December je zagotovo pravi čas, da se spomnimo na ljudi, ki so del našega vsakdana, vendar zanje marsikatera stvar ni tako samoumevna kot nam, ki vsako jutro vstanemo, se odpravimo v službo in preživljamo čas z družino in prijatelji. Življenje invalidov je povsem drugačno, vendar velikokrat nič manj srčno, polno in zanimivo. Pogovarjali smo se s Sebastijanom Vončino, Mariborčanom, ki ga je drobna cevka, ki se je, medtem ko je bil kot dojenček v inkubatorju, izmaknila iz dovoda kisika, prikovala na invalidski voziček. Danes živi, kolikor je le mogoče, samostojno življenje in je strasten navijač Nogometnega kluba Maribor. V njegovem stanovanju ne manjka vijolične barve, je reden gost tekem NK Maribor, med tednom pa že 25 let obiskuje Društvo Sonček, mariborsko društvo za cerebralno paralizo.

13. aprila leta 1973 je spet oživel

50-letni Sebastijan ima od rojstva cerebralno paralizo. Rodil se je kot zdrav nedonošenček, v sedmem mesecu nosečnosti, po zapletu v inkubatorju, ko je bil nekaj časa brez kisika, je utrpel poškodbe možganskega centra za ravnotežje in gibanje. “Deset dni po porodu so moji mami sporočili, da sem umrl. Potem ko sta se starša že na nek način sprijaznila, da me ni več, je moja babica prejela pismo, naj se mama in oče oglasita v porodnišnici in me prideta pogledat. Seveda sta bila zelo šokirana. Na koncu se je izkazalo, da so me uspeli rešiti. 13. aprila leta 1973 sem spet oživel,” nam pove Sebastijan, ki smo ga obiskali v njegovem stanovanju na Lentu. Sprejela nas je njegova prijazna osebna asistentka, ki mu pomaga pri vsakodnevnih opravilih.

Prestal je osem operacij

Po prihodu iz porodnišnice je družina zaživela povsem normalno življenje. Vse do trenutka, ko je mama opazila, da Sebastijan nima dovolj moči v nogi, da bi brcnil žogo. Pri desetih mesecih se še ni mogel postaviti na noge, zaradi pomanjkanja ravnotežja pa niti sedeti. Po pregledu pri specialistu je bila postavljena diagnoza – cerebralna paraliza. Sledili so številni obiski bolnišnic in specialističnih ambulant, na Sebastijanovih nogah so zaradi nehotenega krčenja mišic in izpaha kolkov opravili kar osem operacij. Sprva se sploh ni mogel postaviti na noge, danes to ob pomoči lahko stori, ob opori opravi tudi kak krajši korak. V rokah ima dovolj moči, kot otrok je delal vaje za fino motoriko in pincetni prijem. Bolezen je v manjši meri vplivala tudi na Sebastijanov govor. Ko je vzhičen, nervozen ali mora hitro odreagirati, se telo zakrči in začne jecljati. Že kot otrok je dobil invalidski voziček na ročni pogon, zadnjo leto in pol uporablja električnega, ki gre v stojko, kar mu je v veliko pomoč pri postavljanju na noge.

Je strasten navijač NK Maribor

Takoj opazimo vijolične nalepke na vozičku, ki dajejo jasno vedeti, za kateri klub mu bije nogometno srce. Ob unikatnem invalidskem vozičku so v stanovanju še navijaški šali NK Maribor, fotografije s tekem, vijolični stoli in podobno. Nogomet ga je zanimal že v otroštvu, z očetom sta skupaj odhajala na tekme, zdaj to počne z asistentkama in prijatelji. Če se le da, ne zamudi nobenega obračuna vijoličastih, in to tako doma kot na gostovanjih.

Na vprašanje, ali je član navijaške skupine Viole, odgovori: “Član Viol nisem, si pa želim, da me povabijo v svoj sektor, seveda pa naj bo ta prijazen do invalidov.”

V Ljudskem vrtu tekme spremlja s tribune, ki je dostopna z dvigalom, ob igrišču invalidski vozički zaradi varnosti niso več dovoljeni. “Zelo cenim Marcosa Tavaresa, s katerim sem se že večkrat srečal in fotografiral. Enako z Gregorjem Židanom in še nekaterimi drugimi starejšimi igralci. Vedno mi je bil zanimiv tudi Kliton Bozgo, ki se ga spomnim po izjavi Fuzbal je naša kruha!” pove Sebastijan in s prstom pokaže na steno, kjer visi fotografija srbskega tenisača Novaka Đokovića. Omeni še Hrvata Gorana Ivaniševića, Nemca Borisa Beckerja, Američana Peta Samprasa, Slovenko Tino Pisnik in s posebnim žarom v očeh še ameriško tenisačico, rojeno madžarskim staršem v Jugoslaviji, Moniko Seleš. Hitro doda, da bi, če bi mu življenje dopuščalo, igral tenis. “Kot otrok sem veliko presedel pred televizorjem in spremljal nogomet, z velim veselje pa tudi tenis.” Poleg tega je naš sogovornik velik popotnik, s pomočjo spremljevalcev je obiskal že številne evropske države, odpravil se je celo na romanje. Redno obiskuje tudi koncerte, najljubši so mu dalmatinski izvajalci, še posebej omeni Gibonnija in srbsko Ceco.

Že 20 let živi v svojem stanovanju

Je najstarejši od treh otrok, ima še mlajša brata in sestro. Po končanem izobraževanju na Osnovni šoli Gustava Šiliha se je vpisal na dvoletno srednjo šolo, smer elektronik, v Kamnik. Ker v tistih časih še ni bilo veliko možnosti za zaposlitev invalidov, ni bil nikoli v službi, se pa je leta 1997 vključil v program Društva Sonček, mariborskega društva za cerebralno paralizo, ki ga obiskuje še danes. Od ponedeljka do četrtka ga kombi vsak dan odpelje na Cesto XIV. divizije na Pobrežje.“V Center Sonček pridem med osmo in pol deveto uro, nakar sodelujem v delavnicah ročnih del. Delamo z glino, papirjem, … igramo pa tudi družabne igre ali se skupaj odpravimo na kakšno pijačo. Med drugimi uporabniki se dobro počutim, nekateri so postali moji prijatelji. V vseh 26 letih, odkar obiskujem Sončka, se še nikoli nisem z nikomer sprl. Vedno povem svoje mnenje, vendar nisem konfliktna oseba.” Petke ima proste, preživlja jih v svojem stanovanju na Lentu, kjer živi že 20 let in kamor se je pri 33 letih preselil od staršev. “Takrat sem si dejal, da je skrajni čas, da se odlepim od mame. Te odločitve nisem nikoli obžaloval. Je pa res, da mi je bilo kak mesec hudo, še bolj pa moji mami, ki me je prve tedne vsak dan klicala.” Prva leta na svojem je bil Sebastijan brez kakršnekoli pomoči, saj takrat še ni bilo organizirane osebne asistence. Pomagali so mu prijatelji in sorodniki. Pred osmimi leti je zbolel za hernijo želodca in se komaj izognil tragičnemu koncu. Dvakrat se je zbudil iz umetne kome in uspel z močno voljo in energijo premagati bolezen. “Takrat sem si dejal, da če ni čas za oni svet, saj imam na tem svetu še nekatere neporavnane račune.”

Sebastijan razloži, da se je v mestu v zadnjih letih, kar zadeva odnos do invalidov, marsikaj spremenilo na bolje. Ljudje jih večinoma sprejemajo, jim pomagajo, dostopi z vozički do javnih ustanov so povečini urejeni, izjema so starejši objekti. Preseneča ga pozitiven odnos mlajše generacije do gibalno oviranih ljudi, ki so v vsakem trenutku pripravljeni pomagati pri na primer dvigovanju vozička čez stopnice.

Ena od želja je zaroka

In kako se je kot otrok soočal s tem, da je drugačen od svojih vrstnikov in da marsičesa sam ne zmore? “Med odraščanjem sem si nekajkrat postavil vprašanje: zakaj sem tak, zakaj me je morala mama takšnega roditi. Te krize sem uspel prebroditi in se sčasoma sprijaznil s svojo usodo. Zdaj imam tudi punco, s katero imam že nekoliko bolj resno zvezo.” V prihodnje si poleg zdravja želi, da bi s partnerko zaživela skupaj in se tudi zaročila. Sicer pa se želi peljati z letalom, te možnosti še nikoli ni imel, in obiskati Gardaland. Slednje bo, ker naprave v zabaviščnem parku niso prilagojene invalidom, težko izvedljivo. Razveselil pa bi se tudi jadranja.