Beno Kolarič, medičar svečar, ki je prevzel očetovo delavnico ter njegovo znanje in tradicionalno izročilo je tisti, ki na Glavnem trgu izdeluje prave male umetnine. Njegov oče, Maksimiljan Kolarič je obiskoval obrtno šolo in se izučil za medičarja in svečarja pri takratnem medičarskem mojstru Simonu Hvalcu, ki je imel delavnico na Glavnem trgu 14 (poslopje Rotovža). Po končanem šolanju je štiri leta delal v nemškem Hamburgu, nato se je vrnil in odprl medičarno v Slovenski Bistrici, kjer še danes živi njegov sin Beno.

Foto: Facebook Beno Kolarič

Zaradi ljubezni do tradicije postal živa kulturna dediščina

“Ko se je leta 1980 upokojil njegov kolega Pavel Horvat, ki je leta 1951 pričel z medičarstvom na Glavnem trgu 5, je predal medičarno mojemu očetu,” razlaga Beno Kolarič, ki se spominja, da je ljubezen do skorajda izumetničene obrti najbrž podedoval po očetu, veliko pa je imelo opraviti tudi to, da je kot deček očetu pomagal v delavnici.

Ata me je posadil na stol, da sem sploh lahko dosegel na delovne površine. Tako sem od svoje rane mladosti začel pridobivati praktično znanje za izdelovanje izdelkov te obrti.

Po odsluženem obveznem vojaškem roku ga je oče zaposlil in takrat je sklenil, da bo negoval in ohranjal to lepo domačo in umetnostno obrt v Mariboru, ki jo je kasneje leta 1993 tudi samostojno prevzel.

Prvi svečar v Mariboru (uporabljal se je tudi izraz voskar) se kot “wechsler Jakob” omenja v listini z datumom 1. november 1378. Omembe svečarjev sicer zasledimo tudi v 15. stoletju, omembe lectarjev pa v 18. in 19. stoletju.

S svojo ljubeznijo do tradicionalne obrti je postal del “žive kulturne dediščine”, kamor ga umeščajo v mariborskem Pokrajinskem muzeju. Da zanj tradicija ne zajema le dela umetniških društev, ki mlajšim rodovom prenašajo znanje, temveč pomeni tudi ohranjanje tradicije, kakršno neguje sam, pove mojster: “Tradicija je kulturno bogastvo vsakega naroda.”

Ljubezen do dejavnosti izvira prav iz lectovih src

Poleg vzdrževanja svojstvene umetnostne obrti Kolarič sicer slovi tudi po izjemni natančnosti pri delu, torej predvsem okraševanju izdelkov, ki jih je za vse priložnosti mogoče najti v trgovinici na Glavnem trgu. Največkrat gre prav za lectova srca, ki na sebi poleg pomenljivega sporočila vedno nosijo pisan okras, ki priča o mojstrovih natančnih rokah in urah vloženega dela.

V vsaki delavnici domače in umetnostne obrti so potrebne ročne spretnosti. Vsa dela se upravljajo z rokami. Edini stroj, ki ga premorem je več kot 100 let star mešalec za medeno testo.

Prav srca pa so botrovala, da je Kolarič obenem povsem predan svoji dejavnosti “Srce je simbol ljubezni, spoštovanja in prijateljstva. Pri okraševanju lectovih srčkov se vedno postavim v vlogo tistega ali tiste, ki ga podarja. Največkrat lectovo srce podarimo kot izkazovanje ljubezni ljubljeni osebi, no zaradi tega pa moja ljubezen do te dejavnosti,” pove Kolarič.

A lectova srca niso vse, kar je mogoče dobiti v trgovinici, ki letos praznuje svojo 70. obletnico delovanja, med temi je 28 let samostojnega delovanja prispeval prav Beno Kolarič.

Vse surovine, ki jih uporabljam so slovenskega porekla, torej moka iz 100 let starega mlina Korošec iz Zabovcev ter kostanjev med čebelarstva Vedlin iz Preše pri Majšperku, ki je bil večkrat nagrajen z zlato medaljo na tekmovanjih.

V ponudbi ima tako lastne izdelke iz medu in voska, oziroma čebeljih pridelkov. “V obrti, ki jo opravljam so združene tri dejavnosti, in sicer medičarstvo – peka medenjakov, lectarstvo – izdelovanje lectovih figuric in svečarstvo – izdelovanje voščenih sveč na zelo star način (večplastno oblivanje),” pove mojster.

