Meščani mesta se pogosto srečujejo s prizori ljudi, ki sredi dneva ležijo na klopeh, izgledajo zanemarjeni ali pa prosijo za drobiž v središču mesta ali pred trgovskimi središči. Kot v drugih mestih po Evropi in svetu, je tudi v Mariboru brezdomstvo težava, ki zahteva tehten razmislek o bolj učinkovitem reševanju problematike, k sreči pa so na voljo institucije, ki ljudem v stiski priskočijo na pomoč.

Zavetišče v Mariboru je odprto vse dni v letu

Na spletni strani Centra za socialno delo, piše da je zavetišče za brezdomce odprto 24 ur na dan 365 dni v letu. Zavetišče ima možnost namestitve 24 postelj ter dve dodatni postelji v primeru izrednih situacij. V zavetišče so lahko sprejete polnoletne osebe moškega in ženskega spola, ki nimajo možnosti bivanja drugje oziroma se znajdejo v akutni bivalni in eksistenčni stiski predhodne narave.

Praviloma so v zavetišče lahko sprejete le osebe, ki so državljani Republike Slovenije in imajo stalno prebivališče na območju mestne občine Maribor, druge osebe pa le izjemoma. V zavetišče ne moremo sprejeti nepokretne osebe ali druge osebe, ki potrebujejo posebno nego in oskrbo. Uporabniki bivajo v zavetišču prostovoljno.

Kaj vse nudi zavetišče?

Zavetišče uporabnikom nudi organizirano celodnevno namestitev s prenočevanjem in bivanjem, organizirano prehrano, kar pomeni zajtrk, kosilo in večerjo, možnost vzdrževanja osebne higiene, organizirane delovne dejavnosti kot so kulinarične, kreativne ali pogovorne delavnice, prvo socialno pomoč, pomoč pri uveljavljanju pravic in urejanju statusnih vprašanj, ter pomoč pri iskanju drugih rešitev in možnosti za reintegracijo v skupnost.

V Mariboru je premalo kapacitet, rešitev bi lahko bila zavetišča odprtega tipa

Za mnenje glede problematike brezdomstva, smo se obrnili na direktorico mariborskega Centra za socialno delo, Marjano Bravc, ki je na nedavni obletnici Karitasa ponovno opozorila na težave, s katerimi se spopadajo na dnevni ravni.

Po njenih besedah, se v Mariboru kažejo potrebe po dodatnem zavetišču odprtega tipa. Začasno zavetišče odprtega tipa, bi ljudem v stiski ponudilo možnost takojšnega bivanja, prenočitev čez noč ali par noči, istočasno pa bi lahko poskrbeli za osebno higieno ali pojedli kakšen obrok.

Tovrsten nizkopražni program bi omogočil takojšnjo pomoč ljudem, vendar brez pravil nameščanja, kot je to praksa pri obstoječih zavetiščih kot denimo na Šentiljski cesti ali domu za brezdomce Karitas, kjer so lahko namestitve tudi bolj dolgoročne in vsebujejo dogovore o bivanju.

[[image_1_article_82357]]

Po besedah direktorice CSD-ja, so v zadnjem obdobju kapacitete s 24 posteljami in še dvema rezervnima nenehno zapolnjene.

Odprta zavetišča bi bila dostopna vsem, kjer bi s preprostim postopkom in brez velikih birokratskih ovir kot so predhodne prijave in dogovori o bivanju, lahko poskrbeli za namestitev. Zavetišča bi lahko bila po potrebi, denimo v zimskem času, prilagojena tudi za daljša občasna bivanja in ne le za nujne nočitve, bi pa v tem primeru bilo potrebno zagotoviti vsaj osnovno infrastrukturo kot so voda, sanitarije, osnovna higiena in ogrevanje.

Potrebe po takojšnji namestitvi so več kot očitne

Iz zavetišča za brezdomce na Šentiljski cesti poročajo, da se vsak mesec pojavi oseba, ki bi takoj potrebovala namestitev. Včasih so to osebe, ki so že bile nastanjene, osebe, ki so bile izključene iz drugega zavetišča in se želijo preseliti, oglasijo pa se tudi tujci. Tudi interventna služba se pogosto srečuje s potrebo po namestitvi posameznikov, ki takoj potrebujejo higieno, posteljo ter kakšen obrok.

Primeri se med seboj razlikujejo, pogosto pa se zgodi tudi, da policija na zavetišče naslovi vsakega, tudi tujce, za kar pa zavetišče nikakor ni pristojno. Kljub temu, CSD Maribor neznane osebe najprej napoti na svoj pristojni CSD, ki jih naknadno obvesti ali gre za dejansko socialno stisko, ki jo bo potrebno reševati.

Do zavetišča prihajajo tudi osebe, ki imajo željo, da bi v zavetišču živele, čeprav imajo možnost bivanja doma. Zaradi odlične lokacije se želijo trenutno preseliti in tako imeti manjše stroške za bivanje.

Razlogi za brezdomnost so različni, vendar niso vsega krivi le ljudje sami

Glavni razlogi za brezdomnost so po mnenju direktorice Bravc izguba službe, duševne bolezni, zasvojenosti, razpad družine ali ločitve, družinsko nasilje, smrt ali bolezen v družini, izolacija in samotnost, prepovedi približevanja, deložacije, zadolženost, izvršbe, drage najemnine, ter pomanjkanje socialnih stanovanj.

Prav slednje kaže na težavo premalo učinkovite socialne politike, nezadostno mrežo socialnih stanovanj, ter neprilagojen trg dela, saj denimo sezonsko delo prinaša nižje dohodke.

»Menim, da je socialna politika v Sloveniji dobro zastavljena, velikokrat se prepleta odgovornost, ali se naj brezdomstvo rešuje preko stroškov lokalnih skupnosti ali države. Potrebe se pokažejo takoj, prilagajanje do zagona novih dejavnosti pa terja nekaj časa. Prav tako se mora neka inštitucija oziroma nevladna organizacija sama angažirati in pričeti z aktivnostmi, prijavami na razpise in zagonom programa.«

Center za socialno delo je povezovalna točka

Center za socialno delo ponudi takojšnjo pomoč in je povezovalna točka med organizacijami. Direktorica Bravc si želi več posluha občin, ki bi morale premisliti o novih možnosti, kot je denimo dnevni center ali odprti tip zavetišča. Obstajajo namreč tudi ljudje, ki izberejo »brezdomstvo« kot način življenja, istočasno pa jim pravila skupnega bivanja in upoštevanje skupnih pravil ne ustrezajo.

Prvotno je potrebno delati na preventivi, omogočiti potrebna dostopna stanovanja, zgodaj zaznati tvegane primere, pomagati pri plačilih in omogočiti dostop do psihosocialne odpore. Prepogosto se zgodi, da vse pade na ramena zgolj ene institucije, zato si direktorica Bravc želi več sodelovanja in prevzemanja odgovornosti.

»Lokalne skupnosti bi morale širiti kapacitete oziroma pripraviti razpise za dodatne namestitvene programe, ločeno za ženske, ter ločeno odprtega tipa za občasno prenočitev, higieno in hrano. Povečati bi se moralo število začasnih bivalnih enot, za nameščene osebe pa poskrbeti za nadaljnjo  trajnejšo namestitev. Maribor ima določene kapacitete vendar praksa kaže, da je potrebnih še več.«

Število brezdomcev v Mariboru

Direktorica CSD-ja Bravc natančne številke o brezdomnih osebah nima, opaža pa, da mesto Maribor postaja zanimivo za brezdomce iz različnih krajev Slovenije in tudi tujine.

S sprejetjem oziroma prilagoditvijo programov, bi lahko na lokalni in državni ravni sledili potrebam, ki bi vsaj omilile situacijo, prav tako pa bi se lahko bolje posvetili preventivnim ukrepom, prednosti katerih so zagotavljanje temeljne človekove varnosti, omogočanje dostojnih pogojev za brezdomne osebe in obenem zmanjšanje tveganj za javno zdravje.