Nad vhodom v veliko stanovanjsko stavbo s konca 19. stoletja na Krekovi ulici 14 v Mariboru sta se do danes ohranili dve od treh okrasnih jedkanih stekel. To so edina mariborska okrasna jedkana stekla vidna z ulice, ki so preživela hudo zavezniško bombardiranje med drugo svetovno vojno in ves povojni barbarizem.
Steklo, kot ga je leta 1986 ovekovečil Danilo Škofič
Na Maribor so zavezniki med 7. januarjem 1944 in 12. aprilom 1945 odvrgli več kot 16.000 letalskih bomb. Porušenih in huje poškodovanih je bilo več kot polovica hiš, s čimer Maribor dosega neslavno prvo mesto v nekdanji Jugoslaviji.
Poleg stekel na stavbi tudi nov omet in oplesk
Projekt, ki ga je delno denarno podprla Mestna občina Maribor iz sredstev lanskega razpisa za projekte s področja kulturne dediščine, delno pa solastniki stavbe, je predvidel izdelavo kopij krhkih originalov in restavriranje lesenega podboja in okvirja, v katerem so stekla vgrajena. Stekla je avtor Aleš Lombergar dokončal že ob koncu lanskega leta, a so z vgradnjo počakali na dokončanje prenove ometov in opleska v veži stavbe. Stekla so bila nato vgrajena 25. avgusta.
Restavrator Aleš Lombergar z mariborskega Zavoda za kulturno dediščino je poleg umetelne restavracije jedkanih stekel zaslužen tudi za to, da bo številčnica mariborske Stolnice zasijala v novi podobi, poskrbel pa je tudi za čudovito številčnico, ki krasi Prvo gimnazijo Maribor. Morda velja posebej omeniti tudi dejstvo, da je proces jedkanja zelo zapleten, zato je v Evropi manj kot deset mojstrov, ki obvladajo omenjeno tehniko, z enim pa se ponosimo tudi v Mariboru.
Maribor je imel ob prelomu stoletja, podobno kot druga mesta, veliko lepega stavbnega okrasja. Jedkana stekla, ki sodijo med najbolj krhko stavbno dediščino, so bila pogosto izdelana na le dva in pol milimetra debelem steklu, zato niso mogla zdržati velikih pritiskov, ki so nastali ob eksplozijah letalskih bomb v bližini.
Na jedkana stekla stavbe v središču mesta pa Lombergarja vežejo posebni spomini. »Kakšni dve desetletji stara zgodba pripoveduje o gospe Elizabeti Apostolovič, eni od solastnic stavbe, ki je ob zadnjem večernem sprehodu svojega psa v mračni veži naletela na dva mlajša moška, ki sta na lestvi skušala sneti polkrožno okensko krilo z jedkanimi stekli. Z odločno reakcijo ju je pregnala in preprečila, da bi jedkana stekla ukradla. Gospa Apostolovič pa ni zaslužna le za to, da jedkanih stekel takrat niso ukradli, ampak se je lani tudi najbolj zavzela za projekt rekonstrukcije jedkanih stekel in je uspela pridobiti soglasja vseh solastnikov, da bodo sofinancirali svoj delež. Brez nje, bi teh jedkanih stekel ne bilo, za kar sem ji globoko hvaležen,« opisuje restavrator Aleš Lombergar z Zavoda za kulturno dediščino Maribor.
Na Krekovi nekoč konfekcijska tovarna
Skoraj devet desetletij pa je stara zgodba o konfekcijski tovarni, v kateri je dobrih trideset šivilj izdelovalo moške srajce in perilo in ki je bila v prvem nadstropju velikega objekta na dvorišču Krekove 14, ki so ga pred leti podrli in tam zgradili stanovanjski blok. Nič posebnega, če bi ne bil lastnik tovarne prav dedek avtorja stekel Franjo Skušek, s katerim je Lombergar v otroštvu preživel veliko časa.
»Družina mojih starih staršev se je iz Ljubljane v Maribor preselila leta 1921, v času, ko so nemško govoreči Mariborčani množično prodajali svoje nepremičnine in se izseljevali v Avstrijo. Zanje je bilo nevzdržno, da je postal uradni jezik slovenščina in se je niso bili pripravljeni naučiti. Ker je bilo med Slovenci malo kupcev za nemške nepremičnine, so bile cene nizke in to je pritegnilo kupce iz drugih delov Slovenije, med njimi tudi mojega dedka,« pripoveduje Lombergar in dodaja, da ga je dedek nekoč odpeljal na dvorišče Krekove 14, da bi mu pokazal, kje je imel konfekcijo.
Novo jedkano steklo
Takrat mu je v veži pokazal zaprašeno jedkano steklo nad vrati rekoč: »Vidiš, kako lepa je tista šipa?« Besede, izrečene otrokom, imajo čarobno moč, saj se je ta dogodek očitno Lombergarju tako močno vtisnil v spomin, da je ta umetnostna obrt kasneje postala njegov poklic.
Jedkane šipe so bile zelo pogost okras oken in vrat stavb med 1845 in 1918. Večina jih je bila izdelana na zelo tankem steklu, saj je bilo steklo v 19. stoletju še razmeroma drago. Tehnika jedkanja stekla je precej zapletena, zato jo danes obvlada zelo malo mojstrov. V celi Evropi jih je manj kot deset in v Sloveniji je le eden.
Dobra tri desetletja je živel in ustvarjal v Ljubljani, kjer njegova okrasna stekla krasijo številne pomembne javne stavbe – Slovensko filharmonijo, predsedniško palačo, Narodno galerijo in mnoge druge, tudi zasebne nepremičnine. Pred štirimi leti pa se je z družino vrnil v svoj rodni Maribor, kamor je prenesel tudi Studio za jedkanje stekla. Kot pravi, je »zelo vesel in ponosen na svoje prve historične jedkane šipe v Mariboru, ki sem jih izdelal za Krekovo 14, še posebej ker so spomin na rano otroštvo in mojega dedka in s tem vrnitev na moj začetek.»
