih sedežih taksija prepustil strastem. Avta mu na srečo še ni nihče pobruhal, čeprav velikokrat vozi ljudi, ki pregloboko pogledajo v kozarec. Prav tako še ni bil deležen groženj, plačilu pa sta se doslej izognila le dva mlajša potnika. “Iz Maribora sem v Selnico peljal dva mlajša moška. Eden se je usedel spredaj, drugi zadaj. Ko smo prišli na cilj, je prvi potarnal, da mu je slabo, drugi pa je izstopil iz avtomobila, da bi mu pomagal vstati. Nakar sta oba pobegnila. To sem nekako požrl, čez 14 dni pa se je zgodilo, da sta znova naletela na mene. Zaklenil sem vrata avtomobila in jima dejal, da gremo na policijo. Takoj sta vse poravnala.”

Na vprašanje, kam je stranko odpeljal najdlje, odgovori: “Na letališče v Gradec. Ko nas je bilo v podjetju še več, smo brez težav vozili tudi na Dunaj. Zdaj, ko sem sam, si tega ne morem privoščiti, saj bi bil za redne stranke predolgo odsoten.” Hujše prometne nesreče še ni doživel, enkrat se je zgodilo, da se je vanj zaletel par, ki se je sprl med vožnjo. Sicer pa je precej kritičen do ravnanj nekaterih voznikov v Mariboru. Predvsem starejši ne poznajo prometnih znakov, dogaja se da po hitri cesti vozijo 50 ali še celo manj na uro. Še večjo težavo pa predstavljajo objestni vozniki. Mariborske ceste in ulice pozna zelo dobro, navigacijo uporablja le v skrajnih primerih.

Po vseh teh letih in neštetih urah za volanom še vedno rad vozi. Pravi, da mu je to prišlo v kri: “Če kak dan ne vozim, mi to že močno manjka,” še pove in se odpravi po naslednjo stranko.