Otroci iz Clevelanda na obisku pri mojstru Kolariču. Foto: Beno Kolarič osebni arhiv

Izdelal tudi lectova srca za osem stoletnikov

V preteklosti je največ naročil prejel prav za izdelavo lectovih src za poroke, obletnice, poslovna darila, izdelal pa je tudi lectova srca za osem stoletnikov, kar ga navdaja s posebnim občutkom.

Najpogostejši kupci so Mariborčani, ki imajo radi moje medenjake. Obiskujem tudi druge občine, ki prirejajo tradicionalne sejme ob krajevnih praznikih. V turistični sezoni me obišče veliko turistov. Ti največkrat kupijo medenjake in lectova srca z napisom Maribor, kar je lepa promocija za naše mesto. Moji srčki so po celem svetu.

Sodeloval je tudi z ustanovami kot so osnovne šole, vrtci, domovi starostnikov, kjer so organizirali lectarske in svečarske delavnice. “Na takšnih delavnicah predstavim učencem tradicionalno staro obrt, starejšim pa pričaram košček nostalgije in lepih spominov. Po gostovanju na VDC Polž so učenci zapisali, da je krašenje lectovih src več kot obrt – je umetnost in pomemben del ljudskega izročila,” opisuje Kolarič.

Sodelujem tudi s Slovenci po svetu, gostil je namreč slovenske otroke iz Clevelanda (ZDA) in Celovca (A). Pripravil jim je lectarske delavnice in jih počastil z medeno malico.

“Imel sem nekaj naročil iz Avstrije, Nemčije in Švice, vabijo me tudi na sejme, ki jih prirejajo predvsem v Avstriji, kar pa je začasno ustavila korona. Moji izdelki pa se sicer pojavljajo tudi na gledaliških odrih in na prireditvah z narodno zabavno glasbo,” še razlaga mojster.

Družinsko obrt bo prevzela hči Monika

Očitno je, da gre za družinsko dejavnost, ki je način življenja obrtnika in njegove družine. Prav zato je tudi dejstvo, da se tradicionalne rokodelske dejavnosti le stežka ohranjajo. “Največkrat so krivi naraščajoči stroški obratovanja. V kolikor ne bomo Slovenci sami poskrbeli za ohranitev teh starih avtohtonih obrti, kot to počnejo v vseh drugih evropskih državah bodo te izumrle in utonile v pozabo,” poudari Kolarič.

Beno Kolarič, lectar z družino v svoji delavnici, Joanna Bertoncelj, Pokrajinski muzej Maribor, Pokrajinski muzej Maribor: Lectarstvo, medičarstvo in svečarstvo Kolarič

Družinsko obrt bo tako prevzela njegova hči Monika, ki že končuje višjo šolo za gostinstvo in turizem. Sicer pa je prihodnost trgovinice na Glavnem trgu še vedno nejasna. Zaradi urejanja Glavnega trga je mogoče pričakovati tudi nekoliko višje stroške najema, ki pa jih, po Kolaričevih besedah, ne bi bil zmožen kriti, zato bi bil primoran poiskati nov prostor.

Prostor na Glavnem trgu 5, kjer nastajajo prave ročne spretnosti, je v lasti mariborske občine, vendar bi lahko kmalu dobil novega najemnika. 

“Vem samo to, ko ne bom zmogel več plačevati obratovalnih stroškov, bom prisiljen odjaviti obrt in si do upokojitve najti drugo zaposlitev. A ne glede na to, kaj bo prinesel nov čas sprememb v Mariboru, bi se rad zahvalil vsem dosedanjim županom za podporo in posluh pri ohranitvi medičarne na Glavnem trgu. Zahvala vsem mojim strankam, ki mi izkazujete zaupanje z nakupom mojih izdelkov. Prav posebej bi se rad zahvalil Mariborskemu pokrajinskemu muzeju za raziskavo zgodovine te obrti v Mariboru, za postavitev trajne razstave v moji medičarni in za vključitev v projekt Poti obrti v Mariboru,” poudari mojster.

A poleg ljubezni do ohranjanja svojevrstne domače obrti, je Kolarič popolnoma predan tudi mestu Maribor, kar ne dokazuje le njegova v samo mestno jedro umeščena trgovinica, temveč tudi napisi na številnih srčkih v njej.

Kolarič namreč ni le spreten rokodelski mojster, a tudi nadarjen glasbenik in nekdanji član ansambla Mak, kjer je prepeval Edvin Fliser in se je ob priložnostih pridružil tudi Vinko Šimek: “Spomnim se, da smo neštetokrat igrali skladbo O moj Maribor v srcu si mi ti, kar se mi je vtisnilo globoko v spomin. In tako tudi je. Maribor bo vedno v mojem srcu.“