Multipla skleroza, danes zaznamujemo njen dan, je neozdravljiva bolezen, ki prinaša številne izzive in bolnike ter njihove družine navdaja z negotovostjo. Gre za neozdravljivo kronično vnetno bolezen osrednjega živčnega sistema, ki jo ima v Sloveniji več kot 3000 oseb. Najpogosteje zbolevajo mladi odrasli med 20 in 40 let, prvi simptomi so vnetje očesnega živca, dvojni vid, vrtoglavica, motnje ravnotežja in drugi. “V preteklosti je veljalo, da vodi v invalidnost, danes pa sodobno zgodnje zdravljenje upočasnjuje napredovanje bolezni in pomembno vpliva na zmanjšanje nevrološke prizadetosti ter izboljša kakovost življenja,” je za STA dejal nevrolog s klinike za nevrologijo mariborskega univerzitetnega kliničnega centra Jožef Magdič.

Franc Polc iz Brezja v Mariboru te sreče ni imel. Ker multiple skleroze niso odkrili dovolj zgodaj, je že 18 let priklenjen na invalidski voziček. Rojen je bil v Kamnici, otroštvo preživel v Zgornji Kungoti, njegova žena Biserka je že vse življenje Mariborčanka. Franc se je po končani osnovni šoli zaposlil v Tekstilni tovarni Tabor, kjer je delal deset let, kasneje je po mestu čistil okna, bil v TVT Boris Kidrič in nato, preden je zbolel, skoraj deset let delal v gradbeništvu. Veliko se je ukvarjal s športom, v mladih letih je bil atlet, med drugim je osvojil naziv republiškega prvaka v teku na 100 metrov. 20. septembra leta 1987 se je poročil z Biserko, v zakonu sta se rodila dva sinova, Dejan in Žan.

Franci leta 1980

Ko je spoznal, da ne more več premikati rok, je hotel narediti samomor

Leto 2000 mu bo za vedno ostalo v spominu. Ko se je nekega jutra zbudil, ni več čutil nog. “Spomnim se, da sem prejšnji večer pred hišo parkiral svojega majhnega tovornjaka, ki sem ga uporabljal kot gradbenik. V tistem času smo se ravno iz stanovanja v bloku preselili k tastu in tašči v Brezje, kjer smo skupaj kupili hišo. Naslednje jutro nisem mogel vstati, nisem mogel premakniti nog. Po nekaj dneh v bolnišnici in po opravljenih preiskavah sem izvedel diagnozo – multipla skleroza,” pove Franc in doda, da takrat ne on, ne njegova družina niso vedeli, za kakšno bolezen gre. Pred tem ni imel nikakršnih znakov ali zdravstvenih težav.

Ko se je vrnil iz bolnišnice, je sprva lahko hodil s pomočjo bergel, nato je v treh letih končal na invalidskem vozičku. Najprej je ob njem lahko celo stal in normalno premikal roke. Ker je hotel čim dlje ohraniti gibljivost rok, je šival prtičke in opravljal razne gibalne vaje. Žal tudi to ni pomagalo, kmalu je bolezen tako napredovala, da je najprej odpovedala ena roka, potem še druga. “Ko je ugotovil, da te roke ne more več premikati in ko je začela odpovedovati še druga, je hotel narediti samomor. Ni se mogel sprijazniti z dejstvom, da je nepokreten, hotel se je odpeljati k dravskemu kanalu in se z invalidskim vozičkom zapeljati vanj,” nam pove žena Biserka. Sledili so dnevni in tedni, ko je družina imela Franca ves čas na očeh. Najmlajši sin Žan je bil takrat star štiri leta in se je nekako sprijaznil s tem, da njegov oče ne more hoditi. Tudi starejši sin, ki je bil takrat star 16 let, je očetovo bolezen dobro sprejel in mu veliko pomagal. Za Franca, kot pravi, pa je bilo najtežje, da kar naenkrat ni mogel več delati. Pred tem je bil kot gradbenik ves čas v pogonu. Hudo mu je bilo tudi zaradi tega, ker mlajšemu sinu ni mogel nuditi tistega, kar je lahko starejšemu. “Žan je moral biti ves čas doma. Nismo šli na morje, ne smučat, …”

Invalidski voziček upravlja s pomočjo brade

Na vprašanje, ali je multipla skleroza dedna bolezen, Biserka odgovori: “Nekateri tako pravijo, čeprav uradno naj ne bi bila. Res pa je, da je v moževi družini nima nihče. Moj stric je sicer za to boleznijo zbolel pri dvajsetih letih, vendar v blažji obliki. Do lanskega leta, zdaj je star 75 let, je še hodil in vozil avto. Pomagala so mu zdravila in infuzije. Pri Francu je drugače. Pri njem so vnetna žarišča v vratnih vretencih, kjer je kanal zelo ozek, skozenj gredo vsi živci. Ko je vnet eden, pritiska tudi na ostale. V živcu se zgodi kratki stik in preneha pošiljati impulze, posledično tisti del telesa ne dela.” Danes 64-letni Franc tako že 18 let ne more premikati nog, rok, deloma lahko premika ramena in pa glavo. Brez opore v sedečem položaju ne more držati ravnotežja, v postelji se ne more sam obrniti. Kljub temu, da rok in nog ne more premikati, jih čuti, kontrolira lahko tudi odvajanje vode in blata. Umsko je povsem zdrav, govori normalno, prav tako požira hrano, velikokrat se pošali in, kot hudomušno doda Biserka, ima doma vse pod kontrolo. Sam tudi upravlja invalidski voziček, in to na način, da ročice premika s pomočjo brade.

Ker sinova Dejan in Žan z gotovostjo ne vesta, ali je bolezen dedna ali ne, že nekaj let opravljata preiskave, s pomočjo katerih skušajo ugotoviti morebiten začetek multiple skleroze. Če je namreč bolezen odkrita dovolj zgodaj, lahko zdaj z zdravili ustavimo njen napredek.

Pred 12 leti sta dobila prilagojen avtomobil

Od postavitve diagnoze Franc ni več sedel za volan, zadnjih 12 let z Biserko uporabljata prilagojen avtomobil, v katerega se s pomočjo klančine zapelje skupaj z vozičkom. Denar za vozilo so zbrali gledalci televizijske oddaje Tednik v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Maribor. Pred tem so ga le s težavo posedali v običajen avtomobil. Družina je v tistem času težko finančno shajala, Franc je dobival mizerno nizko pokojnino, 331 evrov, socialne službe niso pomagale. Biserka, ki je do izbruha bolezni delala kot poslovodja v trgovini v središču Maribora, je bila prisiljena v 4-urni delavnik, kasneje je morala delo povsem opustiti. Da se je družina lažje preživljala, je v nočnem času čistila lokale v mestu. Odkar so pred tremi leti uvedli storitev osebne asistence, Franca vsak dan obišče osebna asistentka, ki je Biserki, ki prav tako opravlja tovrstne storitve, v veliko pomoč. Oba sta člana Združenja multiple skleroze Slovenije, podružnice v Mariboru, ki je prav letos zaznamovalo 50 let delovanja.

“Z boleznijo smo se sprijaznili in se navadili živeti z njo,” pove Biserka. Franc tako zdaj dneve preživlja na vrtu pred hišo, z vozičkom se večkrat odpelje na sprehod, poleti se odpravijo tudi na morje. Čas mu krajšajo trije vnuki, družina je zelo povezana in si medsebojno pomaga. “Če se je moževa bolezen že morala zgoditi, naj vsaj ostane tako, kot je. Bog ne daj, da bi bilo slabše,” sklene Biserka in doda: “Če se komu zgodi kaj podobnega, je zelo pomembno, da ne obupa. Da vztraja in naredi vse, kar je v danem trenutku mogoče.”