Matej Lunežnik, nekdanji smučar in trener, sicer pa psiholog, ki sebe imenuje mentalni trener. S svojim pristopom pomaga predvsem športnikom, pred izgorelostjo pa svetuje tudi zaposlenim v podjetjih, svetuje mladostnikom in otrokom, predvsem pa pomaga reševati takšne in drugačne stiske.

Odkod poimenovanje mentalni trener?

“To poimenovanje sem uvedel pred časom, enostavno zato, ker sem bil sam športnik in trener. Vem, da moraš za določene veščine trenirati v življenju, saj samo od sebe `nič ne pride`, ne verjamem pa tudi, da ima nekdo nekaj v genih.”

Prav zato se mi je zdela psihologija, ki jo zagovarjam, bolj v smeri treninga, oziroma nekakšno razumevanje, da imaš svojo srečo v svojih rokah in da s treningom, oziroma izvajanjem določenih aktivnosti prideš do stanj, ki bi jih želel doseči v življenju.

“Prav zato se mi je zdela psihologija, ki jo zagovarjam, bolj v smeri treninga, oziroma nekakšno razumevanje, da imaš svojo srečo v svojih rokah in da s treningom, oziroma izvajanjem določenih aktivnosti prideš do stanj, ki bi jih želel doseči v življenju. Najsi gre za šport, profesionalno kariero ali zasebno življenje. Ta besedna zveza se mi je zdela nekoliko bolj konkretna, kot pa le psiholog.”

Ima pridevnik mentalni za nekoga negativen prizvok?

“Načeloma je vse, kar je povezano z besedo psiholog stigmatizirano, ampak mislim, da prinaša besedna zveza mentalni trener drugačno konotacijo. Vsi vemo, da je glava tista, ki začne vsako pot. Če želim potemtakem izboljšati svoje ravnanje, učinkovitost, fokus, ne le kot športnik, ampak tudi kot podjetnik, zaposlen, nenazadnje tudi v odnosu s kom, je povsod prostor za izboljšanje. Odvisno od tega, koliko znaš izkoristiti in učinkovito uporabljati svoje mentalne procese,  je koliko boš dosegel.”

Kako poteka mentalni trening pri vas?

“Mentalni trening bolj ali manj uporabljamo pri športnikih. Z njimi delamo določene vaje, recimo sproščanja, predstavljanja in praktičnih vaj, kjer se morajo za določeno vajo pripraviti in jo nato dejansko izvesti v praksi. Včasih se za to vajo pripravijo in drugič ne. Ne gre le za to, da se v laboratorijskih pogojih pogovarjava, ko je tukaj 20 stopinj in v ozadju prijetna glasba, ampak dejansko zadeve izvajava in športnik tako dobi občutek, kako se mora počutiti, ko je v formi. Zato temu pravimo mentalni trening.”

Ne gre le za to, da se v laboratorijskih pogojih pogovarjava, ko je tukaj 20 stopinj in v ozadju prijetna glasba, ampak dejansko zadeve izvajava in športnik tako dobi občutek, kako se mora počutiti, ko je v formi. Zato temu pravimo mentalni trening.

“Sicer pa veliko delam s podjetji, oziroma zaposlenimi. Določene tehnike uporabljamo v smislu učinkovitosti, fokusa, v iskanju prioritet, postavljanju ciljev, sicer pa se te tehnike bolj nanašajo na tehnike sproščanja in reševanja stisk.”

Kam bi umestili vaš pristop? Se nagiba k vzhodnjaškim, je morebiti nekoliko bolj zahodjaški?

“Zadeva je zelo enostavna. V življenju bi radi izkoristiki svojo potencial in to je najbolj osnovna potreba ali želja vsakega, torej da pokaže, kdo je, da je v nečem dober in da ima občutek, da dela, kar si je izbral in res želi. Ali vzhodnjaško ali zahodnjaško pristopiš temu, je vseeno. Vzhod morda bolj cilja na to, da smo mi tisti, ki lahko preko naših parapsiholoških momentov ali načinov dojemamo same sebe kot neko energijo, in tako dosežemo želena stanja.”

Zahodnjaki pa se moramo nečesa oprijeti. Moramo narediti neko vajo, moramo se postaviti v joga položaj, da bomo srečni v življenju, nekaj moramo videti. Težko razumemo, da so naše misli tudi elektromagnetna valovanja in oddajamo določene informacije, ki ne vplivajo le na nas, ampak tudi na okolico.

“Zahodnjaki pa se moramo nečesa oprijeti. Moramo narediti neko vajo, moramo se postaviti v joga položaj, da bomo srečni v življenju, nekaj moramo videti. Težko razumemo, da so naše misli tudi elektromagnetna valovanja in oddajamo določene informacije, ki ne vplivajo le na nas, ampak tudi na okolico. Mislim, da je naš svet bolj materialno usmerjen, vendar se bosta omenjena dva svetova kmalu srečala.”

Kaj potemtakem ločuje bolj in manj uspešne športnike, ki so v približno enaki fizični kondiciji, med seboj? Bi bilo morda preveč radikalno trditi, da mentalna priprava?

“Če so možgani tisti, ki vodijo igro in večina informacij poteka nezavedno, ker enostavno 400 bilijonov informacij v sekundi ne moreš zavestno procesirati, je jasno, da obstajajo mehanizmi, ki delujejo zase. Topogledno moraš svojo glavo trenirati, da si vendarle gospodar ključnih informacij. Če je glava tista, ki posamezniku omogoča, da dela svoj maksimum, bo blazno napredoval. Športnike, ki pridejo k meni, vedno vprašam, koliko so njihove misli pomembne za njihov uspeh. Vsi odgovorijo da več kot 50 odstotkov. Potem pa jih vprašam, koliko te misli trenirajo in odgovorijo nič. Kje je sedaj matematika? Potem začnejo zmigovati z glavo in prepoznajo ta pomen. Gre enostavno za to, da znaš izkoristiti svoj potencial in da znaš v nekem trenutku večkrat pokazati svoj maksimum, kot pa če tega ne bi treniral.”

Kako komentirate primer Martina Čatra – bil je poškodovan, nato se je na zmagoslaven način vrnil. Kaj je bilo v njegovem primeru odločilnega pomena?

“Veliko je odločilnih momentov, ki se sestavijo v mozaik, da si nato prvi. Težko bi izpostavil enega. Vsi športniki trdo trenirajo za svoje uspehe in za to, da bi bili najboljši na svetu. Potem pa je potreben tisti kanček zaupanja vase in obvladovanja strahov, saj lahko šport prinese tudi neuspeh, teh pa je na žalost v karieri več.”

Veliko je odločilnih momentov, ki se sestavijo v mozaik, da si nato prvi. Težko bi izpostavil enega. Vsi športniki trdo trenirajo za svoje uspehe in za to, da bi bili najboljši na svetu. Potem pa je potreben tisti kanček zaupanja vase in obvladovanja strahov, saj lahko šport prinese tudi neuspeh, teh pa je na žalost v karieri več.

“Tudi sam sem bil trener smučanja v hitrih disciplinah za smuk, v časih, ko je Jerman zmagal, zato sem prepričan, da so z ekipo trdo delal, vem pa tudi, da je bila mu na kožo pisana proga z dolgimi zavoji velikih hitrosti, mehka snežna podlaga, kjer lahko on prikaže svoj občutek. Veliko momentov je, da si prvi, predvsem pa si moraš v danem trenutku zaupati in si upati vzeti to, za kar si sposoben.”

Kaj pa situacija s Timijem Zajcem? Gre za njegovo neučakanost ali zrelo reakcijo in opozorilo, da je nekaj narobe?

“Kar se te situacije tiče, bi izpostavil dva momenta. Zagotovo njegova objava na Instagramu ni bila primerna. Obenem se sprašujem, ali je primerno, da so reagirali s tovrstno kaznijo in kdo je odgovoren, da je do tega izbruha prišlo? Športnik namreč na tem nivoju, delal sem z veliko športniki, tudi sam sem bil na tem nivoju, ne pride v svetovni pokal, da bi delal zdrahe. Njegov cilj je, da bi bil najboljši na svetu. Ko gledalci na kavčih dobimo porcijo tega obmetavanja, se je prej ta juha že zelo dolgo kuhala in vrela. Kdo pa je odgovoren, da je lonec razneslo?”

Športnik namreč na tem nivoju, delal sem z veliko športniki, tudi sam sem bil na tem nivoju, ne pride v svetovni pokal, da bi delal zdrahe. Njegov cilj je, da bi bil najboljši na svetu.

“Pa ne le v primeru Bertoncelj Zajc, podobnih situacij je bilo več. Ali je res odgovornost na tekmovalcu, da pride do takšnega incidenta ali je odgovorni kader ustrezno in primerno reševal ta problem? Mislim, da je vedno odgovorno vodstvo, da do takšnih situacij ne pride. Potem ko so ga izključili, je jasno, da je ukrep izzval polarizacijo in ni rešil problema. Ni pomembno, kdo je kriv za slabše rezultate. Kriv je najbrž tudi Timi Zajc, odgovorni pa so vodilni, da tekmovalec v trenutku svetovnega prvenstva opravi svoje. Potem pa se pogovarjajmo, razglabljajmo, sankcionirajmo, a ne v sredi tekmovanja z bistveno pretirano kaznijo, saj je pravica do tekmovanja bistvo njegovega treninga vse leto.”

Primernost sankcioniranja mora biti v smislu rešitve problema. Kazen ne sme biti v smislu dodatne polarizacije, ampak mora biti konstruktivna in vzgojna, da prinese rešitev, ne pa dodatni zaplet. Na tem mestu bi poskušal stopiti v razumevajočo pozo Timiju Zajcu.

“Timi Zajc resda ni ustrezno reagiral, ampak ni nikogar žalil na osebnem nivoju ali pa izdal kakršnekoli skrivnosti. Zadevo bi bilo mogoče veliko bolj elegantno rešiti, izpeljati skoke, nato pa Zajca ustrezno sankcionirati. Primernost sankcioniranja mora biti v smislu rešitve problema. Kazen ne sme biti v smislu dodatne polarizacije, ampak mora biti konstruktivna in vzgojna, da prinese rešitev, ne pa dodatni zaplet. Na tem mestu bi poskušal stopiti v razumevajočo pozo Timiju Zajcu.”

Ne le za športnike, vodite tudi svetovanja za zaposlene prek telefona. Kako tovrstna svetovanja potekajo?

V nekaterih podjetjih, s katerimi se dogovorimo za sodelovanje, me lahko zaposleni kadarkoli pokličejo in lahko v določeni stiski dobijo psihološko pomoč, kar v teh časih veliko pomeni, še posebej, v kolikor se zavedamo, da psihoterapevtov in psihologov primanjkuje ter da moraš sprva po napotnico, nato pa čakati vsaj šest mesecev ali pa poiskati pomoč samoplačniško. Iz tega vidika se podjetja odločajo za tovrstne storitve in potem zaposleni hitro dobijo pomoč in lažje delajo, so bolj učinkoviti, v nekaterih primerih celo ne prihaja do določenih duševnih ali vedenjskih motenj.

Kakšno je povpraševanje po tovrstnem svetovanju?

“V podjetjih, ki nudijo tovrstno storitev, jo zaposleni v covid času koristijo, ker so se pojavile nove stiske, usklajevanje dela in družine, negotovost, strah pred boleznijo, obenem pa še ostale zadeve, ki so že problematične in se večajo.”

Depresija postaja pogostejša bolezen kot kardiovaskularne težave v svetu. Podjetja v veliki meri razumejo, da ko zaposleni odložijo težavo in dobijo nasvet, si lahko pomagajo, obenem pa se bolje počutijo, če vedo, da imajo v primerih težav, nemudoma nekoga, ki lahko pomaga.

“Depresija postaja pogostejša bolezen kot kardiovaskularne težave v svetu. Podjetja v veliki meri razumejo, da ko zaposleni odložijo težavo in dobijo nasvet, si lahko pomagajo, obenem pa se bolje počutijo, če vedo, da imajo v primerih težav, nemudoma nekoga, ki lahko pomaga.”

Kakšni so tipični znaki izgorelosti?

“Ko bomo vedeli, da moramo izpreči, bo najbrž že prepozno. Izgorelost v osnovi je fiziološke narave. Ko smo v stresu preko določenih poti, kar sestavljajo hipotalamus, hipofiza, drenalne žleze, dobimo dodatno energijo v obliki kortizola in adrenalina. Naše telo pa ni narejeno, da bi dvajset let funkcionirali na način, kot da nas lovi medved, ker se ti sistemi sprožajo, ko smo v pogon.”

Ko smo v stresu preko določenih poti, kar sestavljajo hipotalamus, hipofiza, drenalne žleze, dobimo dodatno energijo v obliki kortizola in adrenalina. Naše telo pa ni narejeno, da bi dvajset let funkcionirali na način, kot da nas lovi medved, ker se ti sistemi sprožajo, ko smo v pogon.

“Čez čas, ko se mi že prepričujemo, da moramo zdržati, čeprav smo utrujeni, razdražljivi, slabše spimo, imamo depresivne težnje, komaj še vstanemo, smo res že kronično utrujeni. V nekem trenutku dejansko ta dodatna energija v obliki kortizola in adrenalina neha delovati, ker te žleze enostavno ne morejo več proizvajati kortizola in se dobesedno sesujemo. Delovati prenehamo na fiziološkem, psihološkem, emotivnem nivoju.”

To ni kolaps, ko misliš, da boš stisnil zobe in še nekaj naredil, ampak enostavno ne moreš narediti več nič. Enostavno obležiš. Takrat je seveda prepozno in okrevanje traja dolgo. Prepoznavanje tega pa je zapleteno, ker se velikokrat počutimo utrujeno. To je novodobna zadeva, ki je vedno bolj problematična.

“To ni kolaps, ko misliš, da boš stisnil zobe in še nekaj naredil, ampak enostavno ne moreš narediti več nič. Enostavno obležiš. Takrat je seveda prepozno in okrevanje traja dolgo. Prepoznavanje tega pa je zapleteno, ker se velikokrat počutimo utrujeno. To je novodobna zadeva, ki je vedno bolj problematična.”

Koliko je takšnih primerov, ki so na pragu izgorelosti, se ljudje spočijejo?

Dokler jih res ne sesuje, se težko spočijejo. Ljudje, ki se soočajo s tovrstno izgorelostjo, imajo potrebe po potrditvi, nizko samopodobo, to se lahko zgodi ljudem, ki so izredno sposobni in ambiciozni. Tako jih okolica dojema, zato dobivajo vedno več nalog in zadolžitev. Ker bi radi bili povsod perfektni in dobri, se na tak način potrjujejo, potem enostavno pa se jim lahko to zgodi. Ponavadi pa jih mora resnično sesuti, da vidijo, da se morajo včasih ustaviti.

Pomagate tudi otrokom in mladostnikom?

“Tudi to se kdaj zgodi, ampak da bi srečal kakšnega mladega športnika, ko dejansko doživi kolaps, še ne, so pa dejansko v teh fazah. Slednje še posebej velja za športnike, ki obiskujejo zadnji letnik srednje šole, čaka jih matura, soočajo se s čustvenimi težavami, obenem pa morajo uskladiti še športne aktivnosti.”

Slednje še posebej velja za športnike, ki obiskujejo zadnji letnik srednje šole, čaka jih matura, soočajo se s čustvenimi težavami, obenem pa morajo uskladiti še športne aktivnosti.

“Doživljajo lahko zelo močne stiske ali pa občutke izgorelosti, vendar ne pridejo do zadnje faze, da bi se zgrudili, oziroma jih zaenkrat nisem obravnaval.”

Aktualna situacija ob krizi zaradi covid-19 je stresna za marsikoga. Kako svetujete ljudem, da se sprostijo?

“Če tovrstne stresne situacije analogno primerjam s situacijami športnika, ki je v podobnih kemičnih procesih, ko ima olimpiado, derbi, težek nastop, državno prvenstvo, se dogaja podobno. Športnik se fizično pripravlja na nastop, strateško, taktično, tudi vedno več športnikov deluje na mentalnem nivoju, da se zna umiriti in pripraviti, vizualizirati neke zadeve, da lahko v danem trenutku da svoj maksimum.”

Vsak mora nekaj storiti pri sebi, ne le govoriti, kaj je narobe. Potrebno se je umiriti, se sprostiti, si poskusiti predstavljati nekaj bolj pozitivnega, zmanjšati vnos negativnih informacij, narediti kakšno vajo zase. Za to ne potrebuješ več kot pet ali deset minut  na dan.

“Kaj pa dela povprečen človek? Gre iz dneva v dan. In jasno, kaj se mu bo zgodilo. Bistveno manj uspešni bomo, če bi se približno po tem konceptu malo pripravili. Vsak mora nekaj storiti pri sebi, ne le govoriti, kaj je narobe. Potrebno se je umiriti, se sprostiti, si poskusiti predstavljati nekaj bolj pozitivnega, zmanjšati vnos negativnih informacij, narediti kakšno vajo zase. Za to ne potrebuješ več kot pet ali deset minut  na dan.”

Tudi meni znanje ne pomaga, ampak moram to dejansko početi in izvajati. Zvečer in zjutraj naredim kakšno vajo in se drugače počutim, predvsem pa grem bistveno lažje skozi vse te težave.

“Tudi meni znanje ne pomaga, ampak moram to dejansko početi in izvajati. Zvečer in zjutraj naredim kakšno vajo in se drugače počutim, predvsem pa grem bistveno lažje skozi vse te težave. Ljudje pa so običajno prepričani, da bodo prišli k psihologu, ta bo rekel čarobno besedo in srečni bodo do konca svojih dni. Tega ni. Sam je treba nekaj narediti in to vsak dan izvajati.”

Kako slovenska nacionalna identiteta vpliva na športnike? Nekoč so bili slovenski športniki zelo uspešni v individualnih disciplinah, v aktualnem času pa se zdi, da so zelo uspešni tudi v kolektivnih športih…

Zagotovo se kultura naroda kaže tudi skozi rezultate, ker ima vsak svoja pričakovanja, ki narekujejo napetost v njem. Američanom denimo nič ne pomeni drugo mesto na tekmovanju, njihova pričakovanja so, da zmaga na olimpiadi. Da so ta koncept ustvarili, je bilo potrebno v zgodovini dejavnikov. Mi pa v zgodovini dolgo nismo vedeli, kam točno spadamo. Počasi smo gradili identiteto in zavedanje, da smo lahko tudi mi dobri. Koliko let že poslušamo, da smo majhni in moramo biti s tem zadovoljni. Jaz bi takšne ljudi kaznoval. Če moram dobiti kazen za napačno parkiranje bi prosil, da dobi kazen tudi tisti, ki nam narekuje takšne vsiljene misli. Če verjamemo vase, si rečemo, da ni važno koliko nas je, ampak bo vsak vložil največ truda v svoj uspeh, nato pa bomo videli, kaj bo nastalo. Ta koncept temelji na zreli samopodobi, kjer nisi že v začetku tekmovanja v diskrepanci naproti ostalim, ampak se jim postaviš ob bok in počakaš, kdo bo boljši. Mislim, da tudi Slovenci napredujemo in se pričenjamo zavedati, da smo lahko enako dobri, kot vsi ostali narodi, dosežkov pa bo vedno več. Še vedno pa mislim, da moramo globoko v sebi opraviti s temi demoni, še vedno se namreč velikokrat zadovoljimo z rezultatom, ker smo pač mali in je za nas že dobro, če izgubimo samo 1:0. Ne, meni to ni všeč in se s tem ne strinjam. Tega je sicer vedno manj, saj tudi ekipe na nivoju skupine dosegajo rezultate svetovnega kova, ne le posamezniki. Med posamezniki pa mislim, da smo tako ali tako fenomen. Vsak Slovenec bi moral biti ponosen in si enostavni reči znam, kar znam, pokažem, kar znam, nato pa bomo videli, kaj bo.