V središču Beograda se je v sredo zgodil napad s strelnim orožjem, ki ga je izvedel 13-letnik na svoji osnovni šoli. V napadu je ubil devet ljudi, od tega osem šolarjev in varnostnika, ter ranil še sedem ljudi, med njimi tudi učiteljico. Po strelskem napadu v Beogradu smo se pogovarjali z Ano Jerman, klinično psihologinjo, zaposleno v Službi za otroško in mladostniško psihiatrijo, ZD Maribor.

Zagotovo ob takih dogodkih, pravi, občutimo veliko pretresenosti, nedoumljivosti, stiske in nemoči. “Lahko se pojavljajo tudi občutki strahu ali negotovosti. Tako tragedijo v resnici težko doumemo. Ob tem se za lajšanje naše stiske pogosto želimo oprijeti nekih poenostavljenih teorij, kaj je privedlo do tega, kar pa ni konstruktivno, lahko je tudi škodljivo, saj ustvarja stigmo in spodbuja sovražno komunikacijo. V resnici gre za kompleksen preplet različnih dejavnikov, od značilnosti posameznika, družine, v kateri odrašča, širšega  okolja in trenutnega  družbenega konteksta. V vzrokih pri konkretnem primeru lahko le špekuliramo.”

Kaj je ključno?

V tem trenutku se ji zdi najbolj konstruktivno razmišljati o tem, kako lahko kot posamezniki, starši, šola, pa tudi širše, kot družba delujemo preventivno, da do takih tragedij ne bi prišlo. “Ničelna toleranca do nasilja je mogoče nek začetek, da se kot družba ne oziramo proč, kadar smo priča nasilju. Na ravni družine toleranca do nasilja ne pomeni, da smo na načelni ravni proti nasilju, otroku pa omogočamo, da igra strelske računalniške igrice ali da spodbujamo agresivno razreševanje vrstniških konfliktov.

Ključno pri otrocih in mladostnikih se mi zdi vključenost staršev v življenje otroka. To pomeni, da smo z otroci povezani, da imamo čas za kvalitetne skupne aktivnosti, da otroku na ta način bodisi nudimo možnost za pogovor in razreševanje kakih stisk sproti bodisi hitreje opazimo spremembe v vedenju in razpoloženju. Seveda se pri tem prilagajamo razvojnemu obdobju otroka, saj mladostniki tega časa mogoče potrebujejo manj, še vedno pa se mi zdi nujno, da se starši v tem obdobju ne umaknejo. Vključenost seveda ne pomeni, da je starš pretirano zaščitniški ali kontrolirajoč.

V današnjem času je pri starših moč opaziti veliko storilnostno naravnanost in zahtevnost v smislu dobrih rezultatov na šolskem in obšolskih področjih, manj pa ustrezne občutljivosti za otrokove čustvene in razvojne potrebe. Pomembno se mi zdi spodbujanje samostojnosti in odgovornosti pri spoprijemanju z vsakodnevnimi obveznostmi.  Izpostavila bi tudi spodbujanje otroka k razvijanju dobre socialne mreže in krepitev socialnih veščin. Nenazadnje in zelo pomembno se mi zdi dosledno omejevanje časa za zasloni, kar pa zna biti izziv tudi za odrasle.”

Odrasli se ne smemo obračati proč

V šolah se pojavlja veliko medvrstniškega nasilja, nasilja na internetu, navaja sogovornica. “Ob tem se odrasli ne smemo obračati proč, češ da bodo razrešili sami. Pri otroku, ki se v razredni skupnosti čuti izključenega ali je žrtev nasilja, se lahko razvijejo čustvene stiske ali duševne težave.  Take situacije je potrebno razreševati tako na ravni razreda kot tudi šole. S preventivnimi aktivnostmi kot tudi z aktivnim razreševanjem konkretnih primerov. Pomembno je, da pri otrocih krepimo empatijo do sovrstnikov, jih naučimo prepoznavanja znakov nasilja in jih hkrati opremimo z informacijami, ki jim bodo pri tem v pomoč.